Maloprej
sem govoril z direktorico založbe…
Pred
dvema tednoma sem ji, povsem neobvezujoče, seveda, in brez nekih pričakovanj,
poslal zbirko, rokopis, nekih svojih liričnih pesmi. Zavedam se, da poezija
predstavlja najmanj brano, potemtakem tudi najmanj kupovano literarno zvrst. »Kulturni«
kupujejo razne zbirke, s »slavnimi« imeni opremljene, in v lični okrašenosti
izdane, da zmorejo nabirati prah na nekih policah, v ogled »kulturnosti« njihovih
lastnikov namenjenih. Vse ostalo pa…
Temu
ustrezno je sogovornica zastavila najin pogovor. Poezija ni tržno blago.
Načeloma le tu in tam neko knjigo izdamo. Od izdane ne pričakujemo ničesar
drugega, kot en naslov več v seznamu vsega tistega, kar smo založili…
Nič kaj
spodbudne besede, seveda, vendar…
Omenila
mi je naklado, ki bo skromna. Prav. Omenila mi je obliko knjige, ki mora biti,
po njenem, tudi na izgled lepa. Prav. Spodbudno. Že to, da me je poklicala, je
o nečem govorilo, ko pa je začela o konkretnih zadevah, je bilo vse razumljivo –
knjiga bo izšla. Tudi prav…
Za
vrhunec moje informiranosti pa mi je prebrala nekaj stavkov, katere ji je
napisala urednica, in ki so bili tudi temelj odločitve o izidu knjige. Oceno
urednice, torej, ki tudi sama, tako sem izvedel, piše poezijo, in ki je spisala
oceno, da takšne, tako mi je vsaj povedala, direktorica že leta in leta ni
slišala…
In je
bilo govora o neki izdelavni vrhunskosti avtorja, o tekočih verzih,
samoumevnih, nevsiljivih rimah, skratka o dovršenosti izdelanega…
In je
bilo govora o prispodobah, ki so močne, izrazne, že same po sebi zanimive, ter
govorijo o avtorjevem poznavanju življenja, in sveta, in njegovo modrost
izkazujejo…
In je
bilo govora o nekih besednih tvorjenkah, katere avtor snuje in kuje, in zmorejo
biti, čeprav na novo »skovane«, povsem razumljive, še več, tudi radi njih pesmi
pridobivajo…
Kakorkoli,
poprosil sem, in obljubljeno mi je bilo, da bom, ob predlogu oziroma osnutku
pogodbe, v tem ali v prihodnjem tednu, tudi zapis te ocene prejel, da se malo
posladkam…
Trenutno
jim čas ni naklonjen, ne vidijo se iz pripravljanja učbenikov. Poznojesensko,
in zimsko, mrtvilo jim ni všeč, za izdajo tovrstne knjige. Jo bodo sicer že
začeli pripravljati, a izšla naj bi nekje do osmega februarja, do dneva, pač, v
katerem so vsi »kulturni«, pa bo, morda, kak izvod tudi v prodajo šel, uspešno…
Sem
zadovoljen?
Kar
zadeva tistega še-en-naslov-več-na-seznamu-objavljenega… s časom mi je
izhajanje knjig postalo nekaj bolj ali manj samoumevnega, pa me novonastali
moji »knjižni otroci« niso več zmogli tako razveseliti, kot so me tisti prvi.
Kar
zadeva honorarja, »zaslužka« - zavedam se, da ne more biti pretirano visok, in
da bo vsak cent, iz katerega bo sestavljen, predstavljal dobesedno finančno
tveganje založnika. Pa kolikor koli že bo, naj bo.
Sicer
pa, in tudi ob poslušanju besed, s katerimi je urednica ocenila moje pisanje… sem,
še vedno sem! In še vedno zmorem, celo tako, da čeprav nisem vobče priljubljen,
moja beseda izjemne odzive prebudi. Da sem se celo »naježil«, ko sem uredničine
besede poslušal. Sicer o lastnih zmožnostih, tistih, katere sem uspel z delom
prepoznati, in jih ugotoviti, ne dvomim, in se tudi ne sprašujem o tem kam, če
sploh, sodim v domovanju (tudi) poezije, na tisti gori, sveti, Parnas
poimenovani, a kljub temu prija, bi se lagal, ko bi drugače trdil, ko tudi
nekdo drug to prepozna. In ni nek kopitar, da bi znal o čevljih presojati
izključno po udobnosti koraka…
Res je,
nisem pričakoval pozitivnega odgovora, kljub vsemu mojemu, in prav zaradi vsega
izven mene, pa si niti do plahega nekega upanja na izid knjige nisem dovolil,
danes pa, pravzaprav zdaj, pa še nekaj trenutkov bo trajalo, čutim, kako se
novica razliva v meni…
Ha-ha-ha,
pravkar sem se spomnil nekega vprašanja, približno tako se je glasilo: »Kako pa
veš, da si pesnik, koliko pa jih je, ki so ti to povedali?«
Ne, res
je, ni jih veliko, pravzaprav jih veliko tudi spraševal nisem, a med tistimi »nekaj«
so imena, takšna, da se brez njih povprečna klenost ne bi imela s čem bahati.
In danes sem še eno pritrditev prejel. Pa bom mirneje spal, glede na to, da si
drznem sebe za pesnika imenovati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar