Kje so razlike v psihoterapevtskem zdravljenju nagonskega in razumskega bitja?

Uvodoma zapišem, da bom zelo poenostavil razlago, a še vedno dvomim, da bo večini razumljivo, to, kar bom zapisal.

Najprej – kje nastanejo psihične okvare, kaj je tisto, kar jih povzroči?

Odgovor je sila preprost: okvare nastajajo v razkoraku med tistim »tako moram« in tistim »tako bi počel«, med prepričanji (zapovedmi, miselnimi in vedenjskimi kalupi, v katere občost »vzgaja« ves podmladek, tudi tistega, ki je, po svojih umskih zmožnostih, njeno popolno nasprotje), posledično tudi ravnanji, na eni strani, in željo po tem, da bi počel »po svoje«, na drugi.

Je vzgib takšnega nezadovoljstva (ki v svojem trajnejšem obstoju pripelje do psihične okvarjenosti) enak pri nagonskih (človejakih) in razumskih (ljudeh) bitjih?

Ne, ni! Nagonska bitja namreč ne premorejo enovite zavesti, kar pomeni, z drugimi besedami, da njih zavedanje (vsega, tako sveta kot celote oziroma vsega tistega, kar posredno in neposredno spoznavajo, kakor TUDI SAMIH SEBE!!!) ni celovito, zaradi česar niso zmožna izhajati iz celote (proti posamičnosti), pač pa jim je merilo izključno posamičnost, oni sami (vsakdo samemu sebi). Zaradi tega so zmožna izključno po lastnem stanju presojati ves svet, pa – če je njim slabo, je grd svet, če je njim dobro, je svet lep! To, da bi krivdo iskala pri sebi (za lasten neuspeh v lastnih nezmožnosti), do tega niti v največjih fantazijah nikdar ne bodo dospela!

Razumska bitja se zavedajo celote (kakopak, v okvirih poznanih jim dejstev) in v okviru te celote presojajo lasten položaj. Pomeni, da, povsem nasprotno kot nagonska bitja, svet presojajo po dejstvih (če je večini v redu, potem je v redu, pa če meni ni, potem je nekaj narobe pri meni), in pomeni, da so zmožna zavedati se (sočasno) tudi vseh opredelitev, tudi tistih, ki ločujejo med prav in neprav, med dobro in nedobro, med pošteno in nepošteno, zaradi česar jim lasten položaj ni izključno merilo presoje!

Da bi bila zadeva še težja (četudi za razumevanje enostavnejša), nagonska bitja tisti »dobro«, »prav«, »pošteno«… presojajo na temelju tega, kako jim gre v življenju, predvsem na temelju tega, koliko (če sploh) imajo, v materialnem smislu (če imam, potem sem sit, odžejan, oblečen, na toplem, imam tudi za zabavo in sprostitev…), medtem ko razumska bitja presojajo na temelju načel (ponavljam: ne glede na to, v kakšnem položaju so se sama znašla v svetu)!

Nagonska bitja se potemtakem NE zavedajo celote, in je, posledično, niso zmožna obravnavati z različnih zornih kotov HKRATI! In če tega nisem zmožen, potem vidim le z ene perspektive, potem vidim nepopolno, zaradi tega tudi – napačno! Potem NE RAZUMEM tistega, kar gledam in o čemer presojam! In se, posledično, ravnam po sistemu »kakor zapiha«, pa svoja ravnanja prilagajam konkretnim okoliščinam, situacijam (na način, da SEBI iščem ZASE najlažjo, najboljšo pot!), namesto, da bi, kakor se to trudijo razumska bitja, s svojo načelnostjo ( = vztrajanjem pri stališčih in ravnanjih, katera sem prepoznal kot edino pravilna in dopustna, etična) skušala – spremeniti okoliščine, situacije, jih narediti etičnemu ustrezne!

To, da psihične okvare nastajajo na temelju besed, o tem sem že zapisoval, a ponovim. Kako drugače bi namreč vedel o tem, kaj občost ( = absolutno večinsko okolje) od tebe pričakuje, če ti tega (teh svojih pričakovanj) ne bi izkazali, ti jih POVEDALI. Pomeni, da občost slednjega posameznika »vzgaja« v smeri nadaljevanja same sebe, svojih stališč, svojih ravnanj, svoje – nagonskosti!

Čemu »vzgoja«? Preprosto: ker produciranje uniformiranih robotov, ker ustvarjanje novih sledilcev nekih starih, trajnih, večnih kalupov NI vzgoja, pač pa je – dresura! Edini način »oblikovanja« posameznega bitja, nagonskega, bitja, ki ni zmožno enovitega (celovitega) zavedanja, pa zaradi tega tudi ni zmožno objektivnega presojanja, o ničemer! In MORA, če želi obstati znotraj skupnosti, biti (postati) le eden med vsemi ostalimi! Medtem ko JE VZGOJA oblikovanje SUVERENEGA posameznika, ki bo zmožen, V OKVIRIH ETIČNEGA (v okviru načel, načelnosti!), izbirati svoje odzive, svoja ravnanja, svoje poti skozi svet!

Če okvare nastanejo tako, da na temelju slišanega (na temelju besed) dospem v nek miselni (ravnanjski) kalup, potem se lahko te okvare znebim samo tako, da ubežim iz tega kalupa. In ker sam tega nisem zmožen (pardon: med razumskimi bitji so posamezniki, redki sicer, a so, ki so tega zmožni, dočim jih med nagonskimi NI!), potrebujem nekoga drugega, da mi pomaga. In kako mi bo, s čim, pomagal ta nekdo drug? Z besedo, spet, kajti – kako drugače bi mi povedal, da obstaja nek drug »prav«, nek drug »dobro«, nek drug »tako smeš živeti«, če ne s pogovorom, z besedo?! In tu je tista temeljna razlika v zdravljenju psihičnih okvar, kadar govorimo o nagonskih bitjih, na eni strani, in razumskih, na drugi. Pri prvih namreč zdravljenje kot tako, preprosto, ni možno, pač pa gre le za »zdravljenje«, za predresiranost v drugačna mišljenja, posledično ravnanja!

Za primerjavo vzamem sila banalen primer, računalnik in računalniške programe.

Dejstvo je, računalnik nima zavesti, zavedanja (se ne zaveda, ničesar, je zgolj stroj, narejen da bo ravnal tako, kot naj bi ravnal), vendar – KO bi imel zavest, potem bi imel tudi lastno voljo, potem…

Potem bi, morda, želel početi drugače, kot je sprogramiran? Bi, morda, želel kdaj tudi po svoje?

Bi, seveda, da bi, kajti narava sama po sebi je slehernemu bitju (in če se zavedaš, če imaš svojo voljo, potem si, neizogibno, bitje, pa čeprav v podobi računalnika!) dala radovednost, željo po izbiranju, posledično po odločanju!

Nadaljujmo s tem primerom. Torej, recimo, da bi računalnik imel svojo voljo, obenem pa MORA, vedno, redno, trajno delovati izključno tako, kot ga vodijo programi, kateri mu omogočajo delovanje. Programi, v katerih so spoznanja, želje, odločitve nekih drugih, tistih, pač, ki so programe naredili, in tistih, ki jih uporabljajo, pri delu z računalnikom! Je lahko zadovoljen, ta računalnik, na tak način?

Ne, seveda ne more biti, kajti – rad bi po svoje, a ne smem, moram tako, kot so mi zapovedali!

Tudi za računalnik obstajajo kazni. Če ne »uboga«, ga izklopiš. Ga odneseš na popravilo. Ga reprogramiraš. Potemtakem – dokler obstajajo takšne kazni, dokler obstajajo tisti, ki skrbijo, da se te kazni, po potrebi, tudi izvajajo, do tedaj imam jaz, kot uporabnik, računalnik v lasti, v »svoji pesti«, do tedaj bo delal natanko tako, kot mora delat, kot mu je zaukazano!

Povsem enako je z občestvom, pravzaprav z vsemi nagonskimi bitji: dokler obstajajo trdne omejitve; dokler obstajajo kazni za kršenje teh omejitev; dokler obstajajo (učinkoviti) izvrševalci teh kazni… do tedaj se bo občestvo obnašalo tako, kot je od njega pričakovano, da zmore skupnost sploh obstajat. In posameznik ne bo vzel tistega, kar ni njegovo, in ne bo divjal mimo šole, in – ne bo počel marsičesa tistega, kar počne takrat, kadar omejitve niso jasno (ali pa sploh niso) opredeljene, kadar ni (ali pa jih dosledno ne udejanjajo) ustreznih kazni za kršitve, kadar ni izvrševalcev teh kazni (ali pa ti izvrševalci svojega dela ne opravljajo dosledno)! In potem prihaja do občega (samo)spraševanja v stilu »kam je izginila morala«?!

Mimogrede: morala ni nikamor izginila, še vedno je pri tistih redkih, pri ljudeh, le za občestvo ne velja več, vsaj ne tako, kot je veljala takrat, kadar je nad občestvom visela šiba! Zdaj smo ja v časih »demokracije« in svoboda je, bojda, to, da »smem početi, kar mi prija«…

Kakorkoli že, razumskemu bitju lahko pojasniš, razložiš določena (vsa) stanja, ga lahko (z besedami, kakopak!) pripelješ do tega, da bo svet DEJANSKO RAZUMELO (in ga prenehalo razumevati na način, na katerega je bilo naučeno »razumevati«!!!), pomeni, povsem preprosto zapisano, da človeku lahko pomagaš do tega, da (sam V sebi, v lastni podzavesti) ZAMENJA svoje(a) prepričanje(a), ki mu je(so mu) VODILO skozi življenje, da to(a) prepričanje(a) uskladi z realnostjo (z objektivnimi dejstvi), zaradi česar, sočasno, tudi samega sebe, svoje življenje uskladi s taistim! In ne prihaja več do razkoraka med »tako mora biti« in »tako dejansko je«, pomeni, da ne prihaja tudi do razlogov (osebnostne) razdvojenosti, posledično do psihične obolelosti!

Tistemu, ki se ni zmožen celovito zavedati, tistemu torej, ki ni zmožen razumevati, tistemu pa ne zmoreš ničesar dejansko pojasniti, ga ne zmoreš pripeljati do tega, da bi zares razumeval, celovito, svet, v vsej njegovi pestrosti, z vsemi (lastnimi) nasprotji, ki jih, sočasno, izkazuje, zaradi česar takšnega (nagonskega) bitja ne zmoreš zares ozdraviti (mu dati možnost izbire, mu dati možnost imetja lastne volje, temelječe na etičnem), pač pa ga moraš naučiti (zdresirati) živeti na način, na kakršnega skupnost pričakuje, da bo živel!

Kako preprosteje pojasnim? Takole: če razumskega ozdraviš od alkoholizma, bo ozdravljen lahko (spet) konzumiral alkohol… saj bo imel samega sebe (s tem tudi količino popitega, pogostnost pitja…) pod nadzorom, dočim pri nagonskem obstaja edina uspešna (dokler obstaja, seveda) oblika »ozdravitve«: Hvala, NE pijem, sem ZDRAVLJEN alkoholik! In to mora govoriti ves čas, vse do konca svojega življenja, kajti če bo en sam kozarec alkohola spil, bo, po vsej verjetnosti, znova aktiven alkoholik!

Hvala, ne smem teči, sem imel pred desetimi leti zlomljeno nogo.

Normala? Ne, seveda, da ni, kajti – če so mi nogo ustrezno (uspešno) ozdravili, potem spet deluje, in zlahka SMEM teči. Če pa mi je niso… potem je krevljasta, a kljub temu lahko tečem (krevljam), toliko in tako, kolikor mi napačno zarasel zlom omogoča!

In, spet ter ne poslednjič: v poplavi raznoraznih »psihoterapevtskih« metod in »psihoterapevtov« zapišem, da NI sredstva, ne načina, s katerim je moč odpraviti psihično okvaro, drugega ne kot beseda (pogovor)… in vse to, kar počnejo, te »psihoterapevtske« metode, in ti »psihoterapevti«, različna razgibavanja (telovadbe), različne druge aktivnosti (od vzgajanja rastlin do slikanja, igranja na glasbila), različne meditacije… vse to lahko samo olajša (pa še to samo za nekaj časa) težave obolelega, saj mu odvrne pozornost od dejanskih težav, ki ga tarejo (četudi v podzavesti, in se jih sploh ne zaveda!), v bistvu pa – povzroča škodo, kajti: pri vsaki bolezni velja to, da če je ne zdravimo (ustrezno in pravočasno), potem le napreduje, in se ne neha, dokler samo sebe ne »izpoje«. Zdaj pa takole: pri gripi je enostavneje, organizem razpolaga z ustreznimi sredstvi in metodami, s katerimi se zoperstavlja (malodane) vsemu, kar ga ogroža, dočim pri psihi, in zlasti pri že »načeti«, oboleli psihi… in zlasti, ker se vse to, ta obolelost, nahaja v PODzavesti (pomeni, da se sploh ne zavedamo dejstev, v zvezi s to obolelostjo!)… tam pa bolezen samo napreduje, počasi in vztrajno. Kako pa se konča? Nič kaj lepo, in, verjeli ali ne, uradna ugotovitev umske obolelosti niti ni najslabša oblika takšnega bolezenskega »izpetja«!