Velikokrat obžalujem, da ne znam slikati. Podobno čutim tudi ob večernem pogledu skozi okno, kajti priložen posnetek ne zmore nadomestiti odsotnosti barvitosti, s katero se (po)sladkajo oči: temna podlaga (razigran greben griča), skrivnostne podobe dreves, njih debel in krošenj, skozi katere prodira oranžno-rdeča svetloba sončevega pozdrava, nebo, deloma oblito z omenjenimi odtenki, deloma umirjeno z mrakom, malodane temo, ki lega nad svetlobni sončev pozdrav.
Kakorkoli že, prilagam posnetek, nekolikanj skrivnosten, predvsem pa krepko preveč temačen, da bi zmogel nadomestiti tisto lepoto, ki se sama od sebe, in skorajda vsak večer, ponuja.
Kakorkoli že, prilagam posnetek, nekolikanj skrivnosten, predvsem pa krepko preveč temačen, da bi zmogel nadomestiti tisto lepoto, ki se sama od sebe, in skorajda vsak večer, ponuja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar