Nepotizem
= zaposlovanje sorodnikov in prijateljev.
Prva
trditev: po Ustavi, temeljnem pravnem aktu države, MORA imeti VSAK državljan
ENAKOVREDNE IZHODIŠČNE MOŽNOSTI, tudi pri pridobivanju zaposlitve.
Druga
trditev: smo dobri in predvsem pošteni.
Tretja
trditev: zveze in poznanstva, daj-dam sistem, in, v okvirih obojega, nepotizem
so vsakodnevna običajnost, so – »normala«…
Kakopak,
samo dve trditvi ustrezata resnici, dočim je ena od zapisanih grozljiva farsa,
nič manj kot popolna laž! Izbiraj, kakor zmoreš…
Kdaj je
lahko neka skupnost, tudi državna, dejansko pravna? SAMO takrat, kadar ima z
zakonskimi akti in na ustrezen način urejene vse dolžnosti in pravice, ki se nanašajo
na bivanje znotraj skupnosti… in SAMO takrat, kadar so ti zakoni dosledno
upoštevani in izvajani, potemtakem, v primeru nepotizma, samo takrat, kadar OBA,
tako delodajalec, kakor tudi iskalec zaposlitve, upoštevata zakone in se
skladno z njimi ravnata… da je moč, posledično, govoriti o njuni etičnosti,
poštenosti!
Z
drugimi besedami, vsa zakonodaja je le metanje-peska-v-oči, tam, kjer je
popolnoma normalno to, da odredb – NE spoštuješ! In za takšno NEspoštovanje NISO
krivi SAMO tisti-zgoraj, ki odločajo, pač pa tudi tisti-spodaj, ki na temelju
NEspoštovanja zakonov SEBI koristi pridobivajo, in to na povsem NEMORALEN
način!
Je
hudič, kadar je med »ljudstvom« tako, da je povsem »normalno« takrat, kadar
svet »meni« izboljšuje, daje, pomaga, pa čeprav se ta svet izkazuje s
pokvarjenostjo. In to ne samo za nekimi vogali, daleč od tega, kajti…
»Prisegam, da bom spoštoval(a)
ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi
deloval(a) za blaginjo Slovenije.«
Prisega,
s katero vsi (in vsak) največji-cvetovi-ljudstva zasedajo svoje položaje.
Taisti »cvetovi«, ki nato državo pojmujejo kot neko svojo njivico, in zganjajo
sve-i-svašta, med ostalim tudi nepotizem!
Prisega,
ki govori o NEzmožnosti spoštovanja, o odsotnosti vesti, o neločevanju med »prav«
in »ne-prav«, potemtakem o NEmoralnosti, ter predvsem o tem, da so prizadevanja
teh »položajnikov« prvotno usmerjena v lastne koristi, če pa kaj vneme ostane,
potem pa sme tudi skupnost upati, da bo nekaj drobtin pridobila.
Prisega,
ki bi se morala, ko bi upoštevala dejanskost, resnico, glasiti tako: »Prisegam,
da bom izrabil(a) sleherno priložnost za to, da bom sebi, in svojim, lepše
naredil(a)… ob tem bom pa skušal(a) kaj tudi za državo narediti, vendar
izključno takrat, kadar bo tovrstno moje početje skladno z mojimi interesi«.
V
svojem življenju sem vselej odklanjal vse zveze in poznanstva (pa jih ni bilo
malo), vso daj-damovsko običajnost, tudi takrat, ko sem pri petinpetdesetih
ostal brez zaposlitve… in sem dolgo ter povsem zaman novo iskal… in nisem iskal
nikakršne družbene pomoči, pač pa sem najprej prodal, kar sem zmogel prodati,
nato pa si izposojal denar, da bi, na koncu, izposojeno vrnil s prodajo
garsonjere, čeprav… čeprav sem imel nekoga na visokem položaju v nekem
monopolnem podjetju, čeprav so me nagovarjali, naj izkoristim priložnosti, ki
so obstajale, čeprav vem, da bi zaposlitev zanesljivo dobil…
Če
živiš sredi svinjaka, in želiš ta svinjak spremeniti… če te določene zadeve
motijo, in jim nasprotuješ… takrat je priporočljivo biti dosleden, pa ravnati
natanko tako, kakor tudi govoriš, da je pravilno. V nasprotnem si zgolj eden
izmed neštetih »poštenjakov«, in v nasprotnem se niti teoretično ne moreš
nadejati kakršnimkoli spremembam na bolje, samo na slabše.
Če pa
si samoumeven del tega svinjaka, potem pa… potem pa je natanko tako, kakor je,
tudi, če ne predvsem, po TVOJI zaslugi, ne samo zavoljo tistih-zgoraj.
Kadar
te nekdo zaposli v okvirih nepotizma, takrat:
-
Odločitev
o zaposlitvi praviloma NI najboljša možnost za podjetje… bi bilo bolje, ko bi,
namesto sorodstva-prijateljstva, pridobilo sposobnost, znanje;
-
Odločitev
o zaposlitvi ni najboljše jamstvo za trajnost te zaposlitve, kajti ob menjavi
odločujočih se utegne pripetiti, da bodo novi bodisi imeli neke svoje
sorodnike-prijatelje, bodisi bodo ugotovili, da je v okolju dovolj boljših,
zmožnejših od tebe;
-
Odločitev
o zaposlitvi utegne tistega, ki jo sprejme, in izvede, spraviti v neprijeten
položaj… v kolikor se nad »bogom« znajde nek »nad-bog«, ki komaj dočaka
priložnost, da z »bogom« neke račune poravna;
-
Odločitev
o zaposlitvi utegne tistega, kateremu ta odločitev določene težave razreši,
spraviti v nove, drugačne težave, katere bo samemu sebi povzročal, v kolikor je
moralen, dejansko pošten (k sreči se ni bati za preveliko pogostnost tovrstnih
težav).
Če SAM
NE spoštujem zakonov, obenem pa sebi terjam neke dodatne pravice (med pravicami
NAJ bi bila temeljna tista, ki govori o možnosti posameznika, da živi v
urejeni, pravni skupnosti, v kateri je vsakdo, in tudi on, enakovredno v
izhodišču obravnavan, enakovredno zaščiten, z enakovrednimi startnimi
možnostmi)… če me moti to, da neki drugi s kršenjem zakonov do lastnih ugodij
dospevajo… potem, bržčas, nimam niti najmanjših osnov, niti najmanjše pravice
za to, da goflo odprem in začnem kritizirati. K sreči v »pravni« državi, med »poštenimi«,
tovrstnih dilem ni.
Čemu
nespoštovanje zakonov ni najboljši način nekega živetja drug ob drugem?
Preprosto – s tem, ko »meni« ni dano to, kar je omogočeno in dajano nekim
drugim, s tem »moje« nezadovoljstvo raste, in se tudi širi, na druge, »meni«
podobne… s tem se vse bolj vzpostavlja divji-zahod, v katerem je samo vprašanje
časa, kdaj bo nek kavboj iz toka pištolo izvlekel ter, »demokratično«, kakopak,
izrekel od-zdaj-bo-izključno-po-moje… s tem, ko se »moje« nezadovoljstvo krepi,
se mora država truditi, da mi ga vsaj (o)brzda, če ga že (z)manjšati ni zmožna,
pa gleda kako bi mi neka privlačna-ugodja zagotovila, pa, ker sem po svoji
zasnovanosti žerec, kateremu nikoli ni dovolj tistega še-več, se mora država
naprezati prek lastnih objektivnih zmožnosti, in se mora tudi zadolževati, s
čemer vse manj svoja, o sebi odločujoča postaja (kar tako in tako ni, a kljub
temu, vsaj v teoriji). S tem, če zaokrožim, se manjša razdalja oziroma čas do
nekega »poka«, ki bo v državi skušal zadeve spremeniti…
Da,
marsikdaj se tolažim, češ… še dobro, da »smo pošteni«, da »poznamo« pomen te
besede, da poštenost »spoštujemo«, in jo po-svoje izkazujemo, kajti – kako bi
šele bilo, ko ne bi bili »pošteni«, ko nikjer nobene palice ne bi bilo, da bi v
njeni senci pazili na to, da se »naša poštenost« ne zmanjša, pardon – poveča?!
P.S.
Ej, Lojze,
mi lahko zrihtaš pet kil govedine, tiste najboljše, pa ugodno, seveda, ti bom
pošteno plačal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar