Je vesolje res večno?

Večno vesolje, oziroma to, kar si pod tem terminom predstavljamo, ne obstaja! Kakor ne obstaja tudi večna, neuničljiva energija! Obstaja pa večen ciklus umiranja obstoječih in porajanja novih vesolj, in večen ciklus ugašanja, izničevanja energije, in porajanja nove. Tako kot edina večna zadeva ostaja materija, v svojih najmanjših, nedeljivih delcih.

Kakopak, trditve, s katerimi se izkazujem, so hipotetične, a takšne so tudi tiste, s katerimi se izkazuje znanost! Ne obstaja, in nikoli ne bo, nekdo, ki bi doživel porajanje in/ali umiranje vesolja, pa da bi zmogel izkustvena, praktično izkazljiva oziroma dokazljiva spoznanja. Z drugimi besedami: vse trditve, s katerimi opredeljujemo temeljna, in tozadevna, vedenja o vesolju, so zgolj domneve, bolj ali manj logično utemeljene.

Kjer je rojstvo, tam je tudi smrt! In je tako povsod, v svetu, katerega poznamo. Pomeni, da je ciklus rojstvo – živetje – smrt povsem običajen način sleherne posamičnosti, potemtakem tudi celote kot take. In to pomeni tudi to, da ta ciklus sodi med naravne zakonitosti, le-te pa veljajo za vse, čemur pravimo narava, vključno z vesoljem!

Veliko vprašanje je, če obstaja eno samo vesolje. Namreč, v kolikor pogledamo širše, vidimo, da nič ne obstaja kot izjema, kot neke vrste vsebinska posamičnost. Raznolikost vrst in podvrst krasi rastlinsko-živalski svet, svet kamnin, obstajajo različni ekosistemi, planeti… celo osončij je več, potemtakem tudi sonc, pa čemu bi obstajalo eno samo vesolje?!

Vsekakor pa, tudi, če dopustimo možnost obstoja enega samega vesolja, le to ni, prostorsko gledano, eno samo, iz enega samega prostora ali »prekata« narejeno! Daleč od tega, vesolje, katerega del smo, je narejeno iz (najmanj oz. vsaj) dveh, med seboj obenem ločenih, obenem pa tudi povezanih prostorov. Prvi je tisti, ki je (še) živ, in v fazi odmiranja, del, v katerem se nahajamo, in v katerem se nahaja tudi vse tisto, kar o vesolju poznamo, medtem ko je drug del (zaenkrat še) mrtev, v temo ovit, obenem pa živetje porajajoč! V tem, drugem delu (enega in istega) vesolja se nabirajo najmanjši možni delci materije, delci, ki ostajajo od vsega (v našem delu vesolja) odmrlega, in ki iz enega v drug del prehajajo skozi »vrata«, imenovana črne luknje.

Da črne luknje obstajajo, o tem ni več dvoma. Da skoznje potuje materija, tudi ni več stvar ugibanja. Pomeni, da iz tega dela vesolja, katerega tudi sami živimo, odvečno oz. odmrlo potuje »nekam drugam«, pomeni tudi to, da ta »nekje drugje« oziroma »nek drugje« obstaja, in obstaja – izven našega prostora.

V stanovanju sta dve sobi povezani med seboj, z vrati. In obe sobi sotvorita tisto, čemur pravimo celota, stanovanje. Pomeni, da tudi tistemu delu vesolja, v katerem živimo, in iz katerega vodijo črne luknje, ne moremo praviti vesolje, pač pa zgolj – del vesolja, v katerem tudi sami živimo!

Bojda je energija neuničljiva, saj se, bojda, vselej pretvarja v nekaj drugega, tudi v energijo rasti (živetja) in razkrajanja (umiranja). Vendar – je temu res tako?!

Je, vendar le tam in takrat, kadar obstaja temeljni, osnovni vir energije, ki je, na primer, v našem delu vesolja Sonce. Sonce je namreč tisto, ki tvori tako svetlobno, kakor tudi toplotno energijo, posledično tudi energiji rasti (živetja) in razkrajanja (umiranja). In prav nikomur nič ne bo pomagala zmožnost, da iz mehanske energije (denimo s pomočjo voda) tvorimo svetlobno in toplotno energijo, takrat, ko bo Sonce ugasnilo!

Sonce ne bo večno živelo. Tudi ono se je porodilo, pravzaprav se poraja (ne eno in isto, seveda!) v nedogled… a tudi Sonce umira, kakor umirajo vsa nebesna telesa!

Sonce hodi po poti Zemlje, ali, da bo še nekoliko bolj nazorno – po poti Lune. Z izgorevanjem se manjšajo materije, ki izgorevajo, manjša se Sončeva masa, nižajo se temperature izgorevanja (torej tudi temperatura samega Sonca), in počasi se bo začelo ohlajati, natanko tako, kot se, še vedno, ohlaja Zemlja, in tako, kot se je ohladila (v bistvu umrla) Luna! Pomeni, da bo v nekem (vesoljskem) trenutku Sonce dobilo svojo (ohlajeno) skorjo, ki bo prekrivala (še gorečo) materijo, magmo. In takrat svetloba in temperatura, kakršni (kot posledici izgorevanja Sonca) poznamo, ne bosta več obstajali! Vse temnejše bo postajalo, vse hladnejše, vse dotlej, dokler ne bosta popolna tema in hlad »prekrila« ta, naš del vesolja! In v tej temi in mrazu bo umrlo, dokončno razpadlo, vse, kar tvori naš del vesolja. Nazadnje tudi Sonce.

In v tej popolni temi ne bo več svetlobe, ne bo se imela kje obnavljati, se pretvarjati, in povsem enako bo s toploto! Z drugimi besedami: neuničljiva energija zmore obstajati zgolj načeloma, in v nam poznanem svetu, dejansko pa, širše gledano, česa takega sploh ni!

Takrat bo naš del vesolja razpadel na dobesedno prašne delce, postal bo, znova, kakor ob svojem nastajanju, megličast, in vsi ti delci se bodo podali skozi črne luknje v nek drug prostor oziroma prekat, kjer se bodo, počasi, umirjali, se združevali v velike gmote, v katerih se bo, zaradi medsebojnega trenja teh delcev, spet začela porajati toplotna energija, takšna, ki bo, sčasoma, privedla do nekega, enega izmed neštetih, velikega poka – do rojstva novega vesolja, novih sonc. In to vse znotraj povsem običajnega naravnega tokokroga rojstvo – živetje – smrt.

Kakopak, ob tem ni mogoče govoriti o nekakšni reinkarnaciji, vsaj ne v pomenu, v kakršnem verujoči verujejo, da obstaja! Vse podobe živetja, četudi oblikovane znotraj naravnih zakonitosti, bodo namreč nastajale natanko tako, kot so nastajale v preteklosti – tudi na temelju povsem slučajnih povezovanj! Ko bi narava brezpogojno predpisovala združevanje najmanjših možnih delcev, potem ne bi bilo takšne raznolikosti, kakršno poznamo! Potemtakem je povsem logično sklepati, da se vesolja vsakokrat oblikujejo okoliščinam primerno, povsem specifično, in drugače od oblikovanosti svojih izvornih stanj, predhodnih, umrlih vesolj.