Novodobni
astronomi se izkazujejo z dvema trditvama, s prvo, ki govori o tem, da se
vesolje redči, in z drugo, ki pravi, da se (vesolje) širi. Obe trditvi
temeljita na ugotovljenih, torej na dejanskih stanjih, a sta zaradi nezmožnosti
logičnega sklepanja napačni, kot sočasni povsem nesprejemljivi!
Čemu je
logičnost merodajna pri ugotavljanju ne/sprejemljivega oz. dejanskim stanjem
ustreznega? Preprosto – logika je tisti način mišljenja, kateremu pravimo
razum, in kateri je značilen za neznaten delček občestva, imenovanega
človeštvo. Logika je namreč mišljenje, ki razumeva celoto vzročno-posledičnih
povezav znotraj posameznih tokokrogov (taistih povezav), znotraj posameznih
celot, in je, kot taka, povsem skladna s tistimi stanji, katerim pravimo
naravne zakonitosti. Tudi te potekajo po vzročno-posledičnih povezavah, in v
okvirih posameznih tokokrogov, ki medsebojno učinkujejo drug na drugega. Ko ne
bi bile skladne, naravne zakonitosti in logika, ne bi obstajali tisti
posamezniki, katere občost imenuje z izrazom »geniji«, posamezniki, zmožni
razumevati naravne zakonitosti, jih »odkrivati« in upoštevaje njih zapovedi
»izumljati« tehnologijo in postopke, ki potekajo prav na temelju naravnih
zakonitosti! Potemtakem – kar nasprotuje logiki, to dejansko ne more obstajati!
Poglejmo,
čemu sta obe trditvi (prva manj, druga povsem) napačni!
Prva trditev:
vesolje se redči
Dejstvo
je, da nam je o vesolju malo znanega, krepko premalo, da bi o njem dokončno
sodili, a vseeno dovolj, da je moč oblikovati določene domneve. Kakopak,
realnost teh domnev je odvisna izključno od tega, ali smo jih zmožni ponazoriti
s praktičnimi prikazi, in jih na ta način dopustiti kot možne.
Ena
temeljnih domnev je, da je vesolje eno samo, in kot tako neskončno.
Tudi
neskončnost kot taka je omejena, kajti slednja stvar, ki obstaja, obstaja v
določenih količinah in mejah. Potemtakem neskončnost ne more biti večja kot je,
kajti tisto, kar zavzema VSE, ne more zavzemati še VEČ OD VSEGA (več od vsega,
preprosto, ne obstaja)! Potemtakem si to neskončnost lahko zamislimo kot neko
posodo, v kateri se nahaja vse kar obstaja.
Materija
je neuničljiva. Se razkraja, potemtakem mineva v nekih svojih posamičnih
podobah, a se razkraja na svoje mikrodelce (ki pa so še vedno materija!) in ti
mikrodelci se nato združujejo v neke nove podobe materialnega obstajanja.
Pomeni, da materija NE MORE IZGINITI, pomeni tudi to, da se količina
materije v posodi imenovani vesolje NE MORE ZMANJŠATI (niti povečati), pač
pa vselej ostaja enaka!
Dejstvo
je, da je bilo vesolje sprva povsem megličasto, dočim se sedaj izkazuje kot
redkejše, razredčeno, »prozorno«. Vmes, med megličavostjo in današnjim stanjem,
pa so se pripetile določene zadeve, med katerimi se določene izkazujejo še
vedno, nenehno. Iz razpršene materije se je namreč naredila gmota (delci so se
medsebojno privlačili, materija se je posedala, dokler se ni, malodane v
celoti, združila v tisto, kar imenujemo Sonce), medtem ko so v združevanje ne
ulovljeni delci ostali v vesolju kot mrtva tvarina – kot tvarina, ki sicer
poseduje posamezne elemente, potrebne za nastanek življenja, a ti elementi ne
pridejo do izraza (ne učinkujejo), ker jim ni dano združevati se v (za tvorbo
življenja) potrebne kombinacije.
Ko bi
se vesolje zgolj redčilo, na način, da bi se razpršeni materialni delci
posedali (se združevali) v neke gmote, potem bi tudi dandanes opazili obstoj
takšnih gmot. A ga ne. Potemtakem je odgovor za redčenje vesolja, katero
opažajo astronomi, v nečem drugem, in NE v posedanju v nove gmote, ŠE MANJ v
širitvi vesolja (o tem kasneje)!
Zdaj pa
takole: predstavljaj si vodno-peščeno uro! Uro, ki je natanko takšna, kakršne
so znane peščene ure, je sestavljena iz dveh delov, med obema pa je lijakasta
odprtina. In predstavljaj si, da je ta ura skorajda v celoti napolnjena z vodo,
v katero nasuješ nekaj peska.
Če boš
to uro pustil nekaj časa stati, se bo pesek umiril na njenem dnu. Ko pa boš
hotel ugotavljati nastanek vesolja, in tudi njegovo redčenje, boš uro – obrnil!
Kaj se bo zgodilo?
Sprva
bo zgornji del ure povsem »meglen«, pesek bo malodane lebdel v vodi, a se bo s
časom začel pomikati navzdol, se posedati, celo prodirati (skozi lijakast
prehod med obema deloma ure) v spodnji del ure. Kakopak, zavedaj se, da čas
vesolja in čas, ki ga sam doživljaš, ne tečeta enako hitro!
Če boš
dovolj dolgo opazoval dogajanje v takšni vodno-peščeni uri, boš ugotovil, da
zgornji del postaja vse bistrejši (se v njem nahaja vse manj zrnc peska),
potemtakem se količina peska v zgornjem delu redči… obenem pa se gosti spodnji
del, v katerem se začne, s časom, na dnu pojavljati usedlina (delci peska se
združujejo v enovito maso). Z drugimi besedami: v takšnem primeru NE MOREŠ
GOVORITI o redčenju peska v vodno-peščeni uri, pač pa lahko trdiš le to, da se
pesek v zgornjem delu redči, sočasno pa se gosti v spodnjem delu. In natanko
takšna vodno-peščena ura je vesolje, pri čemer mi (pa še to ne najbolje)
poznamo le tisti del, v katerem tudi obstajamo.
Da je
teza o vesolju v podobi vodno-peščene ure povsem realna, o tem govorijo t. im.
črne luknje. Le-te so prehodi, skozi katere iz našega, znanega nam vesolja,
neznatni delčki prehajajo »nekam drugam«. Količina teh prehajajočih delčkov se
nenehno obnavlja, kajti ne gre samo za tiste delčke, ki so, morda, obstali sami
v času nastanka Sonca (kot vira vseh »nebesnih teles« v našem vesolju), pač pa
gre tudi za delčke, ki se krušijo od slehernega nebesnega telesa, ki obstaja!
Ne nazadnje, z odmiranjem na primer Lune, se manjša njena moč privlačnosti, kar
pomeni, da se manjša tudi njen obseg, in se bo manjšal vse do tedaj, dokler se
ne bo, v nekem trenutku, povsem raztreščila oz. razpršila!
Če
nekaj prehaja iz enega prostora v drug prostor, denimo iz zgornjega dela
vodno-peščene ure v spodnjega, ali iz ene sobe v drugo, potem to pomeni, da zgolj
en prostor NI CELOTA, potemtakem tudi del vesolja, v katerem živimo, in iz
katerega delci (skozi črne luknje) prehajajo »nekam drugam«, NI TISTO VESOLJE,
ki naj bi bilo neskončno in naše, pač pa je zgolj DEL TEGA VESOLJA! In se v
obeh delih tega vesolja hkrati dogaja natanko isto, kar se dogaja v
vodno-peščeni uri: sočasno, ko v zgornjem delu upada količina zrn peska, v
spodnjem delu narašča… sočasno, ko se v zgornjem delu gostota redči, se v
spodnjem povečuje… sočasno, ko v zgornjem delu usiha življenje, se v spodnjem
poraja! Z drugimi besedami – vesolje
se NE redči, pač pa se redči le tisti del vesolja, v katerem bivamo!
Druga trditev:
vesolje se širi
Do te
trditve so prišli na osnovi povečevanja
razdalje med posameznimi nebesnimi telesi (tudi razdalja med na primer
Zemljo in Luno se veča), vendar ta trditev NE UPOŠTEVA SILA preprostih dejstev:
-
V
kolikor bi bilo vesolje neskončno, potem se, tudi teoretično, NIMA kam širiti,
kajti že sedaj zaseda ves prostor, kar ga je moč zasedati (VEČ OD VSEGA NE
OBSTAJA)!
-
V
kolikor je vesolje le eno izmed neštetih vesolj, iz katerih je sestavljeno VSE
KAR OBSTAJA, potem je povsem logično, da vsa ta vesolja potekajo po istih
naravnih zakonitostih, pomeni, da če bi se širilo naše vesolje, potem bi se
širila tudi vsa ostala – in smo znova pri vprašanju kam naj se širijo, ko pa že
sedaj zavzemajo ves prostor, ki obstaja?! Obenem pa: sleherna širitev
posamičnega vesolja bi terjala KRČENJE nekega drugega (sosednjega) vesolja (če
je vse kar obstaja ena sama velika posoda, potem sleherna zadeva, ki se v tej
posodi širi, drugim vsebinam prostor odvzema!), le-to pa bi bilo možno samo v
primeru, da naravne zakonitosti ne veljajo za vse naravno enako!
-
V
kolikor boš opazoval že omenjeno vodno-peščeno uro, boš ugotovil sledeče: s
tem, ko se v zgornjem delu voda bistri, s tem, ko je v zgornjem delu manj zrnc
peska, s tem se samodejno VEČA RAZDALJA med posameznimi zrnci… pomeni, da se
zrnca oddaljujejo drugo od drugega, in to počno ob nespremenjenem obsegu
same posode oziroma vodno-peščene ure!
Pomislimo,
da bo lažje, na igračko, na »vodni balon«! Na tisto gumijasto zadevo, v katero
polnijo vodo, in jo mečejo naokoli, ter uživajo, ko poči, in voda nekoga
pošprica.
Ko
je tak vodni balon prazen, ga malodane ni nič skupaj, ko pa nalivaš vodo vanj
(ko se veča masa v balonu – večanje mase = rast količine mase = povečevanje
gostote mase na nekem omejenem
prostoru), takrat balon raste, se širi. Z drugimi besedami: ko se
gostota povečuje, ko je v nekem, konkretnem prostoru VEČ mase, takrat se ta
masa izkazuje z določenim pritiskom (na samo posodo, v kateri se nahaja, na
njene zunanje površine), s pritiskom, ki sili v raztezanje, v širitev, v rast
same posode! Potemtakem je povsem
NELOGIČNO to, da bi redčenje mase v posodi, pa čeprav v (našem) vesolju,
učinkovala s širitvijo posode (pravzaprav je pričakovati KRČENJE tega
dela vesolja, v katerem obstajamo)!
Tako
pač (in preprosto povedano) govorijo fizikalne (naravne) zakonitosti, pa – če
le-te veljajo za vse ostale primere, potem ne vem, čemu ne bi veljale tudi za
vesolje kot tako?!
In,
povsem mimogrede: dejstvo, da črne luknje prepuščajo le mikrodelce, priča o
tem, da – večnega živetja NI, in ga nikoli ne bo! Pomeni, da bi se s sleherno
(morebitno) preselitvijo na nek drug planet, »naš« obstoj le začasno podaljšal…
obenem pa to pomeni tudi to, da se bo »narava« z vsemi svojimi procesi v tistem
drugem delu našega vesolja (v spodnjem delu vodno-peščene ure) ponovno (kot že
ne-vem-kolikokrat-poprej) izkazovala natanko tako, kot se je izkazovala v
preteklosti, iz katere tudi naša sedanjost izvira!
Ni komentarjev:
Objavite komentar