Tisti,
ki ne vedo kako se čustvovanja izkazujejo, ker se drugače tudi zmorejo ne,
tisti sicer lahko o njih govorijo, pa čeprav jih ne občutijo. Praviloma tudi je
tako.
Zamisli
si nek sadež. Iz zametka nastane bunkica, ki počasi raste, se krepi, se v barvi
spreminja, dokler do lastne nadgradnje ne dospe, v svojo zrelost. In v tej zrelosti,
če v neke roke ne pride, da se kot uporabna izkaže, začne ugašati, propadati,
dokler na koncu od nje ničesar ne ostane…
Zamisli
si posodo z vodo. Spočetka tiha, a ko ji toploto dodajaš, se spreminja. Sčasoma
se pojavijo mehurčki, drobni, a vse pogostejši, ko se ji topline nabere začne
vreti. Najprej zadržano, kasneje vse bolj divje, da celo pokrov odnese, da iz
posode kipi…
Povsem
enako je s čustvovanji! Kakor se sadež potrebuje, in mora, druge možnosti nima,
izkazati s svojim zorenjem… kakor se voda potrebuje, in mora, druge možnosti
nima, izkazati s svojim vretjem… tako tudi čustva, in vse obstoječe,
potrebujejo nek svoj način za to, da lasten obstoj izkažejo! Pa v kolikor imajo
osnove za nemoteno obstajanje, se v času krepijo, in bolj kot se krepijo, manj
zmorejo biti tiha, manj želijo tvegati, da bi neopažena ostala… in – če znaš (pre)kipeti
takrat, kadar se ti slabo dogaja, kako ne bi znal (pre)kipeti v dobrem, zlasti
v tistem, kar ti nek »naj« predstavlja?!
Ne,
kakor togotnost ne zmore ostati brez glasu, pač pa spregovori, na tak ali
drugačen način, takisto velja za ostala čustvovanja, v kolikor so zares tisti
nekaj-posebnega, v kolikor zares v svoji moči obstajajo. Ne morejo biti tiho,
ne morejo ostati brez besed, vsak trenutek, ki jih v to žene, jih muči, jih
boli, pa se mu zoperstavljajo, in iščejo izhode, neke rešitve, da vsaj nekaj o
sebi povedo, da vsaj v nekem svojem delcu, četudi najmanjšem, povedo, da so, da
obstajajo. In bolj kot so silovita, ta čustvovanja, manj trenutkov svojega molka
vzdržijo.
Če ne
verjameš… pomisli na tisto, kar rad počneš, pomisli, kako se v naprej veseliš,
in se v tem veselju izkazuješ, kako neučakanost narašča, in se tudi izkazuje.
Dvomim, da nihče drug o tem tvojem občutenju ne bi imel možnosti izvedeti.
Bentiš, celo v lokalu ti oči zažarijo, ko vidiš kako ti strežnik prinaša tvojo
najljubšo, naročeno jed…
Ko sem
že pri jedeh, in pri čustvih, se za hip zaustavim tudi pri tistem rad-imeti. Ne
dvomim v njegov obstoj, daleč od tega, vem pa, da mu marsikdaj, pravzaprav
večinoma, ne znajo osnov, vzrokov prepoznati, pa praviloma (z)mešajo v tistem
koga ali kaj imam zares rad.
Vzemimo
golaž, dobrega bi se ne branil. Rad imam golaž…
Res,
imam resnično rad GOLAŽ?! In je ljubezen proces, v katerem tisto, kar imaš rad,
poješ, uničiš, v drek spremeniš?! Ne, ni, zagotovo ni, njen pomen je povsem
drugačen, ljubezen želi ohranjati tisto, kar ima rada, mu želi dodajati, ga
krepiti!
Kaj pa
imam potem zares rad?! Golaža zagotovo ne, ko bi ga imel, bi ga v neko vitrino
spravil, in ga občudoval, mu svoj čas posvečal, pač pa – imam rad SEBE, takrat,
ko jem golaž, SVOJE ugodje, katero mi zbuja ta golaž, medtem ko ga jem! TO imam
ZARES rad…
Da, na
prvi pogled ni videti razlike, ne samo pri golažu, tudi sicer, v obči neki »ljubezni«,
a kaj, ko občost drugega pogleda, in vseh nadaljnjih, ni zmožna…
Ni komentarjev:
Objavite komentar