»Smeh je zdravilo«…

… pravijo ti, ki, stoje na glavah, »poznajo« svet…

 

Moram ugotoviti v katerih lekarnah, in po čem, ga prodajajo, pa če je zanj potrebno imeti recept, čeprav…

 

Zanemarim bebavost, ki se zmore povprek režati, in jo do smeha celo butaste fore nekih »stend-ap-komikov« popeljejo, pa skušam malo o tistem normalnem smehu razmisliti, in – takoj, ko tako počnem, se mi nekaj čudnega zdi, kajti…

 

Zdi se mi, da najprej mora priti do spremembe razpoloženja, pa morajo, denimo, neke skrbi izginiti, in mesto prepustiti neki sproščenosti… in se mi zdi, da mora ta sproščenost dospeti do nekega zadovoljstva, da se zmore, posledično, izkazovati tudi s smehom, potemtakem…

 

Ne vem čemu se mi zdi, da je smeh lahko kvečjemu izkaz neke »ozdravljenosti«, kakršnekoli že, in nikakor njen vzrok, še najmanj v podobi zdravila?!