Inercija…

Med ljubšimi mi fizikalnimi izkazovanji je, zagotovo, inercija. Po njej vse poteka v smeri, v kateri je zastavljeno, s tem, da po poti pridobiva na hitrosti in moči, pa tudi posledice, težave, postajajo vse večje, vse močnejše, vse manj razrešljive, dokler celo do tega ne dospejo, da jih ni več moč razreševati…

 

Kakor vse, tako tudi moje življenje poteka po inerciji. Dolgo nazaj je, kar sem zastavil krčiti svoj svet, in sem začel iz njega izločati vse neresnično, ne glede na to, ali se je izkazovalo kot posledica običajne, »zdrave« neumnosti, ali kot posledica namernega zavajanja, potemtakem laži. In sem začel izločevati tudi vse »odlike«, ki obče »krasijo«, od neumnosti, sebičnosti, preračunljivosti, hinavščine naprej…

 

S tem je moj svet postajal vse manjši, po obsegu, a vse čistejši, vrednejši, obenem močnejši, kajti, verjemi – bolje imeti na svoji strani enega ramba, kot pa desetnijo vsakdanjih uniformirancev…

S tem se je, v mojem svetu, manjšalo število tistih, ki še smejo v njem biti, pomeni, da sem sočasno breme nase prelagal, česar ne bi zmogel, ko ne bi, s takšnim ravnanjem, samega sebe krepil, ko ne bi postajal vse močnejši. V verjetju tistemu, kar vrednotim, v sledenju taistemu, v samozavesti, v zmožnosti za to, da se v bistvu sam soočam z vsemi zapleti, s katerimi mi postreže življenje.

Načeloma je lažje, baje, če jih je krog tebe za neke stotnije, kot če si sam, čeprav – načeloma samo, pri običajnih zadevah, dočim se pri nekih drugih zadeva sila zapleta, s tem, ko se samo poslabša…

 

Povprečnež že tako in tako ni zmožen sam, pa – bolj kot rine v napačno smer, več jih krog sebe potrebuje, da bi ga izvlekli iz napak, čeprav… eden prelepih absurdov življenja je tisti, ki govori o tem, da so znanje, sposobnosti, razumevanje, ne nazadnje pripravljenost po dejanskem odrekanju sebi, v korist drugega – skregani s številčnostjo, pa običajno tisti imeti-več-krog-sebe ne pomeni drugega, kot samo imeti-več-neuporabnega, celo škodljivega…

 

Absurd?! Da, prav absurd, kajti samo življenje je nič drugega kot – seštevek absurdov! Ne govorim o običajnem živetju, pač pa o življenju. In tako, denimo… spoznaval sem neumnost, njene značilnosti, spoznaval psihične in duševne bolezni, in, če za drugega ne, se jim imam zahvaliti za to, da sem z njih pomočjo smel lastne zmožnosti ugotoviti, zmožnosti prepoznavanja določenih stanj in, ne nazadnje, zmožnosti njihovega razreševanja, odpravljanja, čeprav… da, absurdno, vem… čeprav prav radi spoznanj ne sodim med tiste, ki vedo, da je vsakomur treba pomagati, obenem pa so se moje zmožnosti znašle v navidezni zgolj zagati, ker – niso pripravljene vsevprek učinkovati, pač pa so na voljo izključno tistim, ki so mojega časa vredni! Teh je pa malo, tudi takrat, kadar do konca svojo uvidevnost raztegnem…

 

Pravijo, da za vsako rit palica raste. Jaz sem to palico že spoznal, velikokrat, ko me je bila prek pleč, ker drugače ni znala tistega »hvala« poreči. Pa sem ji raje zamah odvzel, s tem, ko sem nadaljeval s krčenjem, četudi…

 

Da, prija, ne rečem, tu in tam, celo verjeti v neke čudeže, pa čeprav sem jih že vse kot neobstoječe spoznal, a nikakor ne prija takrat, ko več ne pristajaš na samo-slepitev, pa očem dovoliš, da začnejo povsem nečudežno zaznavati, v teh »čudežih«. In je bolje pravljice odmisliti, docela, kot karkoli drugega…

 

Ja, inercija. »Čas ves pozdravi«, modrost občosti. Kakopak, »pozdravi«, in to dejansko vse, a šele takrat, ko se ta vse pod rušo znajde, pa ga nič več ne more pestiti. Z vsem ostalim pa… dejansko raste palica za vsako rit, dejansko se stanja iz časa v čas samo bolj zapletajo, pa je tako malo osnove, da bi verjel tistemu občemu o zadovoljnem njih živetju, da raje ne verjamem. Ne gre drugače, ko zastaviš srati v jamo, v kateri se nahajaš, ni druge, kot da ti govno vse bolj navzgor sili… s čemer se tudi sam spreminjaš vanj, glede na to, da te, očitno, ne moti njegovo kopičenje, pa da bi mu skušal ubežati. In, resnici na ljubo, ne predstavljam si zadovoljstva, do katerega bi govno uspelo dospeti!