Gora

Nekoč, že dolgo je tega,

se je rodila gora,

da segla bi vse do neba,

hitela se je vzpet…

In zapustila je ravan,

zato, da bi ji zora

lahko rodila takšen dan,

ki s soncem bo objet…

Klobuk natika na glavo,

v potoku se umije,

da ji v višavah je lepo,

neba objem skrbi…

Jo mraz kdaj ščipa do solza,

in veter čeznjo brije,

a, kljub temu, neba ne da,

nazaj si ne želi…

Se ji ne toži po ravnici, po nižini,

ko orel kroži, vselej v njeni je bližini,

v mislih z njim leta, v mislih podaja se v daljave,

z vetrom zajadra, njene so neba planjave…

Nič več ne sanja, vselej neba si je želela,

sreča vsakdanja, do svoje želje je dospela,

nič je ne mika, da bi v nižave se podala,

se izgubila, ko bi z meglo se obdala…