Upanja
praviloma usmerjamo izven sebe, čeprav bi bilo bolje, ko bi jih vase. Je pa
res, da je za to najprej potrebno biti, sebe imeti, imeti v koga upati.
Da bi
smel upati, moraš najprej zaupati, kar pa je sila nehvaležno, kadar temeljev
zaupanja ne poznaš, in kadar zaupanja vredno malodane ne obstaja.
Če
upanje umre zadnje, kako bi potem dejal tistemu času, v katerem brez upanja
obstajaš?! Posmrtno življenje?!
Da bi
smel upati, moraš poznati dejstva, a če poznaš dejstva, ti ni do upanja.
Upanje
je zanesljiva pot v razočaranje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar