Ko se
nekaj dodatnih korakov prek poti nabere, je dobro na novo njen presek narediti,
da morebitna odstopanja zaznaš, morda celo potrebo po nekih korekturah, vsaj
drobnih, ugotoviš. Kakorkoli že…
V
hvaležnosti, katero čutim do vseh, ki so mi srali, in zlasti do tistih, ki so
mi tudi zasrali, ne popuščam, bi si upal celo trditi, da se je okrepila. Čemu
ne, ko pa gre samo za štirideset nekih let, mojega življenja, kakopak?! In v
tej neizmerni hvaležnosti obljubljam, vsem, katerih v prav nič lepih mislih ne
ohranjam, da jim prav nič več slabega ne bom storil, kot sem jim kadarkoli
poprej. Da bi jim manj slabega obljubljal, z moje strani, bi bilo malodane
nemogoče, glede na to, da nikdar v svojem obstajanju nikomur nisem hitel slabega
početi. Glede dobrega pa, pri tem bom pa dokaj škrto izpadel, s tem, ko
zapišem, da ga bodo krepko manj doživeli, od mene, kot so ga kadarkoli. V
bistvu, če skušam biti natančen, ga niti za najmanjšo mikroskopsko drobtino ne
smejo pričakovati, kajti tudi kanalizacijskih cevi v svoji hiši z ničemer ne
ujčkam, čeprav, ja, to pa je res, občasno jim pomagam, ko jih pohitim
odmaševati, a med vsem podobnim sem samo njim še pripravljen pomagati…
Tudi
sicer sem začel nekoliko preurejati svoje nebo, pa zvezdam vse manj bleščave
dopuščam, medtem ko pticam in oblakom prednost dajem. Prve so mi vselej pri
roki in predvsem takrat, ko družno zapojemo, z drugimi sem se pa že davno
pobratil, že v dneh, ko sem začel prve izkušnje z »ljubeznijo« pridobivati, takrat,
pač, ko še nisem vedel za obstoj hladne, preračunljive, pokvarjene sebičnosti,
povrh vsega še tako pametne, da bolj neumne ne bi bilo moč najti.
Da, da,
je že bolje tako, kajti ptice so tu, vselej, ne glede na to čemu, tudi oblaki
se znajo dokaj redno narisati, pa čemu bi se z nečim na daljavo slepil, ko pa
sem samemu sebi zaukazal do konca prečistiti čas, ki mi je še ostal, ter do
konca izvreči, iz stare, toliko kot jaz, skrinje, neke utvare, neke lastnemu
zadovoljstvu obarvane razlage, temelječ na sila preprostem spoznanju, ki o tem
pravi, da so dejanja zgovornejši ter predvsem iskrenejši izkaz resnice, kot pa
besede, ki rade tako zlahka stečejo z jezikov, zlasti če le-ti nimajo biti na
kaj pripeti…
Je že
tako, da je še najbolj kruta resnica prijaznejša od še tako lepe laži, in
zlasti od takšne, ki razkrije, nič več in nič manj kot – govno, pravzaprav je
izraz dokaj blag, a kaj, ko za smrad vsega smradovja ustrezne besede ne poznam.
Ne nazadnje, obdan z resnico smeš pričakovati samo tisto, kar ti je že poznano,
dočim obdan z lažmi – ma, ne samo vsak dan, dobesedno vsak trenutek ti že
omenjeno govno dobesedno izpija življenjsko tekočino, pri čemer se niti lastne
nevrednosti ne zaveda, kaj šele tega, da bi bilo bolje ko ga sploh bilo ne bi!
Da, raje resnica, še najgrša je lepša od laži!
Ne vem,
a – kot da se mi dozdeva, iz neke daljave, da si s tem novim presekom neke
dodatne možnosti odpiram, poleg teh neobstoječih, seveda, morda celo takšne, da
bi se, prvič v svojem življenju, začel najprej o sebi spraševati, čeprav… ne
vem, resnično ne, kajti takšno bi me preveč na njih »ljubezen« spominjalo, jaz
pa nikoli sebe nisem pretirano maral, zgolj tisto, čemur skušam vse življenje
slediti, pa ne vem, če bi se znal naučiti, predvsem pa si upam trditi, da tudi
zdaleč ne bi želel biti nekemu običajnemu smradu podoben, a kljub temu… da,
kljub temu, neke možnosti me, zdaleč, iritirajo, pa se bom o njih, morda, ob
naslednjem preseku povprašal, medtem ko jim bom do takrat pustil zgolj to, da
se v svojih predstavitvah za nekoliko jasnejše naredijo. Načel, katerih se
skušam krčevito oklepati, jim pa zagotovo ne bom podrejal, čeprav sem pred leti
od nekoga zvedel, da je »načelnost potrebna vse dotlej, dokler nisi neposredno
ogrožen.« Hm, »lepa načelnost«, tudi govno na istem mestu vztraja, dokler ga s
cevjo ne sperejo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar