Ko odštejem…

Ko odštejem vse, do česar ni mi, niti malo,

takšen je, pač, svet, ne bo mi dosti prav ostalo,

neki diamanti, že nebrušeni sijoči,

neki spevi, prav nič ljudski, iz srca pojoči…

 

Ko odštejem kar mi ni ne zreti, ne nabrati,

se vesolja šir izkaže zlahka mi za vrati,

ne bi vanj ničesar vlačil, kar povsod se vlači,

sonce dnevu smeh poraja, tema pa drugači…

 

Ko odštejem kar mi zreti ni in ne imeti,

mi do čistega ozračja je vsaj moč dospeti,

res je, zna oblak zaiti, pa ga grem spoditi,

a vsaj s svežim zrakom mi je pljuča napolniti…

 

Ko odštejem česar nočem, česar sploh ne rabim,

raje več, kot da malenkost zmotoma pozabim,

težje je, tu ni vprašanja, samemu v puščavi,

a vsaj laž, prevara, smrad… ostanejo v daljavi.