Ni kamnu med zvezde…

Zvezd ne moreš narediti, zvezde se rodijo,

da žarijo obsijane, da nebo krasijo,

mora jim vsaj kanček sreče, da jim zatrepeče,

da bi same sebe zmogle, sred vesoljne gneče…

 

Kamnu vsakemu ni stati na neba višavi,

naj se v neskončnost trudi, za nebo ni pravi,

tla, le tla so kamnu dana, v večnost hrepenenja,

ki se jalovo izkaže že ko se začenja…

 

Zvezdo, ki se v noč ugaša, dlan neba pogreša,

z vsako, ki leti oditi, ji svetloba peša,

praznijo oči neba se, rastejo temine,

z vsako zvezdo neka zgodba jim za vselej mine…

 

Kamen pa, kot kamen, kamen, ni ga treba biti,

da brez njega se svetliti, rasti in graditi,

dež drobi ga, mraz ga lomi, čas povsem razseka,

da v drobirju, ki ostane, z njim odteka reka…

 

Videl sem oči v zvezdah, in v kamenju tudi,

videl sem srce in dušo, in lažnive grudi,

videl sem neba širjave, se nagledal blata…

ne, nikdar ni kamnu dano, pa da zvezda rata!