Tak dan je...: 2025

sreda, 8. oktober 2025

Po uku uk…

Sem v klopeh sedel.

Zato, da dvom budim.

Sem mnoge knjige štel.

Da jim pomen kazim.

Učil se vrsto let.

Da bi v nič mi šla?!

Ne, ne, zdaj zmorem zret

napačnosti sveta…

Hudičev ples…

Vse, kar v krempljih gre nad Svet,

se slej ko prej poplača,

v lastno nemoč se gre znoret,

pa Svet takrat mu vrača,

a – dolgočasno bi bilo

brez primitivne glave,

ki vztrajno trudi se za to,

da konca ni zabave…

Žal, ne pomaga, ne, prav nič,

ni bebcem doumeti,

da oni tisti so hudič,

ki treba ga je – streti?!

Kislo zelje?!

Danes sem slišal, da je treba »prišleke« učiti slovenskega jezika in slovenske kulture.

Glede prvega – v redu. Glede drugega pa – česa jih boš učil, jesti kislo zelje in krvavice?!

Življenjepis…

Rodil sem se brez zob, in takšen bom umrl.

Učil sem se hoditi, da pešal bi korak.

K svetlobi me je vleklo, da temo sem uzrl.

Spoznavati hitel sem, zaključil kot bedak.

Dan učiteljev…

V nedeljo je bil, bojda, dan učiteljev… in učiteljic, kakopak. Lepo, da imajo svoj dan, v katerem se lahko še malček bolj ponašajo, s samimi seboj, in s svojim »poslanstvom«, ampak…

Pedagogi niso čarovniki, da bi iz temnih glav svetle naredili, učitelji pa so zgolj vrači, ki starodavnosti iz veka v vek prenašajo.

Ko dvora ni…

Na dvoru bi bilo hudo,

ko ne bi norčka kralj imel,

pa da z njegovo pomočjo

bi se smejal, bi bil vesel…

En norček, gre, čemu da ne,

če je uspešne glave,

pa da ob njem zlahka dospe

do neke se zabave…

… težavno se zgodi,

takrat, ko niti dvora ni,

ne kralja, da odrejal bi,

a norcev mrgoli!

Bojda ne vedo…

Oliver. Je profesor, na eni od zagrebških fakultet. In mi je potožil, kako mladina sploh ne ve, česa si želi…

Eh, Oliver, Oliver, ti jaz povem, česa si želijo: veliko denarja in lagodnega živetja. Pika.

Mazohistična…

Je mazohist prav dobro bit,

kjer svet laži razkriva,

pa v svoji muki da uživa,

ne neha se je veselit…

Baje je debelost huda težava, vse bolj postaja družben problem, pa ni nič čudnega, da jo v zdravstvu že obravnavajo kot bolezen, in ni nič čudnega, da se vse bolj pojavljajo neka ne-redilna živila in pripomočki za hujšanje, čeprav…

Kjer ni debelost posledica neke mehanske okvare telesa, ali obolelega psihičnega stanja, tam je njen vzrok – premalo gibanja, preveč žretja, skratka neumnost, pa…

Res je, hujšat je treba, a je res tudi to, da lahko neumnost hujša kolikor želi, a bo vedno debela ostala…

Telegram obupa…

Psihiater pregnan STOP zidovi porušeni STOP norci na prostosti (za tem ni nobenega STOP-a, ga, zaenkrat, še ni na vidiku).

Pravi pesniki…

Srečal sem nekaj »ustvarjalcev«, ki so mi znali pojasniti, da »pravi pesnik samo eno zbirko naredi«. Ne vem, ne bi na dolgo o »tvornosti« tako mislečih, o nekem pomanjkanju zamisli in tudi zmožnosti, čeprav…

Sam sem že pri prvi svoji knjigi, in pred njo, vedel, da nisem pesnik, pa se mi tudi po dvajseti zadeva bistveno ne spreminja, še vedno vztrajam, kot ne-pesnik v pesnjenju, ampak…

Zame mi niti ni, sem vselej zmogel bebce nekako prebaviti, vendar – ko bolje pomislim, potem ugotovim, da sloveča imena deželnega pesnjenja, od Prešerna naprej, sploh niso (bili) pesniki!

KPK

KPK – kakor prija komu.

Helikopterska…

Državna revizijska komisija je ugotovila, da je bil zahtevek KPK-ja, v zvezi z nabavo helikopterjev, neutemeljen. Predmet ugotavljanja (ne)pravilnosti je bila namreč samo opredelitev tega, da mora biti prostor za prevoz ločen od pilotske kabine, in samodejno osvetljen…

Tako nekako je bilo moč prebrati sklep, s katerim je mnenje KPK-ja zavrženo, in s katerim je semafor nabave helikopterjev le-tej prižgal zeleno luč. Prav, čeprav…

Kot prvo – ne vem, če je zares potrebna komisija za preprečevanje KORUPCIJE za to, da ugotovi, če je pregrada v helikopterju vprašljiva ali ne, prepričan sem namreč, da bi za to že mnenje samih reševalcev zadoščalo.

Kot drugo – ne vem, če v državi zares vedo, čemu obstaja KPK, čemu sploh so komisiji dali celotno gradivo, ko pa je bilo sporno samo vprašanje pregrada da ali ne?!

Kot tretje – ne vem, čemu naj bi obstajala prizadevanja, usmerjena v preprečevanje korupcije, celo v njeno odpravo, ko pa tam, kjer komisija ugotovi (vsaj) možnost nepravilnosti, te ugotovitve niso upoštevane?!

Kot četrto – pravzaprav sploh ne vem, čemu, razen za slepitev oči, obstaja toliko besed o neki pravni državi, ko pa delo tistih, kateri naj bi bili pristojni, poteka v zaman, in vsakdo po svoje presoja, meni, odloča, ravna?!

»Demokratična« farsa, pač.

torek, 7. oktober 2025

Na kraj puta…

Na kraj puta crna tama, niti tračka nade,

ničeg nema u rukama, oči se ohlade,

život reka je praznine, vala mi ga dosta,

šaka prepuna tamnine, jedino šta osta…

Na kraj puta đavo vreba, bilo je da nema,

njemu neprestano treba, varka je golema,

kud si poš'o, gde si bio, kroz kamenja rane,

uzalud sve šta si snio, ništa ne ostane…

Spet napredek…

»Brez muje se še čevelj ne obuje«.

Ne vem, danes imajo že samonatikaške, da se jim ni treba sklanjati, kadar se ni potrebno klanjat.

Načrti, načrti…

Kakšne načrte imaš za jutri?

Ne vem. Predvčerajšnjim sem jih izgubil. Včeraj sem ugotovil, da se mi jih ne da iskati. Danes pa vem, da mi brez njih ni pogrešiti.

Ubožci…

Tako radi se na »usodo« sklicujejo, čeprav – od začetka, pa do konca, samo ena stvar obstaja, pri kateri ni moč izbirati – konec!

Kako lepo je živet…

Kako temnó je čas cvetoč,

ko steza svoj obroč,

na čudna pota šel je svet,

vendar – kako lepo je živet…

Premoč je glavni argument,

pripravljen regiment,

je zveri do krvi dospet,

vendar – kako lepo je živet…

Na vse strani se vrag vrti,

da v ruševinah se gosti,

ne splača se več padlih štet,

vendar – kako lepo je živet…

Ob dreku drek, ob smradu smrad,

bi vsakdo sebi, zase rad,

obraz vse bolj razkriva smet,

vendar – kako lepo je živet…

Kdaj bodo zares spoznali?!

Silna neka spoznanja, pa vzgoja, in izobraževanje, »človeštvo« pa, iz veka v vek, enako ostaja, pa me zanima – kdaj bodo zares spoznali, kdaj bodo dejansko ugotovili, najprej to »človeštvo«, zatem pa tudi to, da so vsa prizadevanja povsem zaman?!

Povsem normalno…

Kdor pozna živalski svet, ta ve, da je planet, kakršen se kaže v splošni histeriji pridobivanja, nekaj povsem normalnega. Za živali.

Sramovanje…

Samo ena stvar je hujša od pomanjkanja – kadar se moraš sramovati lastnih dejanj, samega sebe.

K sreči so tako lepi, da se s tem ne potrebujejo obremenjevat.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Zamisel je smerokaz, sposobnost je pot, cilj pa je izhodišče…

Branik…

Vse, kar smel sem doživeti,

doživeti, in spoznati,

se hitelo je pisati,

da še danes zna pekleti,

v brazgotinah, so ostale,

da bi v spominu žgale…

Vse, kar zmogel sem snovati,

upati, in si želeti,

in truditi se dospeti,

a se šlo je dokončati,

vse, še več, samo zato,

da nikdar nič več tako…

Za dežjem sonce…

Ko te ujame brez dežnika, takrat ti nič ne pomaga vedeti o tistem »za dežjem sonce posije«. Treba je dež preživeti, kolikor traja, in traja lahko do konca življenja, obenem pa…

Smo tudi takšni, ki v vsakdanjem nobenega sonca ne vidimo.

V samosti…

Cvetele so trate,

sijoče in zlate,

ko s krili sem cvetja živeti hitel,

so zvezde žarele,

in sanje gorele,

da upov prepolne dlani sem imel,

bili mi junaki

so neki bedaki,

ki sebe dajali za boljši so svet…

na čista sem pota,

v smer idiota,

podal se – v samost dospet!

Vremenska…

Sije, sije, sonce sije,

lije, lije dež v ples…

sonce sije, da razkrije

kar je res in kar ni res,

dež pa lije, da izmije

v običajnost svet čudes…

Kaj je pravilno?!

Bolj so butasti, bolj vedo, ali bolj vedo, bolj so butasti?!

Z jezikovnega vidika zna oboje biti pravilno, z vidika dejanskih stanj pa je oboje napačno, kajti…

Če si butast, nisi zmožen razumevati, brez razumevanja pa védeti ne moreš, zato bi bilo pravilno zapisati »bolj so butasti, bolj MISLIJO, da vedo,« z druge strani pa…

Neko »znanje«, nek skup podatkov, ne vpliva na mišljenjske zmožnosti, pa tudi takrat, kadar zna enciklopedijo na-pamet, butec – ostaja butec! In bi bilo pravilno zapisati »bolj kot MISLIJO, da vedo, bolj se butasti izkazujejo«.

Ko bi Platon vedel…

Ko Platon vedel bi takrat, ko v čas je modroval,

da resno ga nihče ne bo jemal,

mejduš, če ne bi šel zastat, se v janeze podal,

da bi, kot oni, vedel vse, in znal!

Dobrogram

Da dobro z dobrim se vrača,

povedal mi je marsikdo,

a – kjer žanješ le kadar se splača,

tam z Dobrim je, bržčas, slabo!

Madonca…

Baje je potrebno zaupati vase, pa boš dosegel vse, kar si se namenil doseči…

Madonca, kako enostavno… je biti pameten! Že itak zaupajo vase, ko se z domišljavostjo izkazujejo, vse-vedoči in vse-zmožni, pa takšno zaupanje, očitno, ne zadošča, pač pa…

Najprej je potrebno imeti osnove zaupanja, neke zmožnosti, kakopak, pa sebe poznati, in poznati lasten doseg, nato poznati tudi tisto, k čemur si se namenil… šele potem »je potrebno zaupati vase«!

What a Wonderful World…

Danes sem bil spet v avtomobilu, in na poti nazaj sem slišal, prek radijskih valov, da seznam pobitih Palestincev znaša petinšestdeset tisoč (65.000) posameznikov, in – ko bi se nekdo podal brati »samo« imena POBITIH OTROK, bi branje trajalo dvaindvajset (22) ur!

Vse za letovišče v Gazi! Vse za polne vampe nikdar sitih!

Kako »lep«, naravnost »čudovit« je, ta Svet, v rokah prav tako »lepih«, »dobrih«, ne vem kakšnih še, »nas«!

Ah, ta mladost…

Bil sem mlad, in nevedoč,

pa z upom v čase zroč…

a kaj, ko sproti prav vsak dan

odmikal je od sanj!

Bil sem mlad, in koprneč,

neba in zvezd želeč…

a kaj, je z zvezdami tako,

da se gase v temó!

Bil sem mlad, ma, idiot,

v svetu laži, in zmot…

je z gubami postregel čas,

čez dušo, in srce, obraz.

Rad bi…

Rad zrl bi v tolmun oči,

v nebo, ki v njih obstaja,

zato, da z zvezdami žari,

da v sanje svet obdaja,

rad zrl bi, a kaj, mi ni,

ne grem jih več iskati,

zvečine, kar se lépo zdi,

zna upanja izdati…

Rad bi popeljal miren dan

v vetrove šelesteče,

prek mehkih cvetnih vseh poljan,

do pesmi žuboreče,

rad bi, pa kaj, pa kaj potem,

ni umno se podati,

prevečkrat sem verjel lažem,

mi novih ni spoznati…

Želje…

Želje krotim, ne dam jim leteti,

lažje brez njih je v samoti živeti,

zlasti, ker prejšnje so znale lagati,

in ponuditi, da šle bi – jemati!

Želje krotim, nekako uspeva,

itak v brezupu ves čas mi mineva,

bolje mi v soncu, ko v jutro posveti,

kakor v vsem, a ničesar imeti!

Želje krotim, se vse bolj učijo,

da me zvečine pri miru pustijo,

pomnijo dobro, da so hitele

zlasti zato, da potem bi – bolele!

Resnica…

Večina se iz zgodovine ničesar ne nauči, tako »razumska« je, da ima popolnoma neuporabne glave. In za takšne glave je škoda, da sploh obstajajo.

V mislih…

V misli zaide, da mir mi razkraja,

da sveti, da kaže, da želje budi,

podim, ne zaleže, kljubuje, vztraja,

da dneve popelje, noči prepodi,

kot zvezda, ki sveti, da v temi prekleti

očesu je videt vsaj krhek nek cvet,

čeprav v dlaneh ni ničesar imeti,

na plečih spoznanja zavrženih let…

V misli zaide, da mir mi preganja,

prav nič ne pomaga, branik popusti,

v valovih nebes se v obale zaganja,

vrag vedi kaj jih sploh še skupaj drži,

ni moč odpisati, v pozabe klet dati,

čeprav se ne trudim, za tem ne stremim,

vsaj v mislih si zmorem še sonca iskati,

vsaj v mislih, si lažem, še vedno živim…

(Za)blod(nj)a…

Ena najhujših zablod je – verjeti v to, da je moč primitivizem civilizirati!

Snovanja…

Niso snovanja za miselno bedo,

ona gre v čredo, ona je s čredo,

čreda pa zna le za pašo hiteti,

in poteptati, kar ne gre žreti!

Ne, niso snovanja za miselno bedo,

rado govedo bi le polno skledo,

kaj ideali bi ji, kaj ideje,

če ni, da skoznjo denarce se šteje!

Da, zna imeti, kar sama ne snuje,

vse, kar ugodje ji izpopolnjuje,

kar tozadeven napredek prinaša,

da v njenih krempljih trpi, in ugaša!

Nor je, kdor tvori, nor je, kdor sanja,

svoje življenje snovanju poklanja,

ko je na svetu vse isto, do kraja,

beda je beda, in beda ostaja!

ponedeljek, 6. oktober 2025

Netopir…

Letiš, letiš, neslišno, v noč,

kam vodijo te pota,

mar pogrešiš kdaj, v temo zroč,

prek širnega neba,

se tudi tebi pripeti,

da te popelje zmota,

se ti, za hipec vsaj, zazdi,

da segel si do dna?!

Letiš, letiš, in ljubi mir

je vse, kar te obkroža,

se zdi, kot da je tvoj vsemir,

čar širnega poljá,

mar se ti kdaj zgodi spomin,

da zacveti kot roža,

za njim pa kup le bolečin,

in grenka sled solzá?!

Ma, leti, leti, kaj mi mar,

ti znaš si vsaj izbrati,

je meni krila moč utvar

prirezala v kosti,

naj polno se ti suče svet,

je meni šel zastati,

s teboj po tihem je želet,

a kaj, poti več ni.

Zgrešena domneva…

Včasih sem mislil, da živim med samimi hribovci, a sem ugotovil, da temu ni tako. Niso hribovci, so votlinarji.

Na Zahodu…

Na Zahodu vse sijoče… dokler noč ne leže,

obetavno in mikavno… dokler ne spuhti,

na Zahodu v plehko hoče… da želodcu streže,

da prebuja starodavno… da vse bolj preti…

Na Zahodu svet praznine… niča, primitive,

svet denarnega vladarja… nizkih vseh strasti,

na Zahodu sonce mine… dreka polne njive,

vse po laži zaudarja… in v prepad drvi…

Na žalost je tako…

… da primitivec vidi razvoj v stikalih… s katerimi zmore svoj primitivizem uspešneje izkazovati!

Temne sile…

Temne sile so krenile, da bi dan svetlile,

na verigo sonce dale, in v jarem svet,

da nekoč so že hotele, to so pozabile,

je v pozabo kazen padla, bi jo znova, spet…

Ko se tema v čas razlije, vse ne-svoje bije,

se pod škornjem primitive lépo vse konča,

ni vesela, če ne ruši, dneva ne razrije,

če ne skaže se s čekani, v podobah zla…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Hudo je, kjer so oči vse, s čemer vidiš.

V žabošvic…

Iz žabje mlake perspektiva

pojedino razkriva,

povsod cvetoče in dišeče,

do slin je vse budeče…

Dovolj sta, bržčas, dva koraka,

da bo za hrbtom mlaka,

pa da na kruhu med in mast

krenila bosta v slast…

So žabe v kvakanju odmevne,

in vselej prizadevne,

je hitro zaslovela pot

tja pod nebeški svod…

Na tujem je lepote zret,

pa kaže k njim dospet,

kaj ne bi, pridne so za tri,

in pamet jih krasi…

Hej-hoj, hej-hoj, en kratek blic,

pa naš bo žabošvic,

pa so, ker jim vsega je znati,

krenile v trud skakati…

A čas je čas, prav krut se zdi,

ko se v obet spusti,

neredko grd, samo kazi,

kar se v dlani zdi…

Na svetu mnogo je zablod,

ni žabošvic povsod,

zato se zna tako zgodit,

da greš v napačno prit…

Potem pa druge več ti ni,

kot v mlaki sanjat srečne dni,

ob štorkljah vseh, ki so pridrle,

ko žabe so uzrle…

»Nisi sam«…

Vsake toliko se pripeti, da se najde, ki moji samosti oporeka, in mi dopoveduje, da nisem sam, in, da nikoli ne bom…

Po vsakem takšnem dopovedovanju najprej oči pomanem, da preverim, če še vidim, nato pa si vzamem uro, včasih tudi več, da se…

… najprej sprehodim po stanovanju, nato preverim ostale prostore v hiši, grem krog nje, pogledam v levo, in v desno, po cesti, prečesam cel breg… mejduš, kakor včeraj, in vse dneve poprej, kakor bo tudi jutri – nikjer nikogar!

Uh, me potem, ob povratku v stanovanje, prešine – seveda, nisem sam, tu sta vendar Tisa in Tar, ona sta vedno nekje v bližini, ne kaže, da bi me želela zapustiti…

Ne vem, dejansko ne vem, čemu nekateri čutijo potrebo po tem, da bi mi neko neresnico dopovedali, še zlasti tega ne razumem, ker svoji samosti ne nasprotujem, še več, krepko raje jo imam, kot, denimo, laž, hinavščino, zahrbtnost, pokvarjenost, skratka – smrad!

V neznanem…

V neznanem, vrag ve kje, duše pol mi v noči spava,

skrila se je, davno že, kar tako, za vsak slučaj,

jo nebo mehkó topli, ji na zvezdah brhkih glava,

ji vesolje šelesti, pa mi ne želi nazaj…

Spavaj, spavaj, mir s teboj, mi brez tebe lažje teče,

ko bi cela mi bila, ne bi znalo biti prav,

tebi zvezdnat je spokoj, polovico tu pa peče,

pa takrat se srečava, ko se k tebi bom podal…

Spavaj, spavaj, meni bo, če doslej se je izteklo,

čuvaj mirno mi nebo, da imel bom kje pristat,

malo še, pa se povsem mi življenje bo doreklo,

in trenutek zgolj za tem se v celost greš podat…

V neznanem, vrag ve kje, duše pol mi v noči spava,

kar mi tu je, vso boli, pa ji ni veselo pet,

a ko želje polete, bo mi tolažnica prava,

pa v vesolja bom temi končno zmogel zaživet…

Priznam svoj greh…

Največja napaka mojega življenja je v tem, da sem vanj spustil tiste, katerih nikoli ne bi smel! Največja, če ne celo edina.

Saj bi…

Saj bi slavil, saj bi častil,

resnično bi tako počel,

ko bi vsaj mrvico odkril,

da bi častit jo smel!

»Ti po lastnih izkušnjah«…

Tu in tam slišim pripombo, češ da po lastnih izkušnjah opredeljujem svet, da pa le-ta ni takšen, pač pa…

Pri tem pač-pa se zaustavi, a sploh ni pomembno, kajti poudariti želim tisti »ti po lastnih izkušnjah«…

VSAKO dognanje TEMELJI na izkušnjah tistega, ki dožene, drugače, preprosto, ne gre. Je pa res, da samo izkušnje še zdaleč niso dovolj za to, da bi bilo dognanje skladno z resnico, pač pa…

Da, na lastnih izkušnjah. Pri čemer je pomembno to, KOLIKO teh izkušenj se nabere, kakšno je število okolij, v katerih so bile nabrane, kakšna je velikost vzorca nabiranja, predvsem pa je pomembno to, ali si te izkušnje zmožen ovrednotiti objektivno, ali zgolj subjektivno…

Nato je pomembno to, da imaš ORODJE za »procesiranje« izkušenega. Nagonski možgani namreč za objektivne zaključke še zdaleč niso ustrezni…

Pomembno je tudi predznanje, KOLIČINA in KAKOVOST znanja, s katerim razpolagaš, pa tudi to, koliko je področij, od katerih je odvisno ugotavljanje, s katerih so ti dejstva poznana…

Na zadnje pa je potreben tudi dvom v lastno ugotovitev, in izhajajoča potreba po tem, da v praksi, tako strokovni, kakor tudi v vsakdanji, iščeš argumente, ki ugotovitvi bodisi pritrjujejo, bodisi jo zavračajo, pa…

Če zmoreš skozi vse te »malenkosti«, ugotovitev pa še vedno ostaja, potem bržčas ni prav nič narobe s tem, da si na temelju lastnih izkušenj dospel do nje. Ne nazadnje – v šoli se učijo na temelju TUJIH izkušenj (ugotovitev), pa jih jemljejo zdravo-za-gotovo, čeprav… čeprav čas sila rado pokaže, da so bile napačne.

»Sobivanje«…

Ni lepšega »sobivanja« kot je tam, kjer vsakdo po-svoje ve, po-svoje zna, po-svoje sili.

Obzorna…

Obzorje je varljiva zadeva – bolj kot mika, bolj se izmika.

Ti, ti, neubogljivež, ti!

Te dni po Svetu kroži sledeča resnica: Tramp je pozdravil Hamasovo pripravljenost za izpolnitev pogajalskih pogojev, zaradi česar je Izraelu naročil, da nemudoma preneha z napadi na Gazo, vendar Izraelci tega naročila ne upoštevajo, pa nadaljujejo po starem…

Skratka – Tramp je lep, dober, pravičen, Izrael pa je grd. Vendar – je to res resnica, ali je zgolj – »resnica«?!

Osebno menim, da gre za »resnico«, in pojasnim čemu…

Tramp je, nedolgo nazaj, izrekel, da je potrebno Palestince IZSELITI iz Gaze, in je rekel tudi to, da bo na tem področju naredil mondeno letovišče.

Očitno ga Palestinci motijo, pri tem načrtu, in očitno dvomi v to, da bi se, po lastni volji, želeli odpraviti s svojih domov, nekam drugam, pa mu ustreza – njihov IZGON…

Gaze zanesljivo ne bi spreminjal v letovišče zavoljo radosti nekih dopustovalcev, pač pa – porušeno mesto, pravzaprav celotno področje, bo potrebno obnoviti, na novo zgraditi, pa… mejduš, veš koliko materiala bo za to potrebnega (in, posledično, koliko delovnih mest bo ta material proizvajalo!), koliko rok in strojev bo potrebnih, da bodo gradnje izpeljane (spet delovna mesta!), koliko investitorjev bo dobilo priložnost, da bodo svoje vložke leta in leta dolgo, denimo na temelju nekih koncesij, mastno zaračunavali! Da, interes, ameriški interes, predvsem, pa da bi se mu Tramp kar tako, zlahka, odpovedal, in to zavoljo (vsaj trenutno obstoječega) pristanka Hamasa, gibanja, za katerega Tramp tako in tako ve, da ga je potrebno – uničiti?!

In, če pogledamo z drugega zornega kota: edina trajna opora Izraela je »Amerika«, zavoljo nje smejo Izraelci početi malodane vse, kar počnejo, in kar so počeli. Ta opora nikoli ni slabela, kaj šele, da bi oslabela, kajti gre za obojestranski interes – Izraelu godi ameriška pomoč, ne samo politična, ameriški interes pa je zadovoljen z ohranjanjem svojega vpliva na Bližnjem vzhodu, vpliva, katerega prav s pomočjo (tudi) Izraela tam ohranja. Pa da bi Izrael tvegal to podporo, da bi se odločil nasprotovati svojemu zaščitniku, usmerjevalcu?! Ne, ne, tako butasta pa Tramp in Netanjahu zagotovo nista!

Recimo, da bi bilo resnico moč tako izpovedati: da bi bil Svetu všečen, je Tramp dejansko pozdravil Hamasov pristanek na pogajanja, in je dejansko Izraelu naročil, javno, naj preneha s svojimi aktivnostmi, obenem pa je, tako, »pod mizo«, opravil telefonski pogovor, v katerem je Netanjahu nekako takole povedal: Veš, uradno bom obelodanil svoje uradno mnenje, vendar ga ti ne upoštevaj, itak te bom še naprej podpiral, pač pa nadaljuj z uresničevanjem najinega skupnega cilja. Samo pohiti, ker nama čas ne gre na roke.

Ha-ha-ha-ha-ha…

V življenju se moraš naučiti treh stvari:

1. najti sebe

2. ostati sebi zvest, in, posledično

3. biti sam.

Nad glavo meč…

Nad glavo meč visi,

odkar za sebe vem,

in jadrno preti,

prav vsem mojim potem,

mi marsikdaj hotel

je prek vratu zapeti,

a vselej sem uspel

mu silnice zatreti…

Ko hodiš svojo pot,

da drugim si prismoda,

ti je vsaj manj zablod,

in vest te težje gloda,

in – bolj kot nek bedak

ti vneto pametuje,

bolj veš, da tvoj korak

čez pravo pot potuje!

Nad glavo meč visi,

od jutra, pa do kraja,

da pridno kaže ti

podobe – kupleraja!

Nasvet (razumski!) mladosti…

Ko boš spoznal/a načela nekih velikih, njih prizadevanja in življenja nasploh, ko boš spoznal/a etične normative… takrat zmoreš ugotoviti, da ni s teboj prav nič narobe, pač pa si zgolj labod v mlakuži smradu!

Da ne izstopaš…

Če hočeš biti »pameten«, na tem planetu butcev, potem ni boljšega, kot da si povprečen – bedak!

Radovedna…

Firbec je potrata časa,

vir številnih čvek,

klavrna podoba špasa

miselnih pokvek,

vedoželjnost pa poganja,

sili jo odkrit

kje se svet na rob naslanja,

kje se zna rodit…

Firbcu druge ni početi,

kot da se razvlači,

v lonec, v posteljo zna zreti,

modne znamke slači,

vedoželjnost pa podaja

se na težja pota,

pa za hipec ne pristaja

glavi idiota!

Za zdrav duh…

Na telovadbo, na telovadbo! Za zdrav duh, v zdravem telesu…

Resda je znojenje zdravo, če pa je tudi njegov duh… nak, to pa je že stvar okusa.

Ne gre demokratično…

Ko doživiš podivjano čredo, in ti jo uspe obvladati – najprej vse v divjanje nastrojene odpraviš, nato pa uvedeš »tiranijo«, pardon, red!

nedelja, 5. oktober 2025

Pa kaj…

Jaz vem, kaj je prav, ko čreda zastavi,

ko vsak bi po svoji precej trdi glavi,

a kaj, ko kar vem še za ščep ne zaleže,

tam, kjer so vonjave gnojá vselej sveže!

Jaz vem, kaj je prav, ko čreda zastavi,

a kaj, ni ograde, da jo zaustavi,

pa skazala svojo ničevo bo bedo,

ko krene kot ujma v svoj butast stampedo!

Edinstveni…

Človejaki so edina (številčnejša) bitja, pri katerih Narava ni imela neposredno »prstov vmes«, pa si smejo dovoliti, da so – edina bebavost planeta!

Norndens…

Prostak uvaja svoj »bonton«,

bedak pa svoje »znanje«,

se lakotnih preteč ciklon

podaja v »blagostanje«,

pokvarjenec bi delal »red«,

nezmožnež bi »gradil«…

ob norcu norec čez planet

se je v svoj ples spustil!

Ah, daj no…

Dajte, no, dajte, za vaše »vizije« je planet premajhen, vi pa ste preveliki bebci na njem!

Ne hládu!

Daj revežu, ki je bogat v svoji duši,

ne dajaj, kjer preračunljiv biva hlad,

tak revež nikdar tvojih upov ne zruši,

dočim ti bo hlad v povračilo dal smrad!

Če že…

Neveden sem verjel besedam. Počasi so me učili, da so dejanja zgovornejša. Kasneje sem ugotovil, da – če že, potem verjamem samo tistim, pri katerih obstaja skladnost med besedami in dejanji.

In tisti, čigar besedam ne verjamem, so še na dobrem, kajti poznam tudi takšne, katerim ne smem verjeti niti pri stavčnih ločilih.

Mišljenje kot pravica…

»Vsakdo ima pravico do lastnega mišljenja.«

Žal je res tako, kajti – pravico do mišljenja bi smeli imeti samo tisti, ki so zmožni tudi domisliti, ne da bi ob tem škodo delali!

Ne maram »sposobnih«…

Kadar »sposobni« gradijo, je za njimi dvojno delo – najprej je treba povzročeno škodo odpraviti, nato tudi zgraditi.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Pot do zmage vodi prek porazov, pot prek porazov pa redke zmagovalce poraja.

Začetki…

Ko so, tisočletja nazaj, »ustanovili« prve »šole«, so, v bistvu, zastavili s proizvodnjo »umetne inteligence«…

»Čudno dober«…

Včeraj sem spet slišal, da sem »čudno dober«. Takisto mi je, pred leti, povedal znanec, srbski pesnik…

Ne vem, ampak – ne obstaja čudno- in ne-čudno-dober, pač pa obstaja samo dober in ne-dober, pa…

Če je tebi čudno to, da nisem dober povprek, do vsakogar, pač pa samo do tistih, ki so dobrote vredni, potem čudnost pri sebi ugotavljaj, ne pri meni!

Žal mi je…

… da nisem bil oskrbnik v živalskem vrtu! Bi vsaj v delovnem času nagone videl v kletkah…

Ne-značaj…

Kjer občutek (ne)moči odloča o značaju, tam – značaja ni!

Kaj si po horoskopu?

Veliko je podjetij, v katerih prosilci za zaposlitev izpolnjujejo neke vprašalnike, na katerih so sila pomembna vprašanja, denimo katero vrsto glasbe poslušaš, kakšnega nazora si, katero stranko bi volil, kaj si po horoskopu…

Zanesljivo se čas, kakršen se kaže, s takšnimi zadevami lahko pohvali s svojim razvojem, kajti tovrstne stvari pričajo samo o nesposobnosti vodilnih in vodstvenih, pa o nekih butastih stereotipih, ki »spoznanja« in »modrosti« nerazvitih betic ohranjajo v – nerazvitih beticah!

Nekaj pa mi je vseeno uspelo narediti…

Posoda pomita, Malino perilo obešeno, belo v pranju, med obešanjem sem skuhal jajčka, in drugo kavo…

Rokopis zaključen, in v pregledovanju. Vsaj sto strani bo, pestre vsebine – pesmi, aforizmi, epigrami, razmišljanja. Samo še do dogovora moram dospeti, pa bo, morda, knjiga smela zaživeti, v prihodnjem letu…

Pri zapisih, katere spletu namenjam, sem že sredi torka. Verjetno mi bo danes uspelo do srede priti, če…

Da, prihodnje leto. V kolikor ga dočakam, kakopak. Ne bom jih slavil, nabranih sedemdesetih, čemu bi jih, samo bremenijo, bom pa slavil slovo od festivala, mi bo v razbremenitev, in, morda, dve, celo tri nove knjige. Bo še videti, kako bo z založnikom. In slavil bom Malin odhod v šolo, zaradi nje, in z njo, ker bo s tem še bolj »velika« postala, čeprav – ko bi še dolgo, dolgo, dolgo ostala malčica…

Bentiš, pa ta slavljenja, vse manj vrednega je obeleževati! Pa še takrat, ko se podam – hipec, dva, in že je tu vsakdanje, tako da, ko malček pomislim, me, bolj kot ne, samo še besede pokonci držijo. Namenjene vrag vedi komu, pri redkih dobrodošle. Nekaj je, pač, treba početi, in ničesar pametnejšega nimam.

Ne maram…

Ne maram drekačev, ne maram govnačev,

ne maram vseh sluzastih brez hrbtenic,

ne maram prislinjenih ritim klanjačev,

ne črvov, ameb, raznoraznih stenic!

Ne maram nečastnih ponosnih bedakov,

ne maram pod ovčjimi runi prikazni,

ne maram v oblekah kravatnih prostakov,

ne maram sebične, goltave golazni!

Pa jih, med poznanim, bolj malo ostaja,

ki vredni so roke, in duše, srca,

ostaja zato, da se up k njim podaja,

čeprav le zato, da si v laži moč da…

To pa je res!

Ko ne bi bilo takšnih, kakršen je bil Tito, bi bila tretja svetovna že preteklost, in ne bližajoča se bodočnost.

»Sodobne mravlje«…

Tudi mravlje poznajo »demokracijo«, ampak samo takrat, kadar se neka nova matica odloči, in krene s svojimi pristaši mravljišče porušiti, da bo, na istem mestu, po-svoje povsem enako naredila…

In ko bi obstajali samo nagoni, in njih pamet – bentiš, a razvoj enega samega koraka ne bi naredil!

Za boljši jutri…

Veliko jih je, ki so prepričani, da je moč do boljšega jutri dospeti z – vračanjem v včeraj.

Ne, ne…

Nimam se za pametnega. Ne želim biti pameten. Mi zadošča, da me imajo pametni za bedaka…

Zimska pomlad…

Deželna politična »pomlad« se je izkazala kot sila uspešna: »osamosvojila« je z zaobljubo Vatikanu in Zahodu, še bolj izpostavila družbeno razklanost, uničila ekonomske temelje obstajanja države, uvedla govor in metode, ki samo h krepelom vabijo, poskrbela, da je vse poprej ustvarjeno izpuhtelo… pa si, bržčas, zasluži ustrezna priznanja, od odlikovanj in spominskih plošč, pa vse do – čimprejšnje upokojitve?!

Na prvi pogled lahko…

Z živaljo je lahko – poskrbiš, da je sita in zdrava, da ji je čimbolj prijetno, pa jo že lahko na nevidnih vajetih vodiš naokoli, le…

Le takrat je hudič, kadar nisi zmožen zagotavljati virov sitosti, zdravja in prijetnosti.

Normalno, kakopak…

Kadar posnemaš druge, takrat sebe nimaš, pa je absurdno o neki hrbtenici govoriti, medtem ko se, majhen, velikim klanjaš!

sobota, 4. oktober 2025

Ko bi prej vedel…

Za vso pomoč, ki sem jo skazal,

za vso dobroto, in odrekanje,

mi vsak hudič smrdljiv je mazal,

in gledal, da pobije me…

pa moral skozi takšen svet

s krepelom bi živet!

Dobro, da vem…

Če se bom v bodočem življenju odločil delovati na polju pisane besede, zagotovo ne bom pisal, pač pa bom izbiral med lektorjem, oblikovalcem, tiskarjem, knjigovezom, založnikom, knjigotržcem, knjižničarjem ali nekim uradnikom na ustreznem ministrstvu! V »normalni« državi se namreč priseskom bolje godi, kot ustvarjalcem.

Bolje…

Raje vem, da je pod ovčjim kožuhom volk, kot da bi pod volčjim ovco videl.

Še dobro, da ga ni…

Ko bi bog zares obstajal, potem – bodisi bi se potuhnil, češ »nisem jih jaz ustvaril«, bodisi bi z roko zamahnil, in v hipu vse blato odpravil, za večno!

Svéto življenje…

Bebci bi odločali o vsem, tudi o »svétem življenju«, vendar – če je življenje res svéto, potem zagotovo ti nimaš pravice odločati o mojem!

Morda se motim…

… a doslej v nobeni nagonski združbi nisem ugotovil demokracije, ki bi temeljila na enakopravnosti. Če pa enakopravnost ni temelj, potem tudi demokracije ne more biti!