Ko si
natakneš tisti bel oblak,
in se
navihanost smeji,
postane
vsak trenutek brez napak,
z
izjemo tega, da puhti…
Ničesar
ni, kar mi tako žari,
kar mi
tako polepša dan,
kot
lepšajo mi tvoje ga oči,
ko v
njih nebo dospe na plan…
Tvoja
volja, razigrana,
kot poljana
prek sveta,
s
pesmijo povsem obdana,
s
pesmijo krasiti zna…
Ko v
očeh se ti leskeče,
ko poboža
me tvoj glas,
znajdem
se v oblaku sreče,
in bi
zaustavil čas…
Ni komentarjev:
Objavite komentar