Med nagonskimi bebci zdržiš le v dveh primerih: če si nagonski bebec ali pa, če si pobebavljen. Prvih je v neštetost, drugih tudi ne primanjkuje.
Pri prvih je bebavost naravna, pri drugih ozdravljiva. Pogojno, seveda, kajti tako nagonski bebci, kakor pobebavljeni, so prepričani, da so normalni. Drugače ne more biti, tam, kjer je merilo normalnosti biti-enak-kot-ostali, torej biti-običajen, večinski.
Človek je razumsko bitje. Ko ne bi bil, ne bi (z)mogel razumeti naravnih zakonitosti, jih “odkrivati” in na temelju “odkritih” snovati razvoj, vsebinsko in kakovostno delovati v odnosu na naravo, si jo, v dobrem pomenu te besede, prirejati, prilagajati... pač pa bi bil, kakor so vsa nagonska bitja, obsojen na to, da bi se sam prilagajal naravi, živel izključno v okvirih njenih danosti. Potemtakem bi, kakor to velja za vsa nagonska bitja, še vedno živel tako, kot je živel pred desettisočletji: v votlinah in v nenehni odvisnosti od sreče. Predvsem pa bolj lačen, kot sit, in z bistveno krajšo živetveno dobo, ter ob krepko večji (nestarostni) umrljivosti, kot jo beležimo.
Neandertalec je neposreden prednik večine tega, čemur pravimo človeštvo. In v tem je težava, kajti - po genski zasnovanosti, posledično tudi po umskih zmogljivostih, je bil Neandertalec krepko bližje šimpanzu, kot Človeku! Ne nazadnje - še vedno absolutno večino človeštva tvorijo bitja, za katera so značilni geni, s katerimi se izkazujejo tudi opice. In med temi geni je, za nagonskost oz. nerazumskost, odločilen gen MCPH1, gen, ki sotvori čelni reženj, gen, ki je sokriv tako za nezmožnost abstraktnega mišljenja, kakor tudi za nezmožnost enovitega zavedanja in, posledično, enovitega pomnjenja. Torej gen, ki preprečuje razumskost... in, po drugi strani, ohranja nagonskost = živalskost.
Človek torej je razumsko bitje, obenem pa - ko se je, pred desettisočletji, sparil z Neandertalcem, je poskrbel za nastanek križancev, pretežnega dela človeštva. Križancev, ki so resda povzeli človekovo zunanjo podobo (to jim je uspelo v dolgem časovnem obdobju - dosegljivi so, denimo, podatki o povprečni telesni višini, ki se je, skozi tisočletja, postopoma povečevala, in iz nižjeraslih, ter bolj čokatih, bitij porodila današnje “ljudi”), ne zmorejo pa povzeti tudi temeljno značilnost Človeka, tisto vsebino, ki je značilna izključno zanj = razumskost!
Razumskosti se ni moč naučiti, ni je moč ne privzgojiti, ne, na nek mehanski način, vcepiti, vstaviti v nagonska bitja. Z razumskostjo se bodisi rodiš, ali pa vse živetje preživiš brez nje. In, žal, a resnično: razumskost je moč izničiti, in izniči jo, preprosto, absolutno večinsko (ter nagonsko) okolje, ko s svojimi mišljenjskimi vzorci, s svojim “razumevanjem” oz. pojmovanjem, med t. im. vzgojnim procesom, razumsko zasnovanemu bitju povzroči psihično okvarjenost, pravzaprav kar obolelost (bolezen je trajnejša podoba okvarjenosti).
Nerazumskost absolutne večine je relativno lahko dokazljiva zadeva, le v miselne tokokroge je potrebno popeljati nerazumsko(a) bitje(a), bodisi nagonsko bebavo, bodisi pobebavljeno, pa se bodo izkazale številne kontradiktornosti v okviru “razumevanja” (o enih in istih stvareh bo/do izkazoval/i povsem nasprotujoča si mnenja, katerih se ne bo/do niti zavedali, v kolikor mu/jim teh mnenj, v njih materialnih podobah, denimo zapisanih, ne pokažeš).
In - za hip mi je pred oči prišel tisti slogan “kultura in prosveta, to naša bo osveta”... slogan, ki lahko priča le o dvojem: v kolikor si ga je izmislil Človek, potem le-ta ni vedel, s kom ima opraviti, med kakšnimi ( = nagonskimi, nerazumskimi) bitji živi... v kolikor pa si ga je izmislil človejak, potem pa - le-ta tako in tako ocenjuje po vidnih, materialnih elementih, pa mu tudi formalna izobrazba predstavlja izkaz “umnosti”. Vendar - ni hujšega bebca, kot je izobražen bebec. Že nepismen (bebec) meni, da je prepameten, “izobražen” pa je v svojo pamet še toliko bolj prepričan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar