Ura

Že ko zbudim se, ura mi teži:

»Pospeši, hitro, veš, da se mudi,

sta cucka lačna, čakata sprehod,

njuna potreba je naglice povod…«

»Dan nič ne čaka, ti bo ubežal,

ker ni mu mar, da si ponočeval,

boš že lenaril, ko bo čas za to,

zdaj pa pospeši, Sonce je vzšlo!«

Cucka pa spita, in lovita sanje,

je, kaže, spanje utrudljiva stvar,

kaj bi skrbi, ni njima prav nič zanje,

jima za uro le še manj je mar…

Pa prvo kavo vsaj v miru spijem,

dokler se pasja radost ne zbudi,

potem pa, z uro dlakasto, zavijem

odpravljati vse tisto, kar tišči…

Že ko zbudim se, ura mi teži,

življenje mi odmerjati želi,

je nič ne briga, kdaj sem legel spat,

ker v nočnem miru je lepo snovat…

Mi le tiktaka, vselej mi nerga,

čeprav ujeti se nikdar ne da,

nenehno zmanjka mi za par stvari,

pa naj se še tako mi znoj cedi!

Cucka pa spita, in lovita sanje,

je, kaže, spanje utrudljiva stvar,

kaj bi skrbi, ni njima prav nič zanje,

jima za uro le še manj je mar…

Pa prvo kavo vsaj v miru spijem,

dokler se pasja radost ne zbudi,

potem pa, z uro dlakasto, zavijem

odpravljati vse tisto, kar tišči…