Sedim.
Pijem že zdavnaj ohlajeno kavo, tvorim, zapisujem. Nobene fizične aktivnosti, z
izjemo tega, da diham, da telo počne tisto, kar mora, če želi obstati, a pore
so vse odprte, in iz njih teče. Pa je komaj sredina dneva zastavila, kako bo
šele kasneje…
Vsak
požirek se spreminja v znoj, pravzaprav je količina izločanega večja kot
količina vnašanega. Podobno kot v življenju, če ga želiš postaviti, moraš
veliko izločiti. Sebe, svoja neželena neka ravnanja, in druge, katerim niti na
pamet ne pade, da bi ravnali drugače…
Prha.
Od daleč se kaže malodane kot čudežna, in tudi je, čudežno prijetna, dokler sem
pod curki vode, vendar… samo nekaj minut po tuširanju, pa skrbim, da je voda
osvežilna, ne pretopla, in pore ponorijo. Da se o smiselnosti prhanja sprašujem…
Tudi to
je podobno življenju. Spiraš, spiraš, spiraš, da bi, na koncu, ugotovil, da
ničesar več za spiranje ni ostalo! Dobro, morda bi le še bilo kaj, kakšne
malenkosti, vendar – če se tudi njih lotiš, potem bo huje, kot zmore biti nekje
na Severnem tečaju samost občutiti… obenem pa – kamorkoli pogledaš, pranja
potrebno.
A kljub
temu imam rad poletje. Nasploh mi je svetloba ljubša od teme, toplota od mraza,
bujnost od praznine. Od vsega tega neljubega mi sem se, navsezadnje, umaknil na
svoj breg. Da mi le še v spominih slabo voljo poraja, pa neke kletvice, tudi k
sebi usmerjene, češ - bedak, kaj ti je bilo treba…
Še
prehitro dospeta pozna jesen, in z(a) njo zima, da bo dneva komaj za nekaj ur
videti. In skromne podobe živetja, pa še to premraženega, v sonce upajočega.
Takšno mi nikoli ni bilo ljubo, pa naj je še tako pravljično delovalo, ko je
drevesa odevalo v sijočo belino, in škripalo pod koraki. S pravljicami itak ni
ničesar početi, še najbolje znajo udariti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar