četrtek, 23. januar 2020

Ko hruška tla poljubi

Včeraj sva sanirala ograjo proti sosedu, pa sva se danes lotila tiste, ki bo pašnik delila od gozda. In komajda sva jo, vso poleglo ter deloma že z zemljo prekrito, osvobodila vsega šavja, rastočega skoznjo in prek nje, jo potegnila iz zemlje in ji prvobitno višino omogočila...

Odločila sva se, da še kaki obreževa, preden posadiva kole, na katere bova ograjno mrežo pritrdila, in komajda sva zastavila obrezovanje, že sta cucka obznanila, da se nekdo tuj nahaja pri hiši. Bi šla gor, pogledat, sva se spraševala ob vznožju brega, zroč proti vrhu, ali ne? Dilema je bila hitro razrešena - prikazala sta se možakarja, v delovni opravi, poslana s strani Telekoma, nama v dobro voljo, ker sva že kar nekaj časa sanjarila o trenutku, ko bo monter snel telefonski kabel, da...

Hruški. Obe segajoči krepko prek kabla, obenem nagnjeni prek njega. Ena še toliko bolj, in je bilo čudno, kako je, obrasla z raznoraznimi vzpenjalkami, in še vedno obilno zeleneča, sredi januarja, sploh zdržala, rastoča, do sedaj. Kakorkoli že - možakarja sta krepko več časa porabila za demontažo in ponovno montažo kabla, kot je najina motorka potrebovala, da je ustvarila poljub obeh hrušk s tlemi. In je, s tem, še ena težava manj.

Da, ta motorka. Pred štirimi leti je šla z menoj, iz trgovine, za dobrih sto evrov. Pač, napravica iz hobi programa, bolj ali manj. In je bila prvo leto več v servisiranju, kot na delu, a potem, ko so jo enkrat uredili - od takrat naprej...

Ko pomislim na vso sečnjo, ki sva jo izkazala z njeno pomočjo, na vse kole in stebre, ki sva jih z njo urezala, na vsa drva, z njo pripravljena, potem zlahka ugotovim, da je vsaj desetkrat povrnila denar, ki sva ga v njo vložila. In zgolj upam, da bo tudi v bodoče tako pridna ter, po potrebi, delovno zagnana!



Ni komentarjev:

Objavite komentar