Nerad podiram drevesa, kakopak takrat, kadar za
podiranje ni objektivne potrebe. Čeprav sem jih že kar nekaj podrl, na desetine
pravzaprav, tudi takšna, pri katerih je bil poseg dokaj tvegano početje... a se
je, vsaj za sedaj, sleherno podiranje končalo brez ene same praske, poškodbe,
škode...
Jablana. Dokaj stara, a še vedno zdrava. Le da rastoča
na bregu. In krepko povita, nagnjena. Že sam breg ni najboljša osnova za drevo,
katerokoli, kadar pa je le-to še nagnjeno, in kadar se s svojim vrhnjim delom
upogiba nad telefonskim kablom...
Nekaj časa sem jo opazoval. Razmišljal, naj jo podrem,
ali pa ji dam novo priložnost. Vrag ga vedi, kdaj je bila poslednjič obrezana,
korektno, pravilno pa, bržčas, sploh ni doživela obrezovanja. Star, debel,
močan les se je dvigal navpično (t. im. divjaki), mnogo vej je sililo v
krošnjo, namesto navzven, trimetrski vrh, nagnjen nad kabel (pravzaprav je bil
kabel dobesedno ujet v vejevje), in dobesedno - vej(ic)a pri vej(ic)i, kakor da
bi tisti, ki je jablano sadil, stremel k pridelavi lesa, in ne sadežev.
V vsakem drevesu ne vidim le obstoječega stanja, pač
pa tudi njegov potencial. In drevo, ki že nekaj časa raste, ima dobro, močno
osnovo, močan koreninski sistem, čvrsto deblo, pa ni vrag, da se ne bi dalo iz
njega narediti lepše podobe, ter ga spreobrniti v rojevalca sadja...
Padla je odločitev: obrezal jo bom! In je trajalo
dobri dve uri, to obrezovanje... in sta, poleg žag, prav prišli tudi “gurtna”
in daljši kovinski drog, prva za vleko, drug za podpiranje (privzdvigovanje)
lesa, ki je pretil potrgati kabel... in je kabel ostal cel, medtem ko je
jablana, malodane v celoti, obrezana (hvala januarju za lepo vreme)! Le še žago
za višinsko obrezovanje moram nabaviti, da bom varno dosegel divjake na dveh
(od vseh ostalih) vejah... in da bo na pomlad krošnja lepo ozelenela, zacvetela
ter - rojevala krepko lepše sadeže, kot so bili dosedanji.
Seveda sva tudi predhodni del dneva izkoristila za
delo. Čeprav se je iztekel že sedmi dan četrtega meseca, kar sva zastavila z
aktivnostmi urejanja (novega) bivališča... čeprav sva v vsem tem času imela le
dva dneva oddiha... čeprav sva “crknjena” od dela... sva do konca odstranila
(in pospravila) betonske vinogradniške stebre, celo več let nepokošeno področje
pokosila, pa je teren, namenjen povečanju prvotnega pašnika, malodane urejen,
le še...
Da, le še masivna kovinska sidra, globoko zabita v
zemljo, bo treba (občutno) znižati pod površino zemlje, ograjo deloma odkopati
(je spodnji del pod površjem, prerasel z raznoraznim rastjem) in jo dvigniti na
končno višino, jo, deloma, pokrpati, deloma z novo nadomestiti, ustrezno
število ograjnih kolov (stebrov) namestiti... pa...
Pa naj bo januar še naprej tako darežljiv, vremensko
gledano, da bo marec pripravljen dočakal ovce, kokoši, pure...
Ni komentarjev:
Objavite komentar