Čas…

Čas ničesar ne prinaša, zgolj poraja, da začne odlagati…

 

Čas, kakršnega poznamo, je povsem dogovorna zadeva. V Naravi ni sekund in ostalih enot za merjenje časa, v Naravi je zgolj nenehno spreminjanje, ki po nenehno spreminjajočih se tirnicah poteka, pa niti tega ne vem, na kakšni osnovi vedo, da je potrebno naš-čas, vsake štiri leta, za sekundo uskladiti s siceršnjim, s tistim, ki sam od sebe obstaja, in se za nas prav nič ne meni…

 

Pravijo, da je čas relativna zadeva, a dvomim, da je temu tako. Relativna zmorejo biti kvečjemu naša občutenja časa, pa nam takrat, ko je lepo, hitreje mineva, v slabem pa polzi, čeprav – čas ne pozna ne lepega, ne grdega, le teče, enakomerno, čeprav na mestu, medtem ko v dir poganja vse obstoječe…

 

V odnosu do vsega obstoječega je čas nenehno porajanje minevanja, sočasno rojevanje in umiranje, medtem ko je v odnosu do posamičnosti, sleherne, besedo nenehno potrebno zbrisati. Njej je čas dan samo zato, da se ji odvzema, medtem ko skuša ugotoviti, če ga je ta posamičnost zmožna s pridom izkoristiti. Da, živeti ni cilj, ni samemu sebi namen, živeti je izhodišče, je možnost, da iz tega živetja nekaj ustvariš, denimo življenje…

 

Čas je v bistvu spreminjanje, nikdar zaključeno, nikoli v svoje ponavljanje popeljano. Še najmanjši delci, v katere posega, skozenj ne zmorejo zadržati svojih podob. Čas je pripoved, ki o tem govori, da iz enega drugo, in drugačno, nastaja, čeprav te drugačnosti našim očem ni dano videti. In ko v našem-času pripoved odmira, se, sočasno, v nekem drugem neka druga poraja, pa že zaradi tega ne zmore obstajati eno samo vesolje, ne glede na to, kaj si pod besedo vesolje predstavljamo…

 

Absurd, vse živeče se je porodilo iz bakterij, da bi, na svojem koncu, znova do njih dospelo, vendar ne kot njihov del, pač pa kot tisto, kar se v njihovem črevesju znajde, zato, da malo vzamejo, večino pa izločijo. Če bi se v nekakšno groteskno razmišljanje podal, bi zapisal, da je temeljni namen našega obstajanja v tem, da bomo izločeni. Pa se povprašam, če ni prav bakterija tisto, čemur bi se dalo poreči vrhunec stvarstva…

 

Napačno zastavljamo svoj odnos do časa. Mi ga namreč nikoli ne moremo držati v rokah, on nas nenehno. Mi ga slavimo, in upamo vanj, on nas odšteva. Sprašujemo se, kaj bo prinesel, on pa prav ničesar ne prinaša, le odnaša. In je, dejansko, edina usoda, edina zadeva, na katero v ničemer ne moremo vplivati. Sicer skušamo sebe v njem podaljševati, da si, s tem, dodatnih težav nakopljemo na vrat, a nam tega v nedogled ne bo pustil. Če ne pušča planetom, če ne pušča vesolju, kako bi nam?!

 

Čas ni prav nič relativen, ko neusmiljeno v svoji usmiljenosti razrešuje, relativni smo mi v njem. Nekateri celo tako, da jih v času sploh prepoznati ni moč.

 

Ah, pa še neka malenkost, za zaključek: tisti nimam-časa bi kazalo v nimam-volje spremeniti, kajti… če bi za dvig nekega džekpota vselej našel potreben čas, ni razloga za to, da ga ne bi našel tudi za vse ostalo, ko bi ti to ostalo pomenilo toliko, kot ti pomeni džekpot…