»Danes vemo več«…

So stvari, o katerih nikoli ne bomo vedeli. Denimo – temperatura Sonca. Fiziki se lahko v nedogled igrajo s svojimi domnevami, a dokler bo vsa materija že v bližini Sonca zgorela, do tedaj njegove temperature ne bodo mogli izmeriti…

 

Podobnih zadev je ogromno. Pa ne samo v »vesolju«, v podobah, denimo, nekih velikih-pokov in hitrosti-svetlobe, pač pa tudi »doma«, na samem planetu, še bližje, tudi o »nas« nikoli določenih vprašanj ne bodo mogli razvozlati. Pa čeprav že sedaj razlagajo sanje, in ostale miselne procese, ter psiho nasploh. In na temelju spoznanih nekih delčkov, trdijo, da poznajo celoto. Pri čemer niti malo ni moteče dejstvo, že ničkolikokrat izkazano, ki pravi, da – bolj kot prodiram v spoznavanje določenih vsebin, več nekih nejasnosti, nekih vprašanj se pojavlja…

 

Če se mi s slehernim spoznanjem pojavijo neka vprašanja, na katera poprej niti pomislil nisem, potem bi si upal trditi, da s tem, ko nekaj izvem, ugotavljam, da se mi, na drugi strani, neka nova neznanka odpira. Potemtakem bi se mi moralo s slehernim spoznanim utrjevati zavedanje o tem, da o celoti – malodane ničesar ne vem! Pa, ob tem, neizogibno pomislim na že metuzalemski »vem, da ničesar ne vem«, in, na drugi strani, na obči »danes vemo več, kot smo vedeli nekoč«. In na razmerje med dejanskim zavedanjem realnosti in občo prepričanostjo, v bistvu domišljavostjo, zaverovanostjo v neko »znanje«, ki se v ničemer niti izkazati ne zmore. In – ko tako razmišljam, me sploh ne čudi več to, da v svetu »absolutnih resnic«, v svetu tistih, ki niti o samih sebi ničesar pomembnega ne vedo, mrgoli neresnic. Če nisi miselno zmožen do ugotovitev, takrat ti morajo prepričanja, in verovanja, nadomestiti nezmožnosti.

 

Danes je moč več vedeti samo o tem, da se obseg nerazjasnjenega povečuje.