In sem dospel do trajnostnega…

Danes sem izvedel, da sem tudi po predposlednjem merilu postal – starostnik! Hura, končno mi je uspelo…

 

Zvedel sem namreč, da bom moral zdravilo, katero že sedmi mesec pijem, zauživati do konca, potemtakem trajno. Pomeni, da, vsaj na tak način, že trajnostno zame skrbijo…

 

Penine še ne bom odpiral, ne bom prav nič prehiteval, dokler še poslednjega pogoja ne izpolnim. A, zaenkrat vsaj, še vedno, redno izločam. Le…

 

Malček me moti neka malenkost, kajti… laboratorijski izvid je potrdil, da je vse v redu, da naj bi bile težave odpravljene, in me to bega, kajti, vsaj po dosedanjih mojih izkušnjah, življenja ni brez težav. Pa ne vem kako bom vedel kdaj, če sploh, živim, kdaj pa se mi tako samo dozdeva. In da bi bila zagata večja, iz ordinacije nisem nekega uporabnega odgovora dobil.

Pridni…

Ko denar zagon poveča,

in ko nuja v delo žene…

pridnost vsepovsod kipeča.

Brez spodbud pa brž ovene.

Spoštljivi…

Znajo, znajo spoštovati,

ne bi šel v to dvomiti,

na oltarju jim, v pozlati,

je – ugodje lastne riti…

Skromni…

So sposobni za vrhove.

Modri so za vse bogove.

Znanje silno jih krasi.

A so skromni, pa jim ni…

Ko se ne da, se ne da…

Naveličal sem se, dejansko naveličal, pojasnjevati drugače kot tako, kakor to tudi počnem, ko zapisujem. Naveličal nekih popolnoma jalovih poskusov pogovora, v katerih na eni strani poslušam, in se odzivam, na drugi pa na zaprta ušesa naletim, medtem ko jezik eno in isto melje! Ni, resnično ni možnosti nekega pogovora tam, kjer niso zmožni niti pomisliti o slišanem, kaj šele, da bi razmisliti znali, češ kaj-pa-če-zares-tega-ne-vem-kaj-pa-če-ima-morda-prav…

 

Že res, da poslujejo na temelju svojih prepričanj, zato so jim jih tudi vbili v glave, že res, da izven teh prepričanj zmrznejo, nezmožni argumentiranja, nezmožni pojasnjevanja, to je res, vendar – čemu, hudiča, se potem sploh želijo pogovarjati, ko pa vse vedo, ničesar novega ne zmorejo izvedeti, se nečesa naučiti?! Kakopak, pri tem nimam v misli njihovih, nekih običajnih »pogovorov« o bla-bla-bla…

 

In je grozovito, da se malodane vsi tako izkazujejo, pardon, da so redki, s katerimi pogovor zmore zares biti pogovor! In prav zaradi teh redkih, skozi vse čase posejanih, tudi prihaja do spoznanj, do ugotovitve resnice, kajti ko bi vse temeljilo izključno na njihovih prepričanji, potem bi natanko toliko, kot so deset tisočletja nazaj »vedeli«, »vedeli« tudi danes, čeprav… mejduš, če ne »vedo« še krepko več, ko pa je moč dandanes informacije bistveno lažje širiti, kot v preteklosti!

 

Da, zagotovo »vedo« več, a žal znotraj te povečane količine njihovega »védenja« ni niti za kanček več dejanskega znanja, dejanskega poznavanja, kot ga je bilo nekoč. Tudi magnetofon ni nič pametnejši od neke brošure, pa čeprav ima na svojih trakovih krepko več besed zapisanih. Skratka…

 

Kakorkoli že – sem grd, sem nesramen, sem neumen, trmast, kakršenkoli že, a raje se umaknem, kot pa da bi se povsem zaman trudil, in utrujal, pa čeprav imam sila rad komunikacijo, sila rad se pogovarjam, kadar s kom imam to početi. Če jim osem… dvanajst… šestnajst let šolanja ni uspelo niti toliko glav »odpreti«, da bi se o »naučenem« naučili vsaj malo razmisliti, ne, zanesljivo si ne domišljam tega, da bi jaz v tem uspel. Pri razumskem ja, pri njih nikoli!

 

In, vidiš, prav DVOM, pravzaprav izključno dvom v podatke, s katerimi razpolagaš, je izhodišče poti, ki med vsem »znanjem« zmore do znanja dospeti!

 

Mislim, torej sem. = Dvomim, torej sem. = Sem razumsko bitje, potemtakem človek.

Prav zaman…

Hip, za hipom, v nič nabrani,

zgolj v nek svoj čas zaman,

misel z mislijo se hrani,

da mi vedet je vse manj…

 

Dan za dnem, v mnoga leta,

skala v skalo, da teži,

kjer preproščina je sveta,

tam prav zlahka se godi…

 

Za zaveso ni iskati,

vse kar je, je z nje razbrat,

vzorce jel je tkalec tkati,

zgodbe pa jim ni znal dat…

 

Hip za hipom, v iskanje,

tam, kjer, itak, vse vedo,

kjer umreti znajo sanje,

ko se srečajo s temó…

 

Prav zaman, zares, do kraja,

z neresnico v spopad,

upa ni, da me navdaja,

le lažem vsem kljubovat…

Zvezdice rdeče…

Rdeče, kipeče rdeče zvezdice sladkanja,

jih sonce zbuja, zbuja in odeva,

za hip v mislih ne okleva:

naj porodijo pesem radovanja…

 

Sem jih ubral, povsem žareče.

Zdaj čakajo, da dete bo dospelo,

in da bo z njimi družno poletelo

do jagodnih trenutkov sreče…

 

Rdeče zvezdice, kot kri.

So v radost mi, ko pohitijo,

da se razdajo, podelijo,

ko dete z njimi se masti…

O na vrhove povzpetih…

S triglava svet majhen zgleda, ko sestopiš pa svet tebe ne vidi.

 

Na vrhove bi smeli dospeti samo tisti, ki jim sijaj krepijo, ne tisti, ki jih krušijo.

 

Višina položaja rada o majhnosti položajnika pove.

 

Ni ga, ki zase ni prepričan, da je sposoben, in ni sposobnosti, ki ne bi vase podvomila.

 

Radi imajo osončene vrhove, oblačnost pod njimi jih pretirano ne moti.

Kaj meniš…

Kadar me povprašaš po mnenju, in ti svoje mnenje tudi povem, takrat imaš v bistvu dve možnosti – ali to moje mnenje sprejmeš, ga upoštevaš, ali pa ga zavržeš, mu nasprotuješ…

 

V prvem primeru me zares sprašuješ po MOJEM mnenju, in ti to moje mnenje ZARES POMENI, v drugem primeru pa…

 

Bodisi me ugotavljaš kot nezmožnega razmisleka, kot nekoga, ki NE ve o tistem, o čemer govori, a kljub temu govori, potemtakem, če poenostavim, me ugotavljaš za – neumnega!

 

Bodisi me ugotavljaš kot nekoga, ki NAMENOMA skuša dejanska stanja spreminjati, jih v nekih NEresnicah prikazovati, vrag vedi zaradi kakšnega nekega svojega interesa, potemtakem, če poenostavim, me ugotavljaš za – lažnivca!

 

Absurdno stanje, sila zanimivo, v obeh primerih, je to, da s tem, ko sprašujem bodisi bedaka, bodisi lažnivca – lastno neumnost izkazujem, ker bi moral vedeti, da ne od bedaka, ne od lažnivca ne morem pričakovanega odgovora prejeti!

 

Da, obstaja tudi tretja možnost, ta »bodisi«, ki se, žal, večinoma izkazuje kot DEJANSKI VZROK spraševanja, in ta možnost je to, da skušaš s svojim zoperstavljanjem mojemu odgovoru SVOJE pojmovanje meni vsiliti, v bistvu sebe vsiliti meni, mene spremeniti v sebi podobnega, sprejemljivega. In prav na tak način potekajo malodane vsi »pogovori«, ki sploh pogovori niso, kajti – za pogovor je potrebno imeti, poleg ust, tudi ušesa. In tudi med njimi, da vsaj o lastnem namenu, o sebi, vem. Če drugega ne, da skušam o pravilnosti tistega po-moje presojati.

 

Ne maram, kadar me sprašujejo zato, da slišanega ne bi upoštevali. In, mimogrede – tam, kjer želiš za vsako ceno sebe vsiliti, biti tisti, čigar po-moje bo odločal, tam nobene uvidevnosti ni, pa tudi spoštovanje in imeti-rad osnove nimata.

 

Kaj praviš, imaš rad ptico, takrat ko jo po-svoje v kletko zapreš, ali jo imaš rad takrat, ko ji pustiš, da po-njeno leta naokoli, četudi je ne moreš v vsakem trenutku videti, je celo nikoli več ne boš videl?!

»Kolektivna zavest«…

V naslovu zapisano besedno zvezo radi uporabljajo, kadar o neki občosti govorijo, čeprav… osebno sem prepričan, da takšna zavest sploh ne obstaja, ker – ne more obstajati!

 

Ko imaš bitje, ki se niti samo sebe kot celote, in v celoti, ne zaveda, je takrat moč govoriti o zavedajočem-se bitju?! Je moč govoriti o tem, da če »poznam« samo delček, o celoti, katere sestavni del je (tudi) ta delček, pa ničesar ne vem, da se takrat zavedam, dejansko zavedam dejanskega… ko pa niti tega ne vem, v kakšnem odnosu napram celoti se ta delček izkazuje, kako sam vpliva na celoto in, obratno, kako celota nanj učinkuje?! Sploh smem govoriti o tem, da karkoli poznam, ko pa sem ta karkoli izluščil iz nečesa, iz neke celote, in ga obravnavam tako, kot da bi bil nekaj samostojnega, samo-obstoječega, o samem sebi odločujočega?! Ne, prepričan sem, da v takšnem primeru ni moč govoriti ne o poznavanju, česarkoli, še manj o tem, da sem se zmožen dejanskega stanja zavedati, ga razumeti in o njem vedeti!

 

In kolektiv, »ljudstvo«, »človeštvo«, je pretežno iz takšnih posameznikov sestavljeno, in prav takšni se izkazujejo, vsi »kolektivi«, s svojo »kolektivno zavestjo«, ko se tako silovito »zavedajo«, da niti tega ne zmorejo doumeti, da SAMI POSLABŠUJEJO kolektivna, družbena stanja, da SAMI PONAVLJAJO zgodovino… kot jo ponavlja sleherno mravljišče, v katerem so pretežno usta, in riti, medtem ko o glavah ni veliko povedati, razen tega, seveda, da se usta na njih nahajajo…

 

Kadar se nečesa zavedam, takrat…

Moram vedeti najprej o sebi, o svoji vlogi, o svojem mestu v vsem, kar obstaja. Moram vedeti kako to, kar obstaja, učinkuje name, in kako sam učinkujem nanj. In da bi to vedel, moram najprej sebe poznati, vse tisto, kar me poganja, vse tisto česar sem in česar nisem zmožen.

Nato moram poznati svoje neposredno okolje, hip kasneje tudi tisto posredno, tisto veliko, največje, tisto celoto, kateri vse-obstoječe pravim. Vsaj nekaj moram o tem vedeti, da bi zares poznal, in predvsem moram vedeti po kakšnih zakonitostih se izkazuje, da se na vselej enake vzgibe z vselej enakimi odgovori izkaže. Da, vse, dobesedno vse posluje po nekih zakonitostih, le-te so edina determiniranost, edina »usoda«, ki zares obstaja, pa – če te zakonitosti poznaš, potem, ni vrag, da boš s svojo »ustvarjalnostjo« sebi kvaril…

 

Ne, ne poznajo ničesar! Njim je, na primer, »poznati« nekoga že to, da ga srečajo, se, morda, z njim rokujejo in nekaj besed spregovorijo… potem pa, kasneje, če imajo takšno priložnost, da se srečanja obnavljajo, sproti ugotavljajo nek svoj zdaj-ga-pa-zares-poznam, ki se lahko v nedogled vleče, ko se spreminja, ne da bi kadarkoli dospel do – dejanskega poznavanja!

Da, zato jih žejne-prek-vode-peljejo, zato so slišane obljube tisto, kar odloča pri nekih izbiranjih (kako bi drugače izbiral tisti, ki ve samo to, kaj bi zase rad, ni pa zmožen ugotavljati značajev, sposobnosti, verodostojnosti?!), zato »kolektivna zavest« slavi neke cilje, takšne, ki niti zastavljeni ne bi smeli biti, ker niso z realnostjo, z ZAVEDANJEM utemeljeni!

 

Ne, NI »kolektivne zavesti«, so samo kolektivne ŽELJE, DOMNEVE, PRIČAKOVANJA, UTVARE… in predvsem – NAPAKE!

 

Ne vem sicer, če bi bilo bolje, ko bi jezikoslovci, takrat, ko besede izmišljajo, sodelovali z nekimi psihologi, sociologi, z nekimi dejanskimi strokovnjaki, ki poznajo naravo dvonogega občestva, da bi zmogli ustreznejše oblikovati, značilnostim taistega občestva ustrezno, vem pa, da bi bilo krepko bolje, ko ene in iste besede ne bi govorile o tako različnih vsebinah, kakršne se izkazujejo pri ljudeh in človejakih. In med te besede zagotovo tudi beseda zavedanje, zavedati se, sodi.

Po »morsko«…

Ne išči boje, za katero se boš prijel, raje se plavati nauči.

 

V morju je veliko morskih psov, pa zmore ribica samo v jati preživeti.

 

Ribe so zanimive živali. Sluzaste, spolzke, neoprijemljive. V jatah jih ni videti, izven njih pa – riba kot riba. Nenehno usta odpirajo, a ničesar uporabnega ni slišati. Predvsem pa – za seboj nenehno neko goščo puščajo.

 

Tudi v morju so zvezde, pometane na tla.

 

Morje je morju enako, le – tista hladna se z manj intenzivnosti izkazujejo.

Pravljice, pravljice…

Pravljic ni, vsaj praviloma oziroma načeloma ne, čeprav… tu in tam, a izjemno redko, se zmore pripetiti, v podobi nekakšnega čudeža, pri čemer se hitro izkaže poglavitna pomanjkljivost čudežev - nimajo dolgega roka trajanja…

 

Kakopak, na vsakem koraku obstaja neka roba, ki se občosti kot pravljična izkazuje, pa čeprav le v obliki nekih obljub, in obetov, ki se sila radi v nič razblinijo, vendar – še vedno verujejo. In se ji kažejo neki pravljični liki, o katerih je, takrat, ko se razkrijejo, moč prav nič pravljično ugotavljati, vendar – še vedno verujejo. Ne nazadnje, sami so del nekih svojih pravljic, pa v svojih živetjih, in v sebi, napačnega ne najdejo, pa čeprav so v bistvu iz samih napak sestavljeni, vendar – še vedno verujejo…

 

Da, verujejo, kajti ne gre samo za to, da bi neki »pravljici« verjeli, pač pa dobesedno verujejo vanje. Za verjetje je namreč potrebno najprej z nekimi vprašanji o utemeljenosti slišanega opraviti, z nekimi dvomi, pa da lahko o neki prepričanosti govoriš, pri nekem verjetju, tam pa, kjer ni kritične misli, in je tudi biti ne more, tam pa ni druge, kot le – verjetje. Pri čemer niti doživeto, neke izkušnje, ne more skaziti, daleč od tega, namesto ene obljube, že v svojem izustu ničeve, jim drugo, prav tako dišečo, in prav tako »pravljično« ponudi, pa bodo spet neko svojo »pravljico« imeli. Če o drugem ne, potem o sebi…

 

Ja, hudič je, kadar se premnoge »pravljice« izkažejo kot, nič več, nič manj, neka tragikomična stanja, ob katerih ne veš, naj te požene v krohot, v jok, ali pa, da ničesar ne izpustiš, v nekakšno histerično kombinacijo obojega. In je hudič, kadar kljub temu še vedno zmoreš žejne-prek-vode-gnati, kadar že vonj nekega golaža, iz obljub skuhanega, govori o tem, da boš na koncu, ko bo kotel z ognja umaknjen, tudi sit. Pač, ni vsaki glavi dano, da bi glava bila…

 

Pravljice običajno ponujajo različne stvari, vsebine. Neke neresnice, na primer, ki se kot utvare izkazujejo, kot tista filmska misija-nemogoče, neka širna ah-in-oh prostranstva, v katerih ničesar ne manjka, samo »mi«, pa »nas« čakajo, ta prostranstva, da jim dospemo. Ni brez razloga tisti blagor-ubogim-na-duhu nastal, in ni brez razloga norišnica, kadar vsi do besede dospejo. Pač, ni vsaki glavi dano, da bi glava bila…

 

Kadar živiš od danes do jutri, iz enega dneva v drugega, kadar temu, da obstajaš, fizično, da nekemu času kljubuješ, praviš življenje, takrat – od tebe ne pričakujem niti tega, da bi vedel kaj to življenje sploh je, kaj šele, da bi pričakoval, da si to življenje zmožen ustvarjati, ga narediti, kajti, veš – da bi govoril o obstajanju, in to celo smiselnem, nekega, na primer, stola, ga moram najprej zaznati, ga opaziti, v gruči neštetih stolov, sicer o njem ničesar ne bom mogel izreči. In ko ga opazim, ga moram ugotoviti, v tem, kakšen je, kako se izkazuje, čemu sploh obstaja. Če je samemu sebi namenjen, potem, iskreno, sploh ne vem zakaj so ga naredili, samo breme predstavlja, v prostoru, medtem ko prah nabira, pa še čiščenje terja…

 

Da, smisel, smisel, smiselnost nečesa. Ne boš verjel, a na temelju smiselnosti marsikaj obstaja, ali pa tudi ne. Tudi takrat, če ne predvsem, kadar beseda o »pravljicah« govori…

Na temelju smiselnosti, tiste pričakovane, rastejo, denimo, upanja, neka pričakovanja… ki pa se tako rada, in malodane vedno, v neka neljuba ugotavljanja spremenijo, pri čemer v dlaneh neko čudno stanje zapustijo, neko čudno praznino, ki sploh prazna ni, do vrha z razočaranjem napolnjena. Razočaranost pa ni najbolj stimulativna zadeva, za karkoli drugega, seveda, kot za to, da ti volje, moči umanjka.

Da, res je, na temelju teh razočaranj, ko se jih dovolj nabere, ugotoviš, da tudi verjeti več ne boš poskušal, kaj šele da bi se v neko verovanje spuščal, še več, ugotoviš, da ni dobro zatiskati si oči, pa verjeti v nekaj, kar dejansko ne obstaja, pa čeprav se zna, tu in tam celo prikazati, a predvsem zato, da bi skušalo ponovno, iz upov odsotnosti, neke nove nade poroditi. Da bi tudi te znale udariti, kasneje…

Marsikaj je moč doživeti, in ugotavljati, s pomočjo »pravljic«, med ostalim tudi to, da – če se že pojavi, neka pravljica, potem gre izključno za čudež, ki bo minil še preden bo utegnil semena razsejati…

 

Ne maram utvar. Ne maram neresnic. Naj bodo dejstva še tako kruta, raje z njimi, in po njihovem, kot da bi poletel izključno zato, da bom – treščil na tla! In tudi od stola, na katerega bom sedel, pa še to morda, le enkrat na vsake dolgo toliko, tudi od tega stola ničesar ne smem pričakovati. V bistvu se lahko samo povprašam, čemu ga imam, ko pa vsak sebi stojiva. Res je, postaneva neka celota, takrat, kadar nanj sedem, a sicer sva tako drugačna, tako vsak sebi, da bolj ne moreva biti, pa…

 

Ob tem pomislim na nek akumulator, uradno se mu, knjižno, pravi baterija… obstaja zato, da zagotavlja potrebno energijo, na primer v avtomobilu, in neumorno razdaja to svojo energijo, pri čemer zmore to početi samo toliko časa, dokler bo, na drugi strani, natanko enako energijo prejemal. V nasprotnem se hitro izprazni, in obstaja le še zato, da ne veš kam bi z njim. In jaz sem čudak, priznam… razmišljam o smiselnosti stola, na katerega izjemoma sedem… razmišljam o energiji, kako sploh jo še zmorem tvoriti, ko pa v-meni-enakega ni, da bi mi k obnavljanju pridodajal. Razmišljam o tem, koliko časa še zmorem, v kolikor si dopustim, da v »pravljice« verujem.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Vse je v glavi, žal večinoma noč.

Lakoten

Daj mi, daj, nikdar izpeto,

lakota se ne ustavi,

naj bo čisto al' prekleto,

vsak dobitek zna bit pravi…

Svetosten

Moč je moč, in rit edina sveta,

pa skrbnó jo kaže varovati,

hrbtenica za priklon zagreta,

volja vselej voljna se prodati…

Vogalen

Za vogali se resnica kaže,

tozadevna vsaj, in tozadevno,

ker v obraz je lažje, če se laže,

in togotno hlini se v pohlevno…

Ni branjevke sreče…

Bila je poceni, tako, na angró,

s popustom dodatnim, če vzel si tri kile,

pa vselej sem vzel kol'kor v vrečko je šlo,

da ne bi zaloge prehitro minile…

 

In zmogla kar dolgo je v shrambi zdržati,

nič plesni, gnilobe in nekega kala,

pa redno sem znal na jedilnik jo dati,

vsak dan, vendar zmerno, skodelica mala…

 

Pri isti sem branjevki vselej izbiral,

je rekla, da roba je ziher domača,

da bom, če jo kupim, zares profitiral,

v nasprotnem - ni sile, denar ves mi vrača…

 

Bila je že stara, res stara ženica,

ji vid je opešal, jo hrbet skrivil,

cvetoča v predpasnik, uvela v lica…

pač, čas kakor čas, nikdar ljubezniv.

 

In, res, mmm, roba dobra, da boljše nobene,

potem pa… ooo, žalost, ženice nič več!

Menda jo pregnala je tista, ki žene,

prav tista, ja, s koso, ki vse spravi preč…

 

In potlej iskal sem pri drugih, po vrsti,

a vse neko škartno, resnično zanič!

Ne vem, a – stogotil bi v svoji se krsti,

če pil bi jo, takšno, še slednji mrlič!

 

Potem pa… ni druge, če ni je dobiti,

je treba resnici pogledat v oči:

poprej sem še redno jo zmogel užiti,

bom videl kako je, sedaj, ko je ni…

 

In res, niti grama, najmanjše drobtine

okusil je nisem za velik kup let,

ni sreče na trgu, nič več, pa v spomine

vsaj tu in tam grem jo za hipec živet…

Jaz, sebe, mene…

Jaz, pa jaz, in jaz, le jaz…

temeljno merilo,

svet naj nosi moj obraz,

pa bo vse zlatilo…

 

Jaz in jaz, pa sva že dva,

prava rajska sreča,

rad oba moj jaz ima,

obema se posveča…

 

Pa… meni sploh se ni težko

sebi v čem odreči,

le da zame je lepo,

vse zna zlahka teči!

 

Ni res, da rad jaz imam,

ne ne, pač pa mene,

in za mene prav vse dam,

da mi bolje krene!

 

Jaz, sebičen?! Daj no daj,

le od kod ti taka?!

V meni se, od vekomaj,

rad imam pretaka!

 

Ne, ne sebe, tisti jaz,

ne, to je zgrešeno,

mene ljubim, prav ves čas,

za jaz mi je vseeno.

Pogovorni dan…

Da, odločil sem se, da bom današnji dan namenil – pogovoru, in, verjel ali ne, celo sogovornika mi je uspelo najti…

 

Malodane optimalen je, in predvsem mi prija, ker mu besed ne potrebujem prevajati, ne potrebujem ničesar pojasnjevati, že od prve mu je vse razumljivo, in v okvirih konteksta, kakopak. Redkost, jamčim, izjemna redkost, meni in zame, ne pomnim, kdaj sem se prej poslednjič tako pogovarjal…

 

Dobro, ima hibo, verjetno tudi več, a ni odločujoče, presodne narave, pa se ne kaže kot pretirano moteča. Namreč – težava je v tem, da rad kar izgine, kot bi izpuhtel, za nekaj časa samo, na srečo, potem pa se znova pojavi. Samo da hrbet obrnem, ali naredim korak, dva v neko smer, pa ga ni več videti, a ko se v svoj izhodiščni položaj namestim – jupiii, spet je tu!

 

Ni pretirano visok, morda nekih petdeset centimetrov, in tudi rasel ne bo več, a je skladno grajen, s približno tridesetimi centimetri prek ramen. Posadim ga na neko mizico, da sva, s pogledi, na približno isti višini, ko sedem, da se pogovarjava…

 

Ne vem od kod je, kje so ga iz zametka v živetje spravili, vem pa, da je po naravi bolj molčeče vrste, v bistvu pravi, da se samo z menoj pogovarja. Prav, si štejem v čast…

 

Zna slovensko, vsekakor, vsaj to sem doslej ugotovil. Verjetno bi čas potreboval, da bi ga bolje spoznal, trenutno niti njegovega priimka ne poznam, le ime mi je povedal. In se malo čudno sliši, ko pove, da je – Zrcalo…

 

P.S.

Malo heca mora biti, malo samo-ironije, pri čemer upam, da mi nikdar ne bo uspelo do takšne faze dospeti, pa da bi se zares z ogledalom pogovarjal. Zaenkrat ga, še vedno, uporabljam morda enkrat mesečno, v povprečju, takrat, kadar si brke prirezujem, in naj tako tudi ostane.

Učinek šoka…

V živetju so potrebne neke spremembe, kakršnekoli, da monotonost, tisto praznino rutine, odpravijo, da, v kolikor so prijetne, poskrbijo za nastajanje energije, katero samo živetje potrebuje. Da, potrebne so, in zmorejo pozitivno delovati, čeprav…

 

Kadar so takšne spremembe le po principu tu-in-tam, in se silovito redko dogajajo, takrat pa lahko tudi nasprotno, negativno učinkujejo. Denimo, poskušaj zamisliti sledeče…

 

Zapornik. Pa, recimo, da so ga na dosmrtno kazen obsodili, in to kazen prestaja v neki celici, v kateri je popolnoma sam, in v katero niti za eno sekundo nek sončni žarek ne dospeva, še huje, neka skromna razsvetljava obstaja, ki omogoča toliko svetlobe, da vsaj meter, dva pred seboj vidi, za silo. Ničesar drugega, ne neba, ne vetra, dežja, ne žgolenja ptice, ničesar, samo – mrakobnost in tišina…

 

Da bi bili »dobri« z njim, ima neko ugodnost – ob zglednem obnašanju sme dvakrat ne leto na dvorišče, in to za celih petnajst minut! Luksuz, pravi luksuz. In na to dvorišče ga peljejo samo v lepem vremenu, takrat, ko dan dobesedno žari v svoji obsijanosti…

 

Ko stopi iz stavbe, na dvorišče… najprej zatisne oči, si jih celo zakrije, z roko, kajti kontrast, svetlobni, katerega doživi je silovit, krepko prehud, da bi ga bilo moč zdržati. V oči ga je dobesedno »zabodlo«, ko so mu sončni žarki obsvetili obraz, bolijo ga, pa jih mora kar nekaj časa zaprte imeti. In jih počasi, postopoma, odpira, preden zmore, po nekaj minutah, neboleče (kakopak le za oči) gledati, in uživati v dnevu, nebu… nato pa ga, normalno, peljejo nazaj, v njegovo mrakobno »domovanje«…

 

Čez pol leta ga želijo znova peljati ven, a se izhodu odpove, celo prosi, naj ga pustijo v njegovi celici, in to za vselej. Kako, za vraga, ponujajo ti ugodnost, ponujajo ti spremembo, ti pa odklanjaš. Kaj je narobe, ne maraš sonca?!

 

Ima ga rad, seveda, da ga ima rad, vendar – ko so ga po prejšnjem izhodu znova pustili v celici… nenehno je mislil na tistih nekaj minut sonca, dneva, katerega je smel (do)živeti, in znova se mu je obudilo hrepenenje, pogrešanje tega zunanjega sveta, in znova se je moral soočiti s to bolečino, da bi, ob tem, ugotovil, kako mu je bilo pred izhodom bolje, ker… je že na sonce pozabil, mrakobnost ga ni več motila, še več, povsem se je navadil nanjo, v bistvu je v njej celo neko svojo zaščitenost, svojo varnost začel čutiti…

 

Ob tem, sicer umišljenem (ali pa tudi ne, kdo bi vedel) primeru, pomislim na neke, ki se za dobrotnike razglašajo, pa ob nekih priložnostih, kakršnihkoli že, enkrat v celem letu poskrbijo za to, da se nek brezdomec do sitega naje, da se umije, preobleče, in ga, ob zaključku dneva… preprosto, znova potisnejo v brezdomstvo. V tisto, iz česar so ga za hipec njegovega živetja »rešili«, da bi potem nanj pozabili…

Mejduš, če se mu kar nekaj časa ne sanja o kadi, denimo, vsaj o tušu, pa o nekem zrezku, bogato s prilogami obloženem…

 

Določene stvari v živetju je potrebno razumeti, zares razumeti, ne po-svoje, pa – ko bi jih, bi, morda, do popolnoma drugačnih ravnanj, svojih, dospeli, pa tudi vedeli bi za pomen, marsičesa, in tudi besed.

Jalova je pomoč, kadar neko perutnino pred sekiro rešiš, da bi jo hip kasneje z nožem pokončal. Dvakrat mora iti skozi zelo neugoden čas…

Nepotizem naš vsakdanji…

Nepotizem = zaposlovanje sorodnikov in prijateljev.

 

Prva trditev: po Ustavi, temeljnem pravnem aktu države, MORA imeti VSAK državljan ENAKOVREDNE IZHODIŠČNE MOŽNOSTI, tudi pri pridobivanju zaposlitve.

 

Druga trditev: smo dobri in predvsem pošteni.

 

Tretja trditev: zveze in poznanstva, daj-dam sistem, in, v okvirih obojega, nepotizem so vsakodnevna običajnost, so – »normala«…

 

Kakopak, samo dve trditvi ustrezata resnici, dočim je ena od zapisanih grozljiva farsa, nič manj kot popolna laž! Izbiraj, kakor zmoreš…

 

Kdaj je lahko neka skupnost, tudi državna, dejansko pravna? SAMO takrat, kadar ima z zakonskimi akti in na ustrezen način urejene vse dolžnosti in pravice, ki se nanašajo na bivanje znotraj skupnosti… in SAMO takrat, kadar so ti zakoni dosledno upoštevani in izvajani, potemtakem, v primeru nepotizma, samo takrat, kadar OBA, tako delodajalec, kakor tudi iskalec zaposlitve, upoštevata zakone in se skladno z njimi ravnata… da je moč, posledično, govoriti o njuni etičnosti, poštenosti!

Z drugimi besedami, vsa zakonodaja je le metanje-peska-v-oči, tam, kjer je popolnoma normalno to, da odredb – NE spoštuješ! In za takšno NEspoštovanje NISO krivi SAMO tisti-zgoraj, ki odločajo, pač pa tudi tisti-spodaj, ki na temelju NEspoštovanja zakonov SEBI koristi pridobivajo, in to na povsem NEMORALEN način!

 

Je hudič, kadar je med »ljudstvom« tako, da je povsem »normalno« takrat, kadar svet »meni« izboljšuje, daje, pomaga, pa čeprav se ta svet izkazuje s pokvarjenostjo. In to ne samo za nekimi vogali, daleč od tega, kajti…

 

»Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.«

 

Prisega, s katero vsi (in vsak) največji-cvetovi-ljudstva zasedajo svoje položaje. Taisti »cvetovi«, ki nato državo pojmujejo kot neko svojo njivico, in zganjajo sve-i-svašta, med ostalim tudi nepotizem!

Prisega, ki govori o NEzmožnosti spoštovanja, o odsotnosti vesti, o neločevanju med »prav« in »ne-prav«, potemtakem o NEmoralnosti, ter predvsem o tem, da so prizadevanja teh »položajnikov« prvotno usmerjena v lastne koristi, če pa kaj vneme ostane, potem pa sme tudi skupnost upati, da bo nekaj drobtin pridobila.

Prisega, ki bi se morala, ko bi upoštevala dejanskost, resnico, glasiti tako: »Prisegam, da bom izrabil(a) sleherno priložnost za to, da bom sebi, in svojim, lepše naredil(a)… ob tem bom pa skušal(a) kaj tudi za državo narediti, vendar izključno takrat, kadar bo tovrstno moje početje skladno z mojimi interesi«.

 

V svojem življenju sem vselej odklanjal vse zveze in poznanstva (pa jih ni bilo malo), vso daj-damovsko običajnost, tudi takrat, ko sem pri petinpetdesetih ostal brez zaposlitve… in sem dolgo ter povsem zaman novo iskal… in nisem iskal nikakršne družbene pomoči, pač pa sem najprej prodal, kar sem zmogel prodati, nato pa si izposojal denar, da bi, na koncu, izposojeno vrnil s prodajo garsonjere, čeprav… čeprav sem imel nekoga na visokem položaju v nekem monopolnem podjetju, čeprav so me nagovarjali, naj izkoristim priložnosti, ki so obstajale, čeprav vem, da bi zaposlitev zanesljivo dobil…

 

Če živiš sredi svinjaka, in želiš ta svinjak spremeniti… če te določene zadeve motijo, in jim nasprotuješ… takrat je priporočljivo biti dosleden, pa ravnati natanko tako, kakor tudi govoriš, da je pravilno. V nasprotnem si zgolj eden izmed neštetih »poštenjakov«, in v nasprotnem se niti teoretično ne moreš nadejati kakršnimkoli spremembam na bolje, samo na slabše.

Če pa si samoumeven del tega svinjaka, potem pa… potem pa je natanko tako, kakor je, tudi, če ne predvsem, po TVOJI zaslugi, ne samo zavoljo tistih-zgoraj.

 

Kadar te nekdo zaposli v okvirih nepotizma, takrat:

 

-          Odločitev o zaposlitvi praviloma NI najboljša možnost za podjetje… bi bilo bolje, ko bi, namesto sorodstva-prijateljstva, pridobilo sposobnost, znanje;

-          Odločitev o zaposlitvi ni najboljše jamstvo za trajnost te zaposlitve, kajti ob menjavi odločujočih se utegne pripetiti, da bodo novi bodisi imeli neke svoje sorodnike-prijatelje, bodisi bodo ugotovili, da je v okolju dovolj boljših, zmožnejših od tebe;

-          Odločitev o zaposlitvi utegne tistega, ki jo sprejme, in izvede, spraviti v neprijeten položaj… v kolikor se nad »bogom« znajde nek »nad-bog«, ki komaj dočaka priložnost, da z »bogom« neke račune poravna;

-          Odločitev o zaposlitvi utegne tistega, kateremu ta odločitev določene težave razreši, spraviti v nove, drugačne težave, katere bo samemu sebi povzročal, v kolikor je moralen, dejansko pošten (k sreči se ni bati za preveliko pogostnost tovrstnih težav).

 

Če SAM NE spoštujem zakonov, obenem pa sebi terjam neke dodatne pravice (med pravicami NAJ bi bila temeljna tista, ki govori o možnosti posameznika, da živi v urejeni, pravni skupnosti, v kateri je vsakdo, in tudi on, enakovredno v izhodišču obravnavan, enakovredno zaščiten, z enakovrednimi startnimi možnostmi)… če me moti to, da neki drugi s kršenjem zakonov do lastnih ugodij dospevajo… potem, bržčas, nimam niti najmanjših osnov, niti najmanjše pravice za to, da goflo odprem in začnem kritizirati. K sreči v »pravni« državi, med »poštenimi«, tovrstnih dilem ni.

 

Čemu nespoštovanje zakonov ni najboljši način nekega živetja drug ob drugem? Preprosto – s tem, ko »meni« ni dano to, kar je omogočeno in dajano nekim drugim, s tem »moje« nezadovoljstvo raste, in se tudi širi, na druge, »meni« podobne… s tem se vse bolj vzpostavlja divji-zahod, v katerem je samo vprašanje časa, kdaj bo nek kavboj iz toka pištolo izvlekel ter, »demokratično«, kakopak, izrekel od-zdaj-bo-izključno-po-moje… s tem, ko se »moje« nezadovoljstvo krepi, se mora država truditi, da mi ga vsaj (o)brzda, če ga že (z)manjšati ni zmožna, pa gleda kako bi mi neka privlačna-ugodja zagotovila, pa, ker sem po svoji zasnovanosti žerec, kateremu nikoli ni dovolj tistega še-več, se mora država naprezati prek lastnih objektivnih zmožnosti, in se mora tudi zadolževati, s čemer vse manj svoja, o sebi odločujoča postaja (kar tako in tako ni, a kljub temu, vsaj v teoriji). S tem, če zaokrožim, se manjša razdalja oziroma čas do nekega »poka«, ki bo v državi skušal zadeve spremeniti…

 

Da, marsikdaj se tolažim, češ… še dobro, da »smo pošteni«, da »poznamo« pomen te besede, da poštenost »spoštujemo«, in jo po-svoje izkazujemo, kajti – kako bi šele bilo, ko ne bi bili »pošteni«, ko nikjer nobene palice ne bi bilo, da bi v njeni senci pazili na to, da se »naša poštenost« ne zmanjša, pardon – poveča?!

 

 

P.S.

Ej, Lojze, mi lahko zrihtaš pet kil govedine, tiste najboljše, pa ugodno, seveda, ti bom pošteno plačal…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Če se razum izkazuje z bebavostjo, potem se strinjam, da je moč razumske šteti v milijardah.

Pišem, da mi bodo povedali kaj sem napisal…

Pesnikovo je, da piše zato, da bodo drugi razlagali o tem, kaj je hotel povedati…

 

Ne vem, kako je pri obrtnikih, ki se ukvarjajo s pisanjem, pa imajo celo urnik dela, v okviru katerega morajo besedno normo izpolniti, domnevam, pač, da zgolj obdelujejo določeno temo, pri čemer skušajo zadosten obseg napisanega doseči, in pri čemer predvsem skušajo svoj obrtni izdelek narediti skladno z nekimi opredelitvami in pravili pisanja. Ki je pri njih delo, delo in predvsem – delo. In ko tako zapisujejo določena dogajanja, zvečine ponujajo v branje tisto, kar je moč dobesedno razumevati, celo potrudijo se, da barve opisujejo, pa kakšne hlače je neka oseba oblekla, in podobno, da po nepotrebnem ne daljšam…

 

Poezija. Kakopak, govorim o tistem, kar sam pojmujem pod to besedo. Pri poeziji je drugače, ali bi vsaj moralo biti. Že res, da je tudi pri poeziji neka (za)misel, ki se kot najboljša izkaže takrat, kadar je ne skušaš iskati in loviti, pač pa se sama od sebe pojavi, pomeni, da je spontano nastala, »sama od sebe« (kar sicer ni res, pač pa je podzavest nekaj časa »mlela« določeno tematiko, preden je, v podobi nekakšnega »prebliska«, dospela v zavestni del možganov), in prav tako »sama od sebe« povleče v nadaljevanje, v samo zapisovanje. Tako da – četudi je poezijo treba delati, osebno temu ne pravim delo, pač pa govorim o igranju, o garaškem igranju, pri katerem je večina dela opravljena v preteklosti, v letih in desetletjih, skozi katera se je »pero ostrilo«, se učilo, dopolnjevalo, nadgrajevalo… medtem ko je sam zapis pesmi, ki naj bi »sama od sebe« tekla, bolj podoben nekim minutam, potrebnim za to, da v njih loviš čas, pravzaprav loviš besede, ki teko, da ti ne bi ubežale. Če drugače zapišem, potem to naredim tako, da povem, da te pri pisanju pesmi, bolj kot neka razmišljanja (ki so, nedvomno, potrebna, če ne zaradi drugega, potem zaradi same izdelave besedila), vodijo – čustvovanja…

 

Tisti, ki se ukvarja s pisanjem, in je vsaj povprečno produktiven – ne vem, če si nekje beleži o tem kje in kako se je počutil, ko je neko pesem pisal, kaj in kako je ob tem razmišljal, ne vem, odvisno od količine njegovega pisanja, a zase vem, da celo naslove svojih zapisov v bistvu malodane sproti pozabljam, kajti pri pisanju me ne vodi kopičenje in registriranje napisanega, pač pa samo pisanje. Da, celo naslovi, s katerimi sem sam naslavljal, katere pomnim, so tako redki, da bi jih zelo hitro naštel. In – čeprav ne pomnim svojih besedil (a zmorem vsako prepoznati, kot svoje delo, po »podpisu«, svojem, katerega v pesem »vgradim« v več njegovih podobah), jih zmorem, ko bi jih ponovno, po nekem času, bral, doživljati na podoben način, domnevam vsaj tako, kot sem jih doživljal takrat, ko sem jih pisal. Drugače ne gre, če je poezija zares poezija in kot taka izkaz spontanosti, in ne nekega razmisleka…

 

Na kaj sem mislil, ko sem pisal, kako sem te misli občutil, kaj sem hotel z njimi povedati… nek približek vsega tega bi znal izkazati, s pojasnilom, in nič več, a se ne bi upal kategorično o tem govoriti, in jamčiti, da je temu res tako. Čemu sem to zapisal? Preprosto, ker skozi ves čas nekega šolskega učenja raznorazni učitelji učencem, dijakom, študentom razlagajo o tistem »kaj je pisec hotel povedati«. Že sama opredelitev takšnega razlaganja, ta »kaj je hotel…« je napačna, kajti domnevam, da avtor s tem, ko nekaj napiše, nič več ne želi povedati, pač pa je že povedal. In je še dodatno zanimivo to, da ti razlagalci, ki svoje razlage s silno vnemo izkazujejo, ničesar osebnostnega o avtorju ne vedo, niti tega v kakšnem miselno-čustvenem stanju, v kakšnem okolju…se je takrat nahajal, kaj ga je spodbudilo oziroma izzvalo, da se je lotil zapisati… in je še bolj zanimivo, da taisti pojasnjevalci v absolutni njihovi večini ničesar ne pišejo, se kot avtorji ne izkazujejo, sploh ne poznajo značilnosti dela-igre, imenovane(ga) pisanje… pa kljub temu, ker tako piše v učnem programu, ne samo pojasnjujejo, pač pa celo zahtevajo, od učečih se, da te razlage sprejmejo v podobah nekakšnega literarnega svetega-pisma, kot edine pravilne, kot edine merodajne!

 

Nekoč se mi je, na nekem srečanju, zgodilo, da mi je nekdo, takrat, ko se še nisva predstavila drug drugemu, razlagal – moj zapis, nato pa tudi mene. Zanimalo me je, kaj bo načaral, v tej svoji vedoči razlagi, in sem ga nekaj časa celo poslušal, nato nekaj časa z njim, in povsem neuspešno, svoje razumevanje predstavljal, da bi na koncu ne zdržal več, pa sem mu povedal, da meni moje in mene razlaga…

 

In, da ne pozabim – nikar resno jemati uvodne trditve…

Karantenska…

Zaprl okna sem in duri,

da misel neka, ki bi gnala,

a ni ji, da bi počakala,

mi v daljo nekam ne odkuri!

Ne vem kaj bi potem počel,

ko ne bi je imel…

 

Pa še zato sem šel zapreti,

da misel neka spod neba

mi ne bi v gosté prišla,

pa da še njo moram trpeti!

Kot da že zdaj dovolj jih ni,

da v dneve mi gredó, v noči…

 

Kot karantena. Ni prehoda!

Jim že pokažem, vetra dam,

nenehno z njimi se pečam!

Odpade miselna svoboda!

Čeprav… so ljube mi, in vse hitijo,

da me z menoj delijo.

Ne/poznam te…

Trditev, ki jo uvodoma zapišem, se bo zdela kot nemogoča, kot skregana z resnico, kot nesprejemljiva, čeprav še kako ustreza resnici, še kako o dejanskem stanju govori. In ta trditev se glasi: nikoli, niti za eno sekundo te ne potrebujem srečati, pa da te zmorem (s)poznati in o tebi vedeti VSE, kar potrebujem vedeti zato, da te lahko, kot osebo, opredelim, in vedeti celo VEČ, kot o samem sebi veš ti…

Kakopak, takoj moram dodati tri opombe!

 

Prva opomba.

Zapisana trditev NE velja v primeru duševne obolelosti! Pri duševnem bolniku je namreč tako, da zmorejo v njem (v istem telesu). sočasno in nenehno, obstajati ŠTIRI podzavestne podobe, če preprosto zapišem, štiri osebe, med katerimi sta dve povsem nasprotujoči si, kontradiktorni (kot če bi rekel, da je, na primer, lonec hkrati in prazen, in do vrha poln!)… pri njem je tako, da se te podobe druga druge NE zavedajo, a se zmorejo, kljub temu, nekako koordinirati, se menjavati, v odvisnosti od okoliščin (takrat, kadar ena podoba »živi«, takrat ostale »počivajo«, mirujejo, so skrite)… pri njem je tako, da se zmore leta dolgo, morda tudi celo svoje živetje, nekomu izkazovati v eni sami, stalni podobi, za njegovim hrbtom (torej v njegovi odsotnosti) pa popolnoma drugače, tako popolnoma drugače, da bi vsakdo, ki bi to osebo (s)poznal v VSEH njenih podobah dejal, da je nekaj takega nemogoče, čeprav je še kako mogoče!

Torej: trditev, da (s)poznaš duševnega bolnika zmore veljati SAMO v primeru, da ga imaš priložnost spoznati v VSEH njegovih podobah. In to bi tudi »strokovnjaki« morali vedeti, vendar, žal, ne vedo.

 

Druga opomba.

Zapisana trditev NE govori o tem, da poznam življenje nekoga, kajti ne morem ga poznati, če z njim ne živim nenehno skupaj, v vsakem trenutku… ne morem ga poznati tudi takrat, ko mi ta oseba pripoveduje o svojem življenju, kajti ob določenih dogodkih nisem bil zraven, da bi lahko presojal, obenem pa ne vem koliko je sogovornik zmožen OBJEKTIVNEGA ugotavljanja, koliko pa mi po-svoje doživeto razlaga, potemtakem subjektivno. NE, trditev ne govori o poznavanju življenja, pač pa osebe.

 

Tretja opomba.

Za takšno poznavanje moraš zadostno vedeti o psihi, o njenem delovanju, o njenih značilnostih, o njenih izkazovanjih. Takšno poznavanje pa ni ravno pogosto posejano…

 

Da bi nekoga mogel (s)poznati, potrebujem »samo« zadostno količino pogovorov, nekih izmenjanih besed (lahko slišanih ali branih, vseeno), besed, namenjenih različnim področjem živetja, torej različnim temam, in različnim okoliščinam, znotraj katerih se to živetje odvija. »Samo« to, pa zmorem o nekom (z)vedeti – vse!

 

Po njegovih zmožnostih razumevanja in pojmovanja ugotovim zasnovanost te osebe, in stanje, v katerem se nahaja. Tri možnosti:

-          nagonsko zasnovana oseba (nerazumska);

-          sicer razumsko zasnovana, a z okrnjeno zmožnostjo razumevanja, tudi čustvovanja (tu gre za učinkovanje tistih miselnih in ravnanjskih kalupov, o katerih sem že pisal, v katere skuša občestvo, s svojo »vzgojo«, vsakogar stlačiti), potemtakem za osebo z, recimo temu tako, okrnjenim zdravstvenim stanjem;

-          razumsko zasnovano osebo z neokrnjenimi zmožnostmi lastnega izkazovanja (za svoja mlada leta, ko o tem še ničesar nisem vedel, ne morem ugotavljati, koliko takšnih, če sploh, sem srečal, v kasnejših letih pa samo eno, pa še pri tej z določeno mero uvidevnosti njeno brezpogojno razumsko delovanja obravnavam).

 

Nadalje ugotovim njegove zmožnosti čustvovanja, in, med ostalim, ali je oseba uvidevna ali sebična, ali je dobra, ali zgolj običajno »dobra«, ali zmore zares imeti nekoga rada, ali pa ni zmožna preseči tistega najprej-sebe-imeti-rad…

 

V okviru miselnih zmožnosti ugotovim, če je sogovornik načelen ali nenačelen, etičen ali neetičen, pošten ali običajno »pošten«.

Ugotovim ali je samokritičen ali domišljav (prvo izkazovanje temelji na dejansko obstoječih sposobnostih, drugo na neobstoječih, umišljenih). Ugotovim celo to, ali je do sebe (pre)strog ali (pre)blag, kajti – ni ga, nikoli ga ni bilo in nikoli ga ne bo, ki bi znal svoj čas odživeti brez storjene napake! So pa takšni, katerih te napake pretirano niti ne motijo, in jih zmorejo v nedogled ponavljati, in takšni, redki sicer, a kljub temu, ki so sami sebi najhujši tožniki, sodniki in biriči, pa se do konca svojega časa, zaradi storjenih nepravilnosti, »grizejo«, čeprav…

 

Da, tudi to je zanimivo, to, da ugotavljaš koliko je nekdo sam od sebe zašel na »kriva pota«, koliko pa je v to bil malodane »pahnjen« (da ne bo nesporazumov, v končni fazi ima VSAKDO MOŽNOST IZBIRE, vsakdo lahko, v vsakem trenutku reče ne-tega-pa-ne-bom-naredil, potemtakem je, v končni fazi, storitelj napake zanjo tudi odgovoren… pa čeprav v to napačno početje krene zaradi tega, ker mu nekdo drug okoliščine živetja tako spremeni /običajno gre tu za okoliščine povezane s čustvovanji/, da mu postanejo nevzdržne, ali vsaj nedovoljšnje, pa bi v bistvu tudi v takšnih primerih moralo veljati tisto načelo sokrivca, napeljevalca, pobudnika…).

 

Kakopak, v praksi moja trditev ni resno jemana, daleč od tega – samo nekaj primerov sem doživel, ko sem bil (čez čas) povprašan o tistem kako-pa-si-to-vedel-ko-pa-sva-se-komaj-srečala-in-ti-o-sebi-ničesar-nisem-pripovedoval (zanimivo, kajne, ko nekateri ne vedo, da je moč o sebi pripovedovati tudi na POSREDEN način, pravzaprav malodane celotno resnico o nekom zveš prav na tak način!), medtem ko večinoma vsakdo o sebi krepko več ve, kot bom kdajkoli zmogel vedeti jaz. Pardon, krepko več – »ve«…

 

Nihče ni enoplasten, nihče ni nepogrešljiv in brez pomanjkljivosti, a večina podob-o-sebi je krepko prelepih, dočim so neke posamezne tako krute, da v bistvu skorajda ni zadeve, katere si ne bi zmogle očitati. Pa četudi s to zadevo ni prav nič narobe, z nobenega stališča gledanja.

 

Ja, poznati lastno življenje… vedeti o tem, kako, s čem sem se kdaj izkazal, in kako bi se lahko, ali celo moral… vedeti o vseh svojih uspehih in porazih… lepo, to je vse lepo in prav, a vse to priča samo o poznavanju (svojega) ŽIVETJA, nikakor pa ne tudi o tem, da tisti, ki »sebe pozna«, karkoli zares o sebi ve, kajti – brez poznavanja VZROKOV (ki se ne nahajajo nekje na površju, pač pa so globoko v podzavesti!) ne moreš NIČESAR vedeti drugače, kot po-svoje…

 

Aha, še doklic, tako, za zaključek: ko NE bi bilo možno to, da te nekdo pozna bolje, kot poznaš samega sebe, potem nobena terapija (že itak so takšne silovito redko izvajane in so jih izjemno redki zmožni izvajati!) NE bi zmogla POZDRAVITI (jo odpraviti) neke psihične bolezni… kajti po psihi (podzavesti) obolele osebe »šari« terapevt, prek obolelega (z njegovo/njeno pomočjo) sicer, a kljub temu.

Đole, boš pa vsaj ti…

Nimam fotografij, s katerih bi se v družbi nekih »velikih« kazal, nimam, čeprav sem se rokoval… s Titom, s Kavčičem, s Kučanom, s Tirkom… z Debenjakom, Majerjem, Rusom… z Menartom, s Pavčkom, Svetlano… s Smolarjem, Šugmanom, z Lešnjakom… nimam tovrstnih fotografij. Pravzaprav sploh veliko fotografij ne premorem, le neke stare albume, iz petdesetih, šestdesetih let zvečine, s podobami staršev in bratov ter malodane komajda v svet pognalega sebe, in nekaj kasneje ujetih utrinkov, ki o odraščanju mojih otrok govorijo…

 

V zameno imam veliko spominov, predvsem pa imam veliko tistega, kar je, vsaj meni, vredno pomniti. Tistega, kar se ne dogaja na-vsakem-koraku, celo tistega, kakršno se, načeloma vsaj, običajno sploh ne dogaja. In vem, da se je zgodilo, in vem, da sem imel to srečo, da se je zgodilo prav meni. Pa sem, tudi radi tega, lahko osebnostno večji, kot bi sicer bil, in tudi zato, ker tega doživetega ne pojmujem v podobi neke potrošne robe, v podobi nekega blaga, katerega bi v prodajo ponujal, češ poglej…

Imam srečo, da premorem samokritičnost, na njenih temeljih tudi samozavest, pa nikogar ne potrebujem spraševati o tem, o čemer vem, celo nekih privoljenj iskati.

 

Tu in tam se pripeti, da mi nekdo pokaže fotografijo, na kateri je njegova podoba ob podobi nekega pomembnega. »Simpatično« je, kako jo hiti kazati, samo malo manjka, pa da bi jo razmnožil, vse razmnožke v okvirje dal, potem pa jih obesil na vsak zid svojega bivališča, tudi na zid nasproti straniščni školjki… če lepšega ni, kaže najlepše občudovati!

 

Kadar se tako pripeti, se spomnim neke fotografije, mislim, da so jo celo v podobi razglednice naredili, in jo, takšno, poslali v promet, v uporabo. Na tisti fotografiji sta bili dve podobi, podoba nekega moškega, in podoba osla. Z obveznim pripisom, kakopak, »to levo sem jaz«. Za vsak primer, da v senci pomembnosti ne bi do zmešnjave prišlo…

 

Nekoč, dolgo nazaj, me je, v nekem, sicer neznanem mi lokalu, v katerem sem kavo naročil, in v čakanju nanjo zastavil zapisovati verze, ki so se jeli porajati, natakarica vprašala, če se ukvarjam s pisanjem. Ko sem ji odgovoril, sem izvedel, da je tudi ona nekaj posebnega, kajti zastavila je – pisati spomine. Svoje, kakopak. Pri, morda, tridesetih letih starosti, in na temelju izjemno pomembnega dogodka – prišla je v zadnji izbor za big-braderja… o čem bo še, dodatno, zapisovala, o tem se nisva. Priznam, me tudi zanimalo ni.

 

So, ki so bili sila vztrajni, trenutno se z umirjenostjo izkazujejo, in upam, da jih ne bo zapustila, ko so me nagovarjali v dvoje. Prvič, da moram poskrbeti za izid svojih zbranih-del. Drugič, da moram napisati spomine. In v obeh primerih so samo moj kategoričen ne slišali, z dodatkom – če ne moreš spati brez mojih zbranih del, izvoli, pa izbiraj, zbiraj in zberi, kolikor ti je volja, ter poskrbi za izid. Glede spominov pa…

 

O sebi sproti zapisujem, vsakodnevno. O svojih razmišljanjih, čustvovanjih, značilnostih, in tisti, ki zna brati, zares zna, ne samo da se je črk naučil, tisti zmore o meni vedeti natanko toliko, kolikor mu zmorem sam razkriti, nič manj. Da pa bi pisal kdo je bil, ob najinih srečanjih, lepše oblečen, boljše volje, ali je prdnil, med pogovorom, kaj je rekel, in česa ni, kaj je jedel, pil… mi na pamet ne pride, gre za osebna doživetja, ne za lonec, v katerega bo vsakdo smel svoj nos vtikati…

 

Uresničile so se mi mnoge želje, ki so se porajale že v otroštvu, pa sem mnogo zanimivih spoznal. Krepko več, kot sem si drznil, v nekih sanjavih trenutkih, misliti, da jih bom, na določenih področjih celo vse, kar je bilo vredno spoznati. Ena sama vrzel ostaja, po tem vprašanju, želja, ki se mi je v mojih srednjih letih porodila, je ostala neizpolnjena, nisem imel te sreče, da bi Balaševiću segel v roko. Rad ga imam, še vedno, natanko takšnega, kakršen se skozi besede izpisuje, pa…

 

Pa – če že fotografij s »slavnimi« nimam, in če že spominov, nekih knjižnih, ne bom (s)pisal, potemtakem tudi objavljal ne, potem tu prilepim neko Balaševićevo pesem, pravzaprav prvo, od vseh, katere sem prevedel… vedoč, da zapisane besede tudi o meni pripovedujejo…

 

 

Še ena pesem o prvi ljubezni

 

Nosil sem še kratke hlače, si predstavljal svet drugače,

brez trpljenja in krivice,

sanjal, da v nogometu, če ne prej, potem ob letu

se povzpnem med šolske špice,

ko z neba je priletelo in med rebra me zadelo,

da sem v hipu bil brez glave,

je imela pentlje bele in v nasmehu zažarele

njene so oči sanjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Šola dvignila je lovke z matke, angle, fizke, slovke,

se svoboda je razvnela,

ona se je spremenila, pudri, šminke in senčila,

drage je stvari želela,

v senci njenega početja, vse manj zvezd in vse manj cvetja,

večale so se daljave,

sem prenehal se pehati, stezo zanjo tlakovati,

zrl v nebeške sem planjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Jo, menda, je našla sreča, pravijo, da je noseča

in uspešnega ima moža,

se v bogastvo je ovila, avto, jahta, bela vila

na obali modrega morja,

jaz še vedno dni ne štejem in težavam v brk se smejem,

dušni mir mi zvest je pomagač,

si po svoje ta svet rišem, zvezde štejem, pesmi pišem,

saj ostal prav isti sem sanjač.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

V krilih nebo…

Bojda v dlani želje sliši,

in prinaša srečo k hiši…

pa čeprav ji ni verjeti,

ko v oranžno gre hiteti…

 

Pikica, ob njej spet pika,

ravno prav za šest velika,

v neustrašnosti ugledna

in, kakopak – radovedna…

 

Prek papirja ne zamuja,

se za hipec ne utruja

ko med črke tam nabrane

v svoje bralne gre poljane…

 

Kot da med cvetovi žanje,

se podaja v svoje branje,

kdaj prekriža se, zavzdihne,

radi tiska včasih kihne…

 

A le leze, neomajno,

željna brati je vztrajno,

in v ničemer me ne moti,

ko drobi po svoji poti…

 

Vsaj nekdo hiti me brati,

vsaj nekomu zmorem dati,

in obenem – ne kljubuje,

z mnenjem mi ne nasprotuje!

 

Kljub temu – oči napreza,

ko med črke z njimi dreza,

to pa ni nikakor zdravo,

zna peljat v bolečo glavo…

 

Pa ponesem jo na plano,

kjer ji sonce razigrano

brž je željo izpolnilo,

v krila ji nebo dahnilo…