Epiresni…

Pod mizo, prek zveze,

v neštete obete

ničevost prileze

na svoje vse-svete.

 

       * * * * * *

 

Obet spričevala,

sposobnost jezika,

pa družbena štala

je kakor se šika!

 

    * * * * * *

 

Ni v duši, ni v glavi,

a zna lesti v rit,

pa takšen je pravi

za bebcem sledit.

 

      * * * * * *

 

Sred dreka ni upa,

razmere nemile,

do manjšega kupa

dospejo le vile.

 

      * * * * * *

 

Kjer govno usmerja,

in maže, zasmraja,

čas eno zgolj terja:

odplakni do kraja!

Ne zmorejo drugače…

Človek (NE človejak!) je EDINO bitje, katerega Narava ni ustvarila s temeljnim namenom žri-in-bodi-požrt! Vse ostalo potemtakem zmore svojo smiselnost izkazovati z žretjem… pa četudi je to žretje moralnega, s čemer le-to postane redkost, pa radi tega tudi ima določeno vrednost.

Balonada…

Ne glede na to, koliko jih je »v obtoku« - zna skrbeti, da jih nikoli ni preveč – morava vsak dan novega oživeti in nasploh…

 

Cela hiša, dvorišče, dobesedno vse je kot na fronti, vsepovsod neke igrače in igralni pripomočki, pa moram marsikdaj s stola odmikati, da sploh imam kam sesti, in…

 

Ne vem kolikokrat sem že »pretil«, češ da bom začel metati v smeti, da si bom vsaj košček, majhen, a vseeno, prostora zase izboril, da bom na nekem delčku imel tista svoje in po-svoje, a dlje od »pretenj«, kaže, »ne znam« dospeti…

 

Verjetno je težava v mojem načinu imeti-rad, pa – ko se tega pravilno naučim, takrat bom, domnevam, tudi, če ne kar predvsem zase znal poskrbeti.

Vrabcu je zgolj po-vrabčje…

Vrabcu njegovo poznavanje sveta povsem zadošča za preživetje. Živi v svojem preprostem svetu, v katerem preprosta spoznanja preproste vrabčeve glave zmorejo uspešno učinkovati, vendar…

 

Ko bi se taisti vrabec razglasil za človeka, postal »človek« v človekovem svetu… bi se njegovo vse-vedenje v nič-vedenje spremenilo!

 

Pa bi se, tudi on, naučil hoditi-v-šolo-in-službo, voziti-se-z-avtobusom… a še vedno bi obstajal kot vrabec, s svojo preprosto, vrabčjo pametjo.

Nevedni vsevedi…

Vsi vedo! Kako ne bi, ko pa ve vsak polž?!

 

Vprašanje je samo koliko in kako vedo, s tistim njihovim po-svoje-vedeti, in odgovor je: (krepko) premalo in napačno!

 

Po-svoje-vedeti se je izkazovalo tudi z vedeti-o-ploščati-Zemlji (dejansko stanje, katerega so nadomestila neka druga, povsem primerljiva »vedenja«)), medtem ko je dejanski vedeti isto kot poznavati dejstva! Pri čemer je temeljna težava v tem, da se dejstva (kot vzroki vsega) očem in drugim čutilom ne kažejo.

Nepravilna pravilnost…

Izhajajo iz sebe, iz svojih želja, pričakovanj, ugotavljanj, zmožnosti, dosežkov… potemtakem so sami sebi os sveta, in je svet pravilen takrat, kadar jim ustreza, pa – ker so sami nepravilni, v odnosu do človekovega sveta, sveta razuma, jim je svet pravilen samo takrat, kadar je – nepravilen!

Če boš po moje…

Tako imajo radi, da pričakujejo, da boš po-njihovo, vendar – če boš po-njihovo, ne boš po-svoje, potemtakem ne boš svoj, ne boš ti-kakršen-si, pač pa boš ti-kakršen-njim-ustreza…

Pomeni, če grem korak dlje, da imajo radi svoje zadovoljstvo, doseženo ob tebi-po-njihovem.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Ko bi smel živeti tako, kakor bi želel, bi ne moral tako, kakor živim.

Dodobra naučen…

Kar nekaj učiteljev sem imel…

 

Tistim, ki so me v dobro vzpodbujali, zmorem spoštljive misli namenjati, pri čemer še vedno ne vem ali naj jim bom hvaležen, ali ne, onim drugim, krepko prevladujočim, ki so mi svoj smrad v življenje vnašali – do njih pa čutim neizmerno hvaležnost, zaradi tega, ker sem jih znal samo še v spominih na smrad ohraniti, in ker so me naučili izjemno skrbno ravnati z dobroto, uvidevnostjo, usmiljenjem…

 

In… kadar me nekdo za ljudomrzca označi, vem, da gre za bedaka, kajti ni ga, ki bi imel človeka raje, kot ga imam jaz! Je pa res, da dvomim v obstoj nekoga, kateremu bi bilo dvonogo govno bolj nagnusno, kot je meni.

Čarovnija…

Čas v nasmehu se odvija,

kadar žene čarovnija,

ki ne bova je povprek metala,

zvezde trosiva sijoče,

in budiva nemogoče,

do neba sva z zidom se obdala…

 

Le metulje in čebele,

ptičice vse osamele

v čarovnijo najino pustiva,

tudi pasja duša blaga,

ki do mavrice pomaga,

dobrodošla je, da z nama biva…

 

Ni nama do plehke sreče,

zmorejo oči žareče,

zmoreva v dajanje se razdati,

najino veselje leta

od planeta do planeta,

da v živ-žav hitiva jih obdati…

 

Njena volja mene vleče,

ona zna z menoj kipeče,

razigrano se utrip odvija,

brez prevar, umazanije,

v objemu čarovnije

v toplo večnost vpeta melodija…

»Zanimivejše« delo…

… kadar te, med peko palačink, nek zamorec na pomoč kliče…

 

Pravzaprav ni bil zamorec, le neko bitje, polno »pametnih« domislic, in od glave do peta dobesedno razmazano z blatom, katero je poprej hitelo ustvarjati iz nekih svežih krtin, in vode, kakopak…

 

Ne, ni šlo za stranske posledice igranja z blatom, pač pa za namerna prizadevanja. Ne vem, morda je slišala za zdravilne-blatne-kopeli… kakorkoli že, ni šlo drugače kot razvleči cev za zalivanje, pa… na srečo se je zrak že ogrel na šestindvajset…

Neljub glas resnice…

Ni živali, kateri brlog, žretje in parjenje ne bi predstavljali »srečnega« njenega živetja, in prav tako ni živali, ki bi smela prek človekovih vrednot srati!

 

Kjer je cilj človeški svet, tam je pot izključitev živali iz njega.

 

Vse kar imajo, od izgleda naprej, dolgujejo človeku, in mu »hvaležno« vračajo tako, da vsa njegova prizadevanja spodkopavajo.

 

Živalski bog je najprej sebi brado ustvaril, človeški do lastne ne utegne dospeti.

 

V okolju, v katerem vsak k sebi vleče, je butasto biti človek… in kretensko žival, ki se posledic lastnih izkazovanj ne zaveda!

Pravice…

Ena temeljnih pravic je prispevati k boljši celoti, a ta pravica niti v podobi dolžnosti ne funkcionira.

 

Ko bi bile pravice odvisne od sposobnosti in prispevanja k Svetu, o njih ne bi bilo dosti slišati.

 

Kadar imajo tisti, ki lonec praznijo, enake pravice kot tisti, ki ga polnijo, takrat je moč le o krivici govoriti.

 

Vsak vol zmore vleči voz, ne more pa ga narediti, napolniti in osmisliti.

 

Enakopravnost je posledica lačne neumnosti in neumne uvidevnosti.

Želje…

Želje bi smele biti dane samo tistim, ki pridodajajo svetu, ne tistim, ki ga požirajo.

 

Najboljše stanje je odsotnost želja.

 

Morajo biti odvisne od zmožnosti, sicer popolnoma nasprotno učinkujejo.

 

Bolj se hiti zapolniti, bolj se kot praznina kaže.

 

Tudi ko bi glista imela krila, dlje kot do naslednjega kupa govna ne bi poletela.

 

Naj bodo želje še tako velike, majhnost z njimi ne zmore zrasti.

 

Kjer prevladujejo želje želodca, tam želje glave požrejo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Na njivi, plodni neresnic, imajo resnico za pleve.

Tisto nad…

So stvari, ki so vrednejše od slehernega živetja. Že res, da so te stvari v nematerialnih podobah, pa občestvo o njih ničesar ne ve, a je res tudi to, da njihova živetja niso neka posebna merila vrednega.

Preprosto…

Ne tolažim se s tistim ko-bi-takrat-vedel, dovolj mi je, da vem sedaj, tudi o tem, da je vrednejše tisto, kar sem ohranil, kot pa tisto, kar sem izgubil.

Tako grem…

Dokler zmorem poraz spremeniti v zmago, se tudi zmage ne bojim.

 

S padci sem čvrstil korake, s koraki pa dospetja.

 

Odkar sem jih v sebi zgradil, me osvajanje vrhov ne žene.

 

Lažje je najti smisel življenja, kot tiste, katerim bi ga izkazoval.

 

Spoštljivost mi je ljuba zadeva, pa je ne razmetavam.

Geniji…

»Geniji«, biološko NEOBSTOJEČA bitja, morajo obstajati tam, kjer je težko pojasniti razumske posameznike… sredi obče nagonske bebavosti!

Ni čudežev…

Tam, kjer je bebavost normala,

kjer v gobcih kvazi je morala,

kjer se za masko skriva žvad…

tam svetu ni lepo končat!

Oj, pamet, kazen vseh kazni…

S pametjo se ne kaže kosati, preveč ve, da bi ji lahko dopovedal, preveč je nedopovedljiva, da bi lahko vedela.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Stran od blata! Tudi, če si rok ne umažeš, na podplatih ostaja.

Umetna inteligenca ali pametne naprave?!

Oboje hkrati namreč ne bi smelo biti, glede na to, da pamet in inteligenca nista eno in isto…

 

Inteligenca stroji zagotovo niso, kajti inteligence ni moč omejevati z nekimi učenji in s programi, kar, ne nazadnje, skozi čas nenehno dokazuje, ko ugotavlja dejstva in, posledično, spreminja učenja in programe… dočim naprave preko svoje programske opredeljenosti ne zmorejo.

 

Potemtakem so pamet?! Hm, tudi tu ne kaže pretirano enostavno odgovoriti…

V osnovi so te naprave pamet, da, kajti izkazujejo se s tem, da NE znajo o vsebinah, o njih ničesar ne vedo, znajo pa PONAVLJATI NAUČENO, potemtakem so, po tem vprašanju, po vprašanju suverenega in predvsem kakovostnega delovanja možganov, nič drugega kot pamet. In, če nekomu trditev ni razumljiva: ko bi računalnik znal brati in misliti, bi bilo popolnoma vseeno, če bi neko geslo vpisal z velikimi ali z malimi črkami, pomembna bi namreč bila vsebina ( = samo geslo in ne način njegovega zapisa)…

Obenem pa so te naprave krepko zmogljivejše od običajne pameti, a to samo zaradi tega, ker so tisti temeljni napotki, na temelju katerih obratujejo (tu nimam v mislih nekih vsakdanjih, že povsem običajnih programov, katerih se zmore vsak lolek naučiti, pač pa programe, ki so omogočili, da je mogoča »konverzacija« s strojem, z nekimi mehanskimi delci, ki vsak zase dobesedno ničesar niso vredni), posledica oziroma rezultat inteligence, potemtakem so tisto, čemur je moč poreči opredmetena inteligenca, tako da…

 

Vse te naprave zagotovo NISO nikakršna inteligenca, obenem pa tudi NISO običajna pamet, pač pa so pamet-delujoča-po-napotkih-inteligence. Če že znotraj »človeštva« kaj takega ni mogoče, je vsaj pri strojih…

PK Ribica…

Bazenčki znajo biti tudi praktični, malo vode trošijo, obenem pa je le-to zlahka moč tako sestaviti, da ne zebe ležanje v njej, hkrati pa prijetno osvežuje…

 

Popoldne sva ustanovila Plavalni klub Ribica. Mala namreč ni in ni hotela biti v bazenčku brez mene, pa, prav, drugega mi ni bilo, kot da sva se družno znašla v vodi. In nama je bilo povsem dovolj prostora, ko sva drug ob drugem ležala, jaz resda skrčenih nog, in še več, ko sva imela dvoboje v špricanju…

 

Plavalni klub ne bi bil to kar je, ko se v njem ne bi tudi česa učili. In to tudi midva upoštevava, pa zdaj zna že dve temeljni veščini plavanja, od poprej »mrtvaka«, od danes pa obraz-pod-gladino. In ji je zadeva všeč, pa velikokrat na dveri potapljanja potrka…

 

Ne pomnim, kdaj sem se poslednjič toliko namakal, kot v današnjem popoldnevu. Pa sem znal biti, nekoč, malodane vodni človek, mi ni bilo prav nič težko dneve in dneve preživeti v in ob vodi ter z njo. Pač, današnji je Mala »zakuhala«, po njenem scenariju se je odvijal in zaenkrat vsaj nobenih reklamacij ni beležiti…

Želeno doseženo…

Niso več imeli večjih napihljivih bazenčkov, pač pa samo tiste otroške, ma, zvečine prav za otročičke – zadeve, ki zmorejo biti malo večje od plavalnega obroča, obenem pa načičkane z razno navlako, od nekih »baldahinov«, pa vse do »toboganov«…

 

Nekaj časa sem kolebal, potem je zmagala želja po omogočiti ji vodno veselje. In sem vzel neko zadevščino, domnevno v podobi kita, v bistvu največjo med ponujenim. In je notranjost bazenčka za približno deset centimetrov daljša od njene višine, pa se lahko v vodi vsaj iztegne, in lebdi. Da, in tak hec je celo za dvajset odstotkov dražji od prejšnjega bazena, s premerom meter šestdeset…

 

In – ko bi proizvajalec pomislil na to, da bi uporabljal tiste ventile za zrak, ki imajo povratno blokado, če jih že v premeru več kot centimetra namešča, ne bi bilo prav nič narobe, kajti… dokler uspeš zapreti ventil, pri čemer ga nikjer ne moreš prijeti na nasprotni strani zapiranja, že lepa količina zraka uide iz napihnjenega…

 

Odmislil sem prtljažnik, pa paket dal na klop, tik njenega stolčka. »Upam, da se bo razveselila, ko zagleda,« me je vodilo pri odločitvi…

 

Čim sem izstopil iz avtomobila, že sem zaslišal njen tata, tata, tata, in jo videl teči proti meni, v pozdrav, kakopak, in – ko sva se pozdravila, mi je pokazala svojo novo igračko, nato pa brž na stolček ter na pot…

 

Komaj sem zaprl vrata za seboj, že je opazila škatlo z bazenom. Pograbila jo je in vzela v naročje, in tam je bazenček ostal vse do trenutka, ko sva dospela domov. In je bilo vriskanja, navdušenja, smejanja, celo pela je svojemu-novemu-bazenčku…

 

Med prvimi opravki, ko sva dospela domov, je bilo odlaganje odvečnih zadev, majice in kratkih hlač, da je koža začela dihati, in…

 

Ko sva dospela v sobo… v sredo sem ji kupil plišastega psička, z zvito odejico, katero drži v svojem naročju. Igračka jo je čakala na nevpadljivem mestu, a jo je, kljub temu, takoj zagledala, pa – spet navdušenje, in moj-lepi-kuža, moja-lepa-odejica, pa je bilo potrebno pojasniti čemu ne, da oboje ni šlo z njo v bazenček…

 

Potem sva se takoj napotila navzdol, namestila bazenček, ga napolnila z vodo, nato pa tej vodi dodala še trideset litrov zagrete, da v njej nahajati se ni bilo prav nič hladno, kaj šele neprijetno…

 

Zabavo sva prekinila zaradi kosila, čeprav je bilo tudi to zabavno početi, zdaj sva se pa odločila, da se greva malček oddahniti, preden nadaljujeva. Skratka – lep, zaenkrat vsaj, dan, napolnjen z njenim, potemtakem tudi z mojim, zadovoljstvom…

Pred startom…

Pijem kavo, da se v jutru najdem…

 

Pred in med njenim kuhanjem, sem kosmatincem postregel z zajtrkom, zalil jagode, limonovec in najino proizvodnjo melon. Zgoraj imam vse odprto, skušam, s prepihom, temperaturo spraviti vsaj na osemindvajset stopinj. Če bo kakšna stopinja manj, toliko bolje. Včeraj popoldne sem »užival«, v stanovanju, ob dvaintridesetih…

 

Z mislimi sem že daleč, predvsem pri Mali in z njo. V njih zmore biti vse lažje, medtem ko zna obstoječe, poleg misli obstoječe, seveda, zapletati. A nama ne bo, vsaj v prevelikem svojem učinkovanju ne…

 

Že vidim najino potovanje domov. Bo nekako tako, kot da bi s celo jato radoživih vrabčkov vožnjo delil. Čivkajoče, smejoče, frfotajoče. Ko pa opravi pozdravljanje s kosmateži, ki jo bodo navdušeno pričakali, in se, domnevam, s sladoledom posladka, takrat pa bova drug drugemu hitela pomagati pripraviti vse potrebno za to, da bo čofotanje zaživelo. Upam, da danes najdem ustrezen bazenček…

 

Skoraj bi zapisal, da se pravo veselje nahaja v drobnih stvareh, a bi se zmotil, kajti to, kar imava, še zdaleč ni drobno. Je pa res, da ga hitiva na vsakem možnem koraku izkazovati, in živeti, pa se tudi v drobnarijah izkazuje, celo v takšnih, kakršne bi marsikdo zlahka ne zaznal, nama pa zadošča že pogled, da zmoreva v njem brati…

 

Še malo, in z vsakim trenutkom še nekoliko manj, potem bova pa polnih pljuč zastavila!

Jutranjice…

Skušam živeti kot človek, pa ni presenetljivo, da sem občosti čuden.

 

Nasprotujejo krivicam, a ne znajo drugače, kot da jih povzročajo.

 

Etično je predpogoj človečnega sobivanja, njim pa največja ovira živetja.

 

Nisem vedel, da se bom v iskanju človeka izpopolnjeval v zoologiji.

 

Edino področje, na katerem globalizacija dejansko učinkuje, je – obča neumnost.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Zaman jim je govoriti ni-vse-zlato-kar-se-sveti, ko pa vedo samo tako, kakor vidijo.

Na poti do brezpetja…

Kjer možganska beda dospe do odločanja, kjer nemoralno govno državo predstavlja… oprosti, a tam ne »ljudstvo«, ne država, ničesar vredna nista.

 

Politika je postala kot javno stranišče – vsakdo sme vstopiti, poscati in zasrati ter za seboj umazano pustiti.

 

Glede na občo izobraženost, in sposobnosti kot take, predlagam malo zamenjave: politiki naj gredo v stroko, strokovnjaki pa v politiko. Bistvene razlike tako in tako ne bo.

 

»Demokracija« je iz Sveta naredila norišnico, pa je v umobolnicah več reda najti.

 

Vsaka štorija se enkrat izpoje. Se bojim, da po izpetju aktualne, nikomur do petja ne bo.

Umazan čas…

Kjer se zgodi na glavo svet,

tam dno v oblake šine,

že res da ni mu poletet,

a rine, pa se zrine…

Umazan čas je, brez časti,

ni lepega snovati,

ob blatu blato gomazi,

da golta, in da blati…

Vse tisto, kar je prej bilo,

postane brž nevredno,

je bedi k vrednemu težko,

pa skensla ga dosledno…

Pravila nova, brez ovir,

na moč in pa hlastaje,

čez drn in strn vse v dir,

se glad s koritom daje…

Saj se sesuje, to, enkrat,

ko se norost upeha,

a v slabem, ki bo do takrat,

ne išče se uteha…

 

Tako se svet lepo vrti,

zdaj z glavo, zdaj brez glave,

in vse manj možnosti se zdi

za miren kraj zabave…

O permisivni vzgoji…

Moderno je, v zadnjih časih, govoriti o permisivni vzgoji, bojda izjemno pripomore k vzgojenosti populacije…

 

Najprej – osebno ločujem med občo »vzgojo« in razumsko, človeško vzgojo!

Cilj prve je iz janezka narediti janeza, iz micice micko, potemtakem sin postane drugi ata, hči pa druga mat…

Takšna »vzgoja« je, upoštevaje miselne nezmožnosti nagonskih bitij, edina možna izvedba nekakšnega reproduciranja, fotokopiranja, znotraj katerega otroci prevzemajo "vrednote" svojih staršev, ki so, v mnogočem, enake »vrednotam« širše družbe, kajti – ne moreš biti del črede, v kolikor nisi čreden…

Pri takšni »vzgoji« so problematična vsa vprašanja, kajti tam, kjer ne razlikujejo med pravilnim, moralnim, ter nepravilnim, nemoralnim, tam, kjer na temelju lastnega ravnanja in doživljanja ugotavljajo pravilnost sveta, tam drugače kot tako, robotsko, naštancano, tudi ne gre, obenem pa – kako boš upošteval določene »vzgojne« nasvete, ko pa tisti, ki te učijo-pravilnega, sami lastna učenja kršijo?!

 

Potemtakem je cilj takšne »vzgoje« popolnoma enak cilju »vzgoje«, katero je moč srečati kjerkoli v naravi: mladiče naučiti tega, kar in kakor vesta starša, obenem pa upati, da bodo mladiči vsaj toliko uspeli doseči v svojih živetjih, kolikor sta dosegla njihova učitelja…

 

Hm, pa govorijo o tem, kako so Japonci in Kitajci uspešni v robotiki…

 

Dejanska vzgoja je tisti proces, v katerem skušaš otroka sicer naučiti ločevati med dejanskim pravilnim in nepravilnim, ga usmeriti v pravilna izkazovanja, in v odklanjanja nepravilnih, obenem pa ga skušaš oblikovati v – suvereno osebnost, v bitje, ki bo na temelju lastne presoje nekih konkretnosti oblikovalo stališča, nasploh odnos, do vsega, in tudi do vrednot, ali zgolj »vrednot«. In samo takšna vzgoja do dejanske vzgojenosti vodi, do tega, da se kasneje oseba zaveda ne samo pravilnosti, pač pa za sobivanje tudi nujne potrebnosti lastnega izkazovanja! Vse ostalo pa je zgolj »pridnost«, »moralnost«, »poštenost«… ki traja samo toliko časa, dokler sta prepoved in kazen učinkoviti…

 

Če hočem iz janezka narediti janeza, ne morem permisivno vzgajat, ne morem otroku prepuščat odločitve o tem, ali bo postal vzoren-janez, celo vzoren-slovenc ali ne, to, preprosto, MORA postati!

Če hočem iz janezka narediti suvereno osebnost, potem pa MORAM vzgojo kombinirati, in sicer tako, da v njej obstaja tako prepoved (tudi, po potrebi, kazen), kakor tudi dovoljenje, celo vzpodbujanje samoiniciativnosti, lastnega mnenja, lastnih ravnanj… v kolikor so le-ta v pravilno usmerjena, seveda.

 

Permisivna ali dovoljujoča vzgoja temelji na otrokovi pobudi, in, posledično, na starševskem prilagajanju tem pobudam. To je nekako tako, kot bi v šoli učenci učili učitelje, in bi le-ti posegali samo takrat v besedo, ko bi uk napak potekal, potemtakem malodane vedno, kajti…

 

Veš, je težava, pa ne ena sama, a kljub temu – leta resda ne zagotavljajo povečevanja možganskih zmožnosti, zagotavljajo pa določene izkušnje, pridobljene skozi živetje, pa bi malo čudno delovalo, ko bi nek lastovičji golič odraslo ptico učil o tem, kako je potrebno leteti, z drugimi besedami: starši so tisti, ki naj bi prvenstveno vzgajali… čeprav je res, da bi sočasno morali tudi biti zmožni učiti-se-od-otrok…

 

Otrok, v svojem odraščanju, niti svoje neposredne živetvene okolice ne pozna, kaj šele širše, družbe kot take. Niti slučajno ne more vedeti kaj vse se v tej družbi dogaja, kaj vse ga lahko, posledično, doleti, kako bi šele vedel o tem, kako naj v določenih primerih reagira?! Obenem marsikaj, kar se kot pravilno kaže, ni prav, denimo NI prav nekakšna (hvala bogu neobstoječa) absolutna svoboda, ni prav, da smem početi tisto, kar mi prija, v kolikor gre to početje neposredno na račun, v škodo drugih, pa – ker mu ni moč dopovedati, da ni vse tisto, kar mu je v veselje, tudi pravilno in dopustno, mu je treba najprej »razširiti obzorje«, da bo vsaj neke osnovne informacije o prav in ne-prav prejel. In pri takšnem uku ni demokracije, so zgolj zapovedi, prepovedi in dovoljenja ter predvsem – POJASNJEVANJA!

 

Kjer otrok sme početi kar mu prija, in to marsikje sme, v stilu tistega ga-bo-že-minilo, tam dejansko ni moč govoriti o permisivni vzgoji, pač pa izključno o nevzgojenosti roditeljev, posledično tudi otroka!

 

Zapoved, prepoved, tudi kazen, niso prav nič slabega, v kolikor: otroku dopoveš, zaradi česa je potrebna; se otrok zaveda lastnega napačnega ravnanja; v kolikor ne prekoračuje svojega osnovnega namena ( = vzgoja), pa se ne izkaže kot neko maltretiranje, neko vsiljevanje starševske nadvlade; v kolikor s pomočjo vseh prizadevanj dejansko oblikuješ, oziroma pomagaš pri oblikovanju, neko suvereno bitje, temelječe na etičnih zapovedih!

Bog pomagaj, tudi meni neposredno marsikaj ne prija, bi, morda, raje drugače, vendar – če živiš v neki skupnosti, potem se moraš v prvi vrsti zavedati tega, da v tej skupnosti nisi sam…

 

Da, nepravilni sta tako ne-dovoljujoča kot tudi dovoljujoča »vzgoja«, kadar se izvajata striktno na podlagi dovolim ali ne-dovolim, dočim sleherna vzgoja, brez navednic, seveda, predstavlja kombinacijo, nekakšen seštevek, tako tistega pod-nujno, kakor tudi tistega po-tvoji-presoji-oziroma-odločitvi, v odvisnosti od okoliščin, v odvisnosti od konkretno izkazovanega, kakopak.

 

Bentiš, od odraslih janezov in mick ni moč pričakovati neke zrelosti in odgovornosti, boš pa to, pri svoji »permisivni vzgoji« našel pri nekaj let starem otroku?!

Takšno zares je… malček o vojnah in »moralnosti« sveta…

Živeti je lepo, svet je lep… umazaniji v umazanem – domače!

 

Svet nagonske pameti, človejakov, je svet dvojnih meril, svet nenačelnosti, nemoralnosti, potemtakem – svet pokvarjenosti!

 

Za iste zadeve imajo na razpolago povsem drugačna, celo nasprotujoča si stališča, pa, po merilu kar-meni-prija, kar-je-zame-bolje, znajo eno in isto tako obsojati, kakor tudi izvajati, brez slehernega zadržka…

 

Sam zrem s pozicije človeka, pravzaprav človeštva, pa si nekako tako razlagam…

Če se ti v hiši naselijo ščurki in če le-ti postanejo kanibalsko naravnani – bog daj, da bi se čim bolj uspešno žrli med seboj, bolj se bodo, prej jih bom zmogel iz hiše spraviti, itak ničesar dobrega v njej ne počnejo, z ničemer ne prispevajo h kakovosti živetja…

Če v hiši sobiva človek, potem bog daj, da mu zmorem čim več, če ne celo izključno dobrega početi, da bo najprej on zadovoljen zaradi mojega izkazovanja, nato jaz zaradi njegovega zadovoljstva, v končni fazi pa bova, v kolikor bo tudi on tako ravnal, sobivala, da bolje niti v sanjah ne bi zmogla!

 

Da, res je, slej ko prej bo moralo priti do merjenja moči med nagonsko večino, na eni strani, in razumsko manjšino na drugi, kajti v nasprotnem bo moč samo baj-baj temu planetu poreči…

 

Spopadi. Vojne. Pobijanja.

Trenutno sta v ospredju izraelsko-palestinska in rusko-ukrajinska, čeprav po svetu vsakodnevno divjajo tudi neki drugi spopadi, čeprav marsikje dnevno na stotine pobitih štejejo, ali umrlih zaradi posrednih posledic vojaških »dogovarjanj«… vendar – daleč od oči, daleč od srca, mar ne, in še dlje od pameti, ki se natanko toliko zaveda realnosti, in predvsem bodočnosti, kot se zavedajo – ščurki!

 

Enostranska stališča »civilizirane« matere Evrope – grda Rusija, grdi Izrael. Prav, naj bosta grda, meni je vseeno…

 

Poglejmo najprej Izrael.

Osemdeset let bo kmalu, kar je država ustanovljena. In tudi poprej so bili, v svoji nekaj tisočletni zgodovini, Judje vselej šikanirani, preganjani, pobijani. Vselej!

Čemu jih tudi Evropa ne mara?! Ker so, BOJDA, stiskaški, skopi, bogatijo na tuj račun.

PRVOVRSTEN KRETENIZEM. Pojasnim…

Kot prvo – niso vsi Judje bogati in niti slučajno se vsak Jud s finančnimi posli ne ukvarja.

Da, res je, po svoji tradiciji nekoliko drugače poslujejo, kot preostali svet, poslujejo tako kot Albanci – medtem ko nek posameznik zastavlja nek posel, mu dobesedno celotno sorodstvo pri tem pomaga, ta posel, te načrte, ta načrtovan uspeh daje na prednostno mesto. Je v tem kaj grdega, celo obsodbe vrednega, upoštevaje tudi to, da…

NI finančne institucije, v vsem poznanem svetu, ki bi poslovala na drugačnih osnovah, kot poslujejo Judje! Pa se boš zdaj spravil nad banke, zavarovalnice, borzne hiše… samo zaradi tega, ker TVOJO lakomnost, in bebavost, kakopak, izkoriščajo, kot obstoječe danosti, da sebi primaknejo?! Mar ti, morda, drugače počneš, raje več plačaš in manj dobiš, ali ti je obratno krepko ljubše?!

 

Od kar imajo državo, Judje v njej niso doživeli enega samega meseca miru, nekega brezbrižnega, spokojnega živetja, enega samega ne. Vselej se najde naka dobra-duša, ki jim, v pozdrav, kakopak, če drugega ne, nek izstrelek pošlje…

 

Povej – imaš svoje domovanje, in imaš soseda, ki ti nenehno skuša škodovati, ti to domovanje ogroža, v želji, da te spravi drugam, da ti dom uniči.

Sprva ga boš, domnevam, posvaril, se skregal z njim. V naslednji fazi boš klical policijo, se podal zadeve urejat prek sodišča. Na koncu pa, če bo ta sosedova uzurpacija leta in leta trajala, in če nikakršnega vpliva ne bo od tistih, na katere se boš obrnil po pomoč… dve možnosti imaš na razpolago: spokati prtljago in iti drugam, vzeti krepelo v roke in s sosedom za vselej urediti spornosti…

 

Vidiš, Judje nimajo kam, samo tam so lahko, kjer so od nekdaj bili, pa čeprav ne kot skupnost, živeča v lastni državi…

Ja, in zdaj jim je vsega prek glave dovolj, in so popenili, in so ugotovili, da je sleherna zmaga samo nekakšna farsa, nekakšno odlaganje problemov za nedoločen čas, pa - če ne bom vseh ščurkov spravil iz hiše, potem se bom bodisi med njimi zadušil, ali pa njim hišo predal…

 

Da ne razumeš napačno: NE zagovarjam vojne kot take, potemtakem tudi te, omenjene, ne, samo pojasnjujem. In – kaj meniš, bi katerakoli država drugače ravnala, ko bi se znašla na mestu Izraela?!

 

Rusija – Ukrajina. Kdo je zares kriv za to vojno?! Putin?! Ne, še zdaleč ne, pač pa presvetla zibelka »demokracije«, ki (tako kot vse sile) želi (sebi) cel svet podrediti, pa mora, za dosego tega cilja, zlomiti tudi Rusijo in Kitajsko, dve največji potencialni nasprotnici!

S hlapčiči nima težav, samo kokakoline mehurčke jim ponudi, vonj po mekdonaldsu, jim o cesti-na-kateri-denar-raste pove, pa ji že lezejo globoko, in še globje, čeprav…

 

Ni zanimivo, to, da ta zibel-demokracije najraje neke »nesporazume« obravnava z uporabo vojaške sile?! Takrat ne pobijajo civilistov, med njimi tudi starcev, žensk, otrok?! V vednost: v vojni z Irakom, takrat, ko so Huseina lovili, ker je »proizvajal orožje za množično ubijanje« (katerega velesile niti slučajno nimajo, mar ne?!), kar še do danes ni dokazano, je, v podobi obstranske-škode bilo pobitih POL MILIJONA otrok! Je Slovenija kadarkoli pretila s sankcijami, jih je kadarkoli krenila izvajati, ali pa je hlapčiču jasno, da sme veliki gospodar početi vse, kar se mu zahoče, in je takšno početje povsem na mestu… v svetu hinavske, dvolične, nemoralne ničevosti?!

 

Rusija je dolgo in nenehno opozarjala – ne obdaj me z NATO paktom, ne obdaj me z raznimi izstrelišči, kajti – če boš to poskušal narediti, se bom odzvala!

In, vidiš, »samo« za to gre, pri trenutnem vojskovanju med Rusi in Ukrajinci, za prav nič drugega. Rusija pač ne želi takšnega »napredka«, »reda«, takšnega kam-je-izginila-morala, kakršnega prinaša »razvit« Zahod, praznina, bogateča (vselej) na račun nekih drugih, »kulturnost« ki o dejanski ničesar ne ve!

In, kakopak, Rusija je kriva, Putin pa je grd… za vse evropske »lepotice« in »lepotce«, ki bodo jutri, če bo tako naneslo, pograbili cevi ter se na neke Falklande, ali v neko Gvinejo odpravili ščititi-svoje-interese… medtem ko danes taisto izvajajo pod-mizo, stran od oči ter predvsem »s čisto vestjo« (katere, očitno, sploh nimajo), kajti na tem svetu si »moralen« predvsem, če ne izključno, takrat, kadar – te nihče kot prasca ne vidi! Takšnega, pač, kakršen dejansko si.

 

Da, sila »lepo« je imeti dvojna merila in biti ob tem, normalno, »pošten«, čeprav, veš – tam, kjer ni razuma, tam drugače kot z zobmi ne znajo, in tam, kjer ni razuma, samo tam, zmorejo biti naše-čaščene-vrednote krepko vrednejše od življenj, ki so vredna samo takrat, kadar zmoreš od njih, ali na temelju njih, sebi pridobivati!

 

Ne, svet, kakršen je, si v bistvu drugega ne zasluži, kot to, da ga čim prej vrag pobere!

Imeti rad…

Imeti rad je čutiti potrebo po dajanju… ne imeti rad tiste, ki dajejo.

 

Imeti rad je pozabiti nase… in ne iz lastnega ne/zadovoljstva ne/sprejemati drugih.

 

Imeti rad je živeti za drugega… in ne živeti na račun drugega.

Imeti rad je, da je drugemu lepo… in ne da je meni lepo.

 

Je hudič, kadar »imaš rad« neko zunanjost, ki se s časom spreminja… neko ustrežljivost, ki se naveliča ustrežljiva biti… neka ugodja, ki v praksi vsakodnevna, rutinska postanejo…

»Imeti rad« je vrag, kadar sebe zadovoljnega hraniš, namesto, da bi s hranjenjem drugega do svojega zadovoljstva dospel!

Na takšne načine, v katerih je na prvem mestu, daleč pred vsem ostalim, sebičnost, in njen najprej-moraš-imeti-rad-sebe, zna »imeti rada« dobesedno sleherna žival… dočim je pri človeku povsem drugače, v popolnih nasprotjih izkazovano. Tudi zaradi tega ne dovolim, da mi vsebine, kakršna je imeti-rad, nagoni razlagajo! Niti do izhodiščnih stanj, do vzrokov niso zmožni dospeti, bi pa o posledicah vedeli…

 

In niti tega niso zmožni, da bi sebe, svoja izkazovanja, razmišljanja in čustvovanja, primerjali v stanju svoje »zaljubljenosti« in kasneje, ko ta »zaljubljenost« izpuhti, postane neka običajnost, vsakdanjost, rutina – praznina! Dočim…

 

Vidiš, pri človeku se Lepota nahaja v vsebini, ne v formi, zunanjosti, omotu paketa, in rad ima vsebino, pa – če ta vsebina dejansko o človeku govori, in ne doživlja, v odvisnosti od spreminjajočih se okoliščin, nekih transformacij, potem je ta Lepota »večna«, in traja vse do smrti njenega »imetnika«, in z njo traja tudi tisti dejanski, edini dejanski imeti-rad-drugega!

 

Ja, vem, neumnosti-govorim, kajti janez ima vselej rad svojo micko… dokler je zadovoljen z njenim kuhanjem, pospravljanjem, raznoraznim streženjem, neugovarjanjem… celo izkazuje ji, to svojo »ljubezen«, in jo povsem pri miru pusti, da lahko svoje oddela, pa ji trikrat na leto rožico podari, morda jo celo objame, vendar… ko je bil taisti janez »zaljubljen«, mejduš, če ni povsem drugače krog micke skakal…

 

Ne, resnično ne dovolim, da mi tisti, ki ne premorejo, ki ne poznajo, takšne zadeve tolmačijo!

Pripravljeno na start, bušonja moj…

Takole, Sonkec moj razbojniški – Veliki breg je v celoti pokošen, na Malem skorajda cela zgornja polovica, žal samo toliko, in danes sem še grabil ter odžagano odstranjeval, pa bo videti pred noge, ko se bova prek najinega igrišča lovila…

 

In sem poskočil, veš, ko sem nek kupček vej dvigoval, in je švignilo spod njih, a je bil samo zelenec, kuščar, dokaj velik. Ja, eden takšnih, kakršnega sva opazovala, ko sta ga Tisa in Tar ugotavljala, pa jima je preteče svoj odprt gobec razkazoval. Ni strupen, bojda, v kolikor ne okuži rane, seveda, a zna boleče ugrizniti…

 

In natanko dvaindvajset jagod te čaka, v hladilniku, smejočih, da se bolj smejati ne bi mogle. Kako je dišalo, ko sem jih pobiral!

Sem jih sprva mislil tebi v radost ubiranja pustiti, vendar – če jih mravlje odkrijejo, kakor znajo, bo malo veselja ostalo…

 

Jutri mi boš, in to najprej, pomagala, če bo po sreči, seveda. Upam namreč, da bom zjutraj našel nek ustrezen nadomestek odpisanega bazenčka, pa ga bo potrebno namestiti in napolniti. Pa še nekaj vode bova grela, da ti ne bo predolgo čakati na tvoja vodna veselja…

 

Giska si, in sraka, žaba,

ribica ter vse mogoče,

tvoja volja mi pomaga,

da vrti se čas pojoče…

 

Srnica, in Sonko zlati,

Lila v resne zgolj namene,

sonce zna s teboj sijati,

trositi svoje pramene…

 

Medonja, razbojnik, sera,

lump, navihanec, pa Mala…

da čim manjkrat mila jera

bi se v solzicah kazala!

 

Bušonja, in trma, čveka,

dete moje dobro, milo,

kri se mi po žilah steka,

da je tebe v njej obilo…

Dedo moj, Dedo…

Da, kakor sem tebe svojim otrokom poimenoval, tako sem sebe svojima vnukoma…

 

03.02.1923 – 15.08.2003

Od tega drugega datuma te, bojda, ni, čeprav…

 

Danes tvojo podobo, zgolj izgled, kakopak, na dveh fotografijah obnavljam… sicer je ne potrebujem obnavljati, še kako je v meni prisotna, v različnih tvojih starostnih izkazovanjih…

 

Na prvi fotografiji samo za enega vem, da še živi. »Tiranskega« Tita ni več. Očalarja, Gorazda, mojega brata, ni več. Z njegovim dvojčkom sem v rednih stikih. Levo, tistega osenčenega… da, to pa je tvoja podoba…

Na drugi – Vili Brandt, pokojen, tebe pa tudi v zrcalu ni več zaznavat.

 

Vesel si bil, ko si ugotovil, resda prek drugih, da moje pisanje ni nek kar-tako, da ne ostaja neopaženo. Tudi sam si pisal, in kar nekaj knjig tudi spisal.

 

Večino življenja si preživel v politiki, tudi do najvišjih mest si segal, popolnoma drugačen od teh današnjih, pretežno »politikov«. V prvi vrsti si bil načelen, prizadeval si si za dobrobit skupnosti, ob tem lastno večkrat zanemarjal. Bil si sposoben, bil si pošten, pa če si svoje besede izkazoval v ruščini, nemščini, francoščini, italijanščini ali v nekem drugem »tujem« jeziku, vseeno. In odživel si življenje, kakršno je dano malodane vsem, ki so drugačni od prevladujočih, mnogokrat trpeče…

 

Tudi ti si med tistimi, ki mi pomagajo v tem, da sebi zvest ostajam. Pravzaprav – kot sem jaz bil del tebe, tako si ti ena izmed vsebin, iz katerih sem sestavljen.

 

Ne bom izrekel tistega počivaj-v-miru, s kostmi se ne pogovarjam, bom pa zapisal: pogrešam te, čeprav si tu, v meni in moj. Dimitrij Mitja Vošnjak, alias Dedo.

Daleč…

Daleč od oči sramote,

daleč od laži, prevar,

v dlaneh svoje tihote,

naveličan, in pa star…

 

Iščem kjer nihče ne gleda,

ko neba poslušam spev,

njihovo mi vse preseda,

ne bi ga nikdar živel…

 

Daleč od oči zavisti,

lakote, ki nima dna,

daleč od vseh, ki isti

mažejo vse kar se da…

 

Bi drugače, ko bi smelo

ob človeku se živet,

upanje je izpuhtelo

in želja mi ni imet…

 

Daleč stran od vseh prikazni,

od največjih vseh napak,

ko peščen se tulec prazni,

polni pljuča mi čist zrak…

Pa da poženem…

Današnjemu dnevu sem porekel dan korakov. Tistih dokončanih, kakor tudi tistih zastavljenih…

 

Na današnji dan naj bi Marička odpotovala v vesolje, pardon, v nebesa. Vsaj tako neka pravljica pripoveduje…

 

Na današnji dan sem ostal brez očeta. Pred parom dveh parov let. Dejstvo.

 

Maloprej sem v založbo poslal Vesolje, živeče umiranje, zadevo, podnaslovljeno z Resnica o človeštvu…

 

Pravijo, da je vztrajnost lepa zadeva. Ne vem, marsikaj radi pravijo, predvsem pa – sila radi posplošujejo, nezmožni upoštevanja dejstva, da zmorejo biti vsebine odvisne od okoliščin in obratno, pa… ne vem, če je v nekem trdoglavem trmarjenju, ki je tudi vztrajanje, karkoli lepega najti, dočim na to lepoto-vztrajanja hitro pozabijo, kadar je potrebno izkazovati tisto, česar ne premorejo, česar zmožni niso, denimo vztrajanje v etičnih ravnanjih…

 

Kakorkoli že, sklenil sem vztrajati, tudi po vprašanju omenjenega rokopisa. Velik del svojega časa, pravzaprav življenja, sem odstopil njegovemu nastajanju, v njem skušam Resnici dovoliti, da se na svetlo dneva prikaže, brez takšnih zapisov je povsem neosnovano sanjati o kakovostnem spreminjanju sveta. Kar nekaj razlogov, za to, da vztrajam, pa čeprav, kakor vselej, in zanje, na »napačni« strani, na strani, ki zmore tudi cel kup neprijetnosti porajati, in poroditi, meni v prvi vrsti, kakopak. A sem jih že vajen, še več, brez teh neprijetnosti bi mi življenje zmoglo celo tako lahko biti, da do njega sploh dospel ne bi…

 

Ko bi dejal, da nimam nikakršnih pričakovanj, glede knjige, bi neresnico govoril. Ko ne bi pričakoval, tudi rokopisa ne bi pošiljal, vendar je res tudi to, da so v tej fazi ta pričakovanja sila majhna, komajda opazna. Gre namreč za večini neljubo vsebino, za neljube trditve, kakor jim premnoge resnice znajo neljube biti. Predvsem takrat, kadar se njihovih podob, katere samo sami vidijo, v svojih zrcalih, lotiš…

 

Od danes naprej bom, potemtakem, vsaj dva, tri tedne, neko negotovost, po tem vprašanju, občutil, a se bom skušal kaj prida zanjo ne meniti. Po zapisanem času, in v kolikor do tedaj ne bo ustreznega odgovora, bom pa drugače z aktivnostmi zastavil, v duhu realizacije začetega, seveda.

 

Marička, ne verjamem tvoji zgodbici, a bodi jim, naj te »spoštujejo«, po svoje, kakopak, čeprav ne vem čemu.

 

Oče, res je, ne morem te videti, slišati, te objeti, vsaj drugače ne kot v svojih videnjih, a si še vedno tu, v meni.

 

Vesolje… naredil bom vse, kar je v mojih močeh, in kar je dopustnega, kakopak, da te v živetje spravim…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Ni vrednega cilja na koncu nevredne poti.

Blagor preprostim glavam…

»Ko veš kam greš, tja tudi vedno prideš,« sem izvedel, pa k temu prepričanju dodam svoj »da, če hodiš po uhojeni, povsem običajni in enostavni poti, označeni s kažipoti, s poznanim in lahko dosegljivim ciljem na koncu ter brez sleherne ovire, ki bi utegnila spremeniti«.

 

In – ne morem, da ne bi pridodal: blagor preprostim glavam, kako enostavno je zanje vse… ter zlasti izkazovanje neumnosti.

Sposobnost…

Sposobnost je začeti tam, do koder drugi ne dospejo.

 

Ni sposobnosti, ki bi se v odsotnosti težav izkazovala.

 

Lahke poti samo do lahkih ciljev vodijo.

 

Ko plezaš na nek vrh, moraš dvoje premagovati, strmino in tiste, ki te vlečejo navzdol.

 

Brez sposobnosti imeti-obraz, so vse ostale nevredne.

Hudič hudičev…

Maloprej sem šel na dvorišče, preveriti…

 

Sum glede bazena se je izkazal kot utemeljen – obroč samo nekaj ur zdrži, preden brez sape ostane, in brez zmožnosti zadrževanja vode, tako da… je vsaj trta, h kateri je iztekla, sedaj dobro zalita…

 

Bom v soboto pogledal za neko ustrezno rešitev, v najslabšem primeru bova pa… ma, nekaj že bova, da bo tudi vodno igranje na razpolago. Če drugače ne, bova pa najinega reaktivca iz hangarja vzela, in se na Bahame podala…

Rrregarrrega…

Žabe v mlaki vse regljajo,

žabe v mlaki vsepovsod,

žabje vse je, kar poznajo,

žabje gre iz roda v rod…

 

Bi kot ptice spod nebesa,

bi kot sokol na vrhe,

vendar kaj, ko ni peresa

in brez kril od tal ne gre…

 

Vse vedo, in prav vse znajo,

kakor žabe, pač, tako,

bolj kot se v uspeh ravnajo,

bolj zasmrajajo vodó…

 

Upat ni, tam, kjer krastače

se iz blata izvale:

žabam žabje, ne drugače,

štorklje ni, da jih poje…

Strinjam se, da se ne strinjam…

Teletekst mi je postal dokaj simpatičen vir informiranja, tu in tam ga odprem, da se vsaj nasmehnem, če že ne nasmejim…

 

Nedavno tega sem, ob razhodu nekega košarkarja z reprezentanco, prebral njegovo izjavo, ki se začne takole: Sprejel sem odločitev, s katero se ne strinjam…

 

Hm. Kadar se odločaš, takrat, baje, izbiraš med nekimi možnostmi, in se za eno izmed njih odločiš. Pomeni, da jo hote izbereš, in da se z izbranim strinjaš. Odločitev, potemtakem, pomeni tisti strinjati se z nečim, ta nekaj kot pravilen izbrati, pa me, s tem v zvezi, zanima, če sem v zadnjem času slučajno kaj zamudil, nekaj ne videl, ne zaznal, če je do neke spremembe prišlo, kajti v nasprotnem, če temu ni tako, me dobesedno razganja radovednost, sprašujoča po tem kako, hudiča, se lahko strinjaš s tistim, s čemer se ne strinjaš?!