Učinek šoka…

V živetju so potrebne neke spremembe, kakršnekoli, da monotonost, tisto praznino rutine, odpravijo, da, v kolikor so prijetne, poskrbijo za nastajanje energije, katero samo živetje potrebuje. Da, potrebne so, in zmorejo pozitivno delovati, čeprav…

 

Kadar so takšne spremembe le po principu tu-in-tam, in se silovito redko dogajajo, takrat pa lahko tudi nasprotno, negativno učinkujejo. Denimo, poskušaj zamisliti sledeče…

 

Zapornik. Pa, recimo, da so ga na dosmrtno kazen obsodili, in to kazen prestaja v neki celici, v kateri je popolnoma sam, in v katero niti za eno sekundo nek sončni žarek ne dospeva, še huje, neka skromna razsvetljava obstaja, ki omogoča toliko svetlobe, da vsaj meter, dva pred seboj vidi, za silo. Ničesar drugega, ne neba, ne vetra, dežja, ne žgolenja ptice, ničesar, samo – mrakobnost in tišina…

 

Da bi bili »dobri« z njim, ima neko ugodnost – ob zglednem obnašanju sme dvakrat ne leto na dvorišče, in to za celih petnajst minut! Luksuz, pravi luksuz. In na to dvorišče ga peljejo samo v lepem vremenu, takrat, ko dan dobesedno žari v svoji obsijanosti…

 

Ko stopi iz stavbe, na dvorišče… najprej zatisne oči, si jih celo zakrije, z roko, kajti kontrast, svetlobni, katerega doživi je silovit, krepko prehud, da bi ga bilo moč zdržati. V oči ga je dobesedno »zabodlo«, ko so mu sončni žarki obsvetili obraz, bolijo ga, pa jih mora kar nekaj časa zaprte imeti. In jih počasi, postopoma, odpira, preden zmore, po nekaj minutah, neboleče (kakopak le za oči) gledati, in uživati v dnevu, nebu… nato pa ga, normalno, peljejo nazaj, v njegovo mrakobno »domovanje«…

 

Čez pol leta ga želijo znova peljati ven, a se izhodu odpove, celo prosi, naj ga pustijo v njegovi celici, in to za vselej. Kako, za vraga, ponujajo ti ugodnost, ponujajo ti spremembo, ti pa odklanjaš. Kaj je narobe, ne maraš sonca?!

 

Ima ga rad, seveda, da ga ima rad, vendar – ko so ga po prejšnjem izhodu znova pustili v celici… nenehno je mislil na tistih nekaj minut sonca, dneva, katerega je smel (do)živeti, in znova se mu je obudilo hrepenenje, pogrešanje tega zunanjega sveta, in znova se je moral soočiti s to bolečino, da bi, ob tem, ugotovil, kako mu je bilo pred izhodom bolje, ker… je že na sonce pozabil, mrakobnost ga ni več motila, še več, povsem se je navadil nanjo, v bistvu je v njej celo neko svojo zaščitenost, svojo varnost začel čutiti…

 

Ob tem, sicer umišljenem (ali pa tudi ne, kdo bi vedel) primeru, pomislim na neke, ki se za dobrotnike razglašajo, pa ob nekih priložnostih, kakršnihkoli že, enkrat v celem letu poskrbijo za to, da se nek brezdomec do sitega naje, da se umije, preobleče, in ga, ob zaključku dneva… preprosto, znova potisnejo v brezdomstvo. V tisto, iz česar so ga za hipec njegovega živetja »rešili«, da bi potem nanj pozabili…

Mejduš, če se mu kar nekaj časa ne sanja o kadi, denimo, vsaj o tušu, pa o nekem zrezku, bogato s prilogami obloženem…

 

Določene stvari v živetju je potrebno razumeti, zares razumeti, ne po-svoje, pa – ko bi jih, bi, morda, do popolnoma drugačnih ravnanj, svojih, dospeli, pa tudi vedeli bi za pomen, marsičesa, in tudi besed.

Jalova je pomoč, kadar neko perutnino pred sekiro rešiš, da bi jo hip kasneje z nožem pokončal. Dvakrat mora iti skozi zelo neugoden čas…