Kdor »s ceste« sprejema v »zdravljenje«, ta je neodgovoren butec!

Splet je izjemna zadeva – omogoča ugotavljanje zapisovalcev, njih mišljenjsko-čustvenih podob, zmožnosti. Obenem razkriva način delovanja skupnosti, torej tista stanja, ki so povsem običajna, a za sleherno dejansko sobivanje povsem nesprejemljiva.

Temo, kateri namenjam današnji zapis, sem že obravnaval, a ji, kljub temu, posvetim dodaten čas. Velikokrat sem namreč na spletu zasledil pozive raznih »(psiho)terapevtov«, v stilu pridite-ozdravili-vas-bomo, celo takšne, ki ob nenadni ugotovitvi sprostitve popoldanskega termina za »terapijo«, pozivajo NEZNANCE, naj se zglasijo na odpravo njih težav. Nekako tako, kot če bi avtomehanik sporočal dogovor-s-stranko-je-propadel-naj-kdorkoli-pripelje-svoje-vozilo…

Takšno pozivanje občosti na »zdravljenje« (celo na eno samo »terapevtko« snidenje, »čudodelno«, kakopak!) ni samo izkaz neodgovornosti teh, ki se s temi pozivi izkazujejo, pač pa je predvsem izkaz njih BEBAVOSTI! Ti posamezniki namreč niti tega ne vedo, s čem se ukvarjajo!

Kakopak, pojasnim oz. vsaj poskusim.

Zastavim s splošno medicino, konkretneje z boleznimi telesa, in na samem začetku zapišem, da večina zdravnikov sama po sebi NI zmožna diagnosticiranja ( = opredelitve vrste bolezni, posledično načina zdravljenja)!

Na srečo je doktrina dovolj napredovala, da je moč večino (znanih nam) bolezni telesa zdraviti povsem obrtniško, tako, kot je mogoče na osnovi navodil (recepta) skuhati neko jed.

Na srečo medicina razpolaga s številnimi pripomočki, s katerimi zmore, na primer z jemanjem vzorcev, s slikanjem… ugotoviti, denimo, prisotnost/odsotnost virusov in bakterij… razmerje med bakterijami, ki so (kot pogoj našega obstoja!) (ne)prisotne v organizmu, njih premajhno številčnost (ali  celo odsotnost), ali njih številčno preobsežnost… že obstoječe (mehanske) okvare posameznih organov oz. delov telesa.

Na srečo se malodane sleherni zaveda tistega, kar ga, v fizičnem smislu, teži, pa zmore z ugotovitvami lastnega fizičnega počutja (oz. z njegovim odstopanjem od običajnosti) pomagati zdravniku pri ugotavljanju bolezni.

Potemtakem je na področju fizičnega zdravja zadeva pripeljana dejansko malodane do obrtniškega dela (razen tam, seveda, kjer se pojavijo neka nova, še neznana obolenja!), pa zmore načeloma VSAKDO, ki uspešno zaključi študij medicine, zdraviti. Čeprav, ponavljam, sam po sebi (v okviru svojih miselnih zmožnosti) NI zmožen ugotoviti (vrste) bolezni!

Na področju psihičnih okvar (obolelost = vsaka dolgotrajna okvarjenost) je zadeva povsem drugačna, in krepko zahtevnejša! Čemu? Preprosto…

Najprej – tisti večinski poznam-tega-in-tega je praviloma zgolj izkaz DOMNEVANEGA poznavanja, temelječega na osebnem srečanju, predstavitvi, izmenjavi besed, stisku rok… in nikakor ni dejansko poznavanje določene osebe!

Da nekoga dejansko (s)poznaš, moraš imeti zmožnost dospevanja do miselno-čustvenih značilnosti, do, če želiš, značajskih lastnosti… tega pa nagonska bitja NISO zmožna! Nikdar, v nobenih okoliščinah!

Da nekoga dejansko (s)poznaš, ga v bistvu sploh ne potrebuješ neposredno srečati, ga videti, zadošča, da z njim komuniciraš, denimo prek spleta, telefona, pisem…

In, ter z vso odgovornostjo: redki so, ki sami sebe poznajo, in redki so, ki zmorejo druge (s)poznati! Pa ne samo radi tega, ker se ti drugi izkazujejo bodisi tako, kot menijo, da od njih pričakuješ, bodisi se izkazujejo (v okviru nagonov) impulzivno, nedosledno, okoliščinam primerno, pač pa, preprosto, zaradi že omenjenega razloga: v kolikor želiš nekaj (nekoga) dejansko (s)poznati, moraš biti zmožen razumskega delovanja, moraš prodreti pod kožo, pod površje, tja, kjer obstaja očem (in ostalim čutilom) nevidno, v sfero, v kateri se nahajajo vse naravne zakonitosti! S tako zmožnostjo NAČELOMA razpolagata (dobra) 2 % celotne dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se populacije, DEJANSKO pa s takšno zmožnostjo razpolaga le nekaj PROMILOV taiste!

Velikokrat sem že doživel konfrontacijo mnenj, in mi je sogovornik(ca) trdil(a), da ga(jo) še zdaleč ne poznam, dočim sem sam vztrajal pri tem, da ga(jo) poznam krepko bolje, kot on(a) pozna sebe… in se praviloma izkaže, da je moja trditev pravilna.

Kaj to pomeni? Da sem zmožen ugotavljati dejansko vsebino posameznikov, njih značilnosti, zmožnosti? Da, tudi to, a, kar je pomembneje – to pomeni predvsem to, da večina v svojem običajnem (torej uradno zdravem) stanju o sebi (kot celoti) ne ve, kako bi šele (psihično) oboleli vedeli o sebi, o tem, da je »nekaj« z njimi narobe?!

Potemtakem, če nadaljujem, pri psihičnih obolenjih pacient ne zmore neposredno kaj prida pomagati terapevtu! Ne more mu povedati o sami okvari (bolezni), po principu kašljam-imam-povišano-temperaturo-to-stanje-se-me-drži-že-deset-dni… marsikdaj mu ne more povedati niti tega, kaj naj bi bilo narobe z njim (psihična obolelost namreč nastaja kar nekaj časa, spremembe v miselno-čustvenem delovanju se počasi, neopazno dogajajo, tako neopazno, da se obolela oseba nanje sproti privaja, se ji njena izkazovanja zdijo povsem samoumevna, običajna, »normalna«, celo razložljiva in z razlago umestna, sprejemljiva, potrebna!), pač pa lahko govori le o tistem, kar so neki drugi (iz okolja) ugotavljali, da je z njim (pacientom) narobe, pri čemer – kdor se na obča ugotavljanja in mnenja zanaša, ta nikoli ne bo dospel do dejanskih stanj!

Kakor je na področju bolezni telesa malo tistih, ki so dejansko, sami po sebi, zmožni diagnosticiranja, tako jih je na področju psihičnih okvarjenosti KREPKO MANJ!

Dobro, obstajajo pripomočki, s katerimi je moč pomagati si pri opredeljevanju psihične obolelosti, povzročene na temelju mehanskih okvar (porušenja biokemičnega ravnovesja v možganih), vendar – absolutna večina psihičnih težav NE temelji na tovrstnih okvarah, pač pa je posledica občega delovanja, delovanja skupnosti, nagonske večine, njenega nerazumevanja dejanskih stanj, njenih (povsem zgrešenih, z dejstvi neutemeljenih) »znanj« in prepričanj… in večina teh, ki se ukvarjajo, vsaj bojda, s terapevtskim delom, je rasla v natanko istem, nagonskem okolju, pa je tudi sama bodisi psihično okvarjena (tisti posamezniki, ki so razumsko zasnovani), bodisi je nagonske zasnove, NErazumska ter zgolj (in DOMNEVNO) v zdravljenje psihičnih obolenj PRIUČENA (natanko tako, kot so priučeni zdravniki-telesa, na temelju »receptov« oz. navodil, povsem obrtniško)!

Čemu ne zmorem, kar tako, »s ceste«, sprejeti v zdravljenje, in, še več, čemu ne morem nekemu neznancu obljubiti ozdravelosti, kaj šele zagotavljati mu, da mu bom v okviru enega samega terapevtskega srečanja odpravil okvaro? Preprosto…

Najprej, o tem neznancu NIČESAR ne vem, kako bi šele vedel o njegovem bolezenskem stanju? Tudi če mi pripoveduje o svojem počutju, mi podaja izključno svoje subjektivne, zvečine napačne, ugotovitve, predvsem pa mi govori o POSLEDICAH svoje obolelosti (o tem, kako se le-ta izkazuje), dočim do njenih vzrokov NE dospeva!

Lahko sicer domneva (meni), da je bila mama-grda, ali ata, a kaj, ko »grdost« nekoga NI vzrok tvoje obolelosti! Psihične bolezni niso virusnega/bakterijskega izvora, da bi se prenašale s stikom, da bi jih od nekoga drugega dobil, vzroki zanje so VEDNO v oboleli osebi! VEDNO!

Ko bi bila grda-mama razlog neke obolelosti, potem bi terapevt moral to mamo obravnavati, jo naučiti biti-lep(š)a, ali poravnati stroške »lepotnega kirurga«, obenem pa – ta grda-mama(ata) je lahko že dolgo pokojna(en), mrtvih pa, kolikor mi je znano, in zaenkrat, ni moč obravnavati, jih spreminjati…

Pomeni, da moram tega neznanca najprej (s)poznati, bolje: spoznati moram stanja, s katerimi se izkazuje. In ker so ta stanja (oz. njih izkazovanja) brezpogojno odvisna od konkretnih okoliščin, v katerih se obolela oseba znajde, mi je ena sama terapevtska ura za to spoznavanje krepko premalo! V določenih primerih EKIPA (dejanskih) strokovnjakov ugotavlja tudi mesec dni, in dlje, preden si upa zapisati diagnozo! Pravilno postavljena diagnoza pa je edina (pravilna) pot za dejansko zdravljenje oz. ozdravitev (v kolikor je le-ta možna, seveda, kajti pri nagonskih ni moč vzpostaviti razumskega delovanja, potemtakem jih je moč zgolj predresirati iz nepravilnega-izkazovanja v pravilno). In v tej uri marsikdaj niti do tega ne bom dospel, da se bom prepričal o naravni zasnovanosti (večinska nagonska, posamična razumska) obolele osebe, kaj šele do tega, da bi se odločil o tem, ali bom to osebo sprejel v zdravljenje (sam se, denimo, s predresiranjem NE ukvarjam, pomeni, da nagonsko zasnovanim posameznikom ne nudim o/zdravljenja, nečesa, kar dejansko sploh ni možno… pomisli na mrgoleče ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik, pomisli na to, kako bi lahko trdil o tem, da si zdravljen, ko bi se leta in leta pečal z zagnojeno rano, ki se noče in noče pozdraviti, zaceliti, medtem ko bi ti zdravnik obdobno taisto rano le očistil, in ti zamenjal povoj!).

Ker so si mnoge psihične bolezni med seboj izjemno podobne (po izkazovanju), sem prepričan, da je mnenje enega samega ugotavljajočega terapevta krepko premalo, da bi ga bilo moč, brezpogojno, šteti za verodostojno! Pomeni, da niso zaman specialistične ustanove, v katerih ugotavljajo vzroke (vrsto) obolenj. Pomeni, da, če želim biti odgovoren tako do obolele osebe, kakor do sebe, in do dejavnosti, katero opravljam, NE SMEM nikogar začeti zdraviti, preden NE vem o tem, katera bolezen ga daje! Kaj šele, da bi se lotil tega, kar počno VSI »terapevti«, da bi pristopil k predresuri (najbolj znan, pri nas, primer takšnega »zdravljenja« je dr. Rugelj, in njegovi dosmrtni ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik), s katero bi uspel le izkazovanja (posledice bolezni) predrugačiti, dočim bi sama bolezen ostala natanko tam, kjer je bila tudi poprej, v oboleli osebi, v njeni psihi! Na tak način lahko namreč povzročim veliko gorje, lahko, na primer, ustvarim nekega brejvika, ki se bo ne-vem-koliko-časa izkazoval družbeno sprejemljivo, ko pa mu bo »počil film«, takrat se bodo pa vsi čudili češ kako-je-to-mogoče-ko-pa-je-bil-povsem-normalen!?

Ker je DEJANSKO (o)zdravljenje možno izključno ob sodelovanju pacienta… ker je za dejansko (o)zdravljenje potreben velik napor, tako s strani pacienta (težko se je soočati z odpravljanjem prepričanj, na katerih temeljiš, ki so postala tvoje živetveno vodilo, in ki ti, kot napačna, psihično obolelost povzročajo!), kakor tudi s strani terapevta (praviloma in dobršen del terapije je iz obolele osebe potrebno malone »vleči« besede, njeno sodelovanje… obenem pa, vsaj sam tako počnem, so rane že same po sebi dovolj boleče, pacientu, pa je zanj bolje, če vzroke obolelosti po/iščeš »po ovinkih«, da skozi kolikor toliko sproščen, za bolnika čimbolj neoseben pogovor dospeš do izhodiščnih stanj, iz katerih boš potem terapijo izvajal… obenem pa – kakor nismo vsi enako dovzetni za penicilin, in so določeni nanj celo alergični, tako je tudi pri psihičnih boleznih, še bolj, potrebno ugotoviti pristop, način dela, ki bo oboleli osebi najbolj sprejemljiv, ki obstaja za »njeno kožo«… obenem pa – če nekoga sprejmem v zdravljenje, potem ga bom tudi dejansko ozdravil, potem bom tej osebi redno, če se le da VSAKODNEVNO posvetil svoj čas, če je moč tudi po osem, deset ali več ur dnevno, ob čemer bom izjemno zadovoljen, v kolikor mi bo po dveh, morda treh mesecih uspelo doseči izboljšavo, kajti – terapija terja pacientovo /miselno/ sodelovanje, pacientu moraš postavljati naloge, miselne probleme, moraš ga popeljati do tega, da jih SAM /s tvojo pomočjo, pod tvojim nadzorom, s tvojim usmerjanjem, seveda/ razrešuje – če želiš, da boš dejansko ozdravil, če želiš, da ta oseba postane miselno/ravnanjsko SUVERENA, zmožna tako odločati se, kakor tudi nositi odgovornost za svoje odločitve in izhajajoča ravnanja!).

Ne, NE nasedaj raznim oglaševalcem in oglasom, NE nasedaj praznim obljubam, NE nasedaj tistim, ki ti s presajevanjem-lončnic, s tekom-v-naravi, z gibalnimi-vajami… zagotavljajo psihično zdravost, pač pa – v kolikor se zavedaš, da s teboj ni vse v redu, v kolikor so te v to prepričali neki drugi, daj, stopi najprej do ustreznih izvedencev (v Ljubljani jih najdeš, denimo, v EKI-ju, Enota za krizne intervencije, ali v psihiatrični bolnišnici Polje), naj oni ugotovijo kaj (če sploh) je s teboj narobe, naj ti, po možnosti, tudi priporočijo lečečega specialista, ali vsaj specialista, ki bo bdel nad tvojim stanjem kot nadzorni zdravnik (in ti bo ponudil seznam dejansko usposobljenih, s praktičnim delom izkazanih terapevtov)… nikar se ne odzovi na oglas, ki ga najdeš (na spletu, v časopisu, kjerkoli)! Psiha ni zob, zaznamovan s kariesom, da bi jo lahko zaupal slehernemu!