Nočem
kot vlačuga, ki se z vsakomer vlači, da na koncu sama ostane, grem raje
naravnost proti svojemu biti-sam, se vsaj z »ljubeznijo« po poti ne zasmrajam.
Blagor
tistim, katerim je seks vrhunec »ljubezni«, pred njim pa laž, in za njim
praznina. Ne vem, a tudi vaškim cuckom zaradi tega prav nič ne zavidam…
V
daj-dam sistemu je vse na tistem kaj-bom-jaz-od-tega-imel, viš, pri ljubezni je
pa ravno obratno. Čeprav… bentiš, se opravičujem, a s pogledom sem, kaže, izven
živalskosti zavil.
Kakorkoli
že, na trati še zmorem bisere najti, medtem ko se mi na cesti še kot najbolj
svetleč pljunek izkazuje.
Vlačugam
in vlačugarjem pa vsa čast – so kot tisočkrat sprane gate, z neodstranljivimi
madeži, a se jih še vedno da kupiti, celo preplačati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar