Sonce

Poteze svoje vleče,

in sence vse razmeče,

goreče, koprneče

dočaka vsak nov dan,

brez konca se razdaja,

ko zbuja, in oplaja,

in žgoče ponagaja,

odnese želje stran…

Od večnosti do mraka

nikdar, prav nič, ne čaka,

sekunda mu je vsaka

za to le, da gori,

za hipec ne okleva,

svetlobo izžareva,

ko pridno dogoreva,

v objem teme hiti…

Brez njega vse ostalo

v trenutku bi zastalo,

le del teme postalo,

izginil bi nasmeh,

najlepše pa mi sije,

da dušo mi oblije,

takrat, kadar razkrije

v tvojih se očeh…

Prav vselej, ko zasveti,

prijetno me oblije,

v mehkobo me ovije,

srce pa poleti,

veselje zna razpreti,

oblake vse prežene,

ovire ni nobene,

le pravljica živi…

Prav vselej, ko zasveti,

ko meni se podaja,

življenje mi oplaja,

je vse lepo, toplo,

in ne bi znal živeti,

želeti, hrepeneti,

ko ne bi smel imeti

tvoje sonce in nebo…