»Veliki
ljudje izmislijo sami sebe,« navedek, ob katerem se kaže malček zaustaviti…
Res je,
lepo je ugotoviti lastno ustvarjalnost. Pravzaprav ugotovitev sploh ni težka,
kajti ustvarjalnost te dobesedno sili, na prijetne načine, da jo izkazuješ, potemtakem
jo odkriješ povsem samoumevno. In še lepše je ugotoviti zmožnost razumevanja,
nečesa, česarkoli, tistega pač, do česar te predhodno zanimanje, posledično
določena količina (pred)znanja, privede. In to razumevanje, ki se tudi, kakor
sama ustvarjalnost, izkaže samo od sebe, je vodilo do tega, da zmoreš vsebinsko
delovati, da zmoreš vsebinsko, in predvsem na bolje, spreminjati določena
dejstva, dejanska, obstoječa stanja.
Pravzaprav
so vse te zadeve, ustvarjalnost, zmožnost razumevanja in, naknadno, zmožnost
spreminjanja, tiste, ki porajajo oz. oblikujejo vse tiste podatke, o katerih se
učimo, podatke, katerim pravimo – znanje.
Sleherno
človeško bitje, psihično neokvarjeno, razpolaga s temi vsebinami! Že samo
primerjava številčnosti raznih »odkriteljev«, »izumiteljev«, »modrecev«… v
odnosu do preostalih, do t. im. »človeštva«, kaže na tista (dobra) 2 odstotka v
Gausovi krivulji, ki razumski del dvonoge populacije razlikujeta od vseh
ostalih, povprečnih in podpovprečnih, od »človeštva«. Lažnega, domnevnega,
tozadevnega človeštva, saj gre za osebke, ki so drug drugemu kopije lastnih
predhodnikov, in se med seboj vsebinsko ne razlikujejo, pač pa so razlike med
njimi obstranske, v izvedbenih podobah, kajti – če si veren, če ne temeljiš na
dejstvih, pač pa pravljice oblikujejo tvoja »prepričanja«, potem je povsem
vseeno, če veruješ v Jezusa, Alaha, Budo… ali v sveto koka-kolo, ali pa si, še
najbližje naravnemu, animist, ki veruje, da ima sleherna travna zel svojo dušo,
svojo življenjsko odločitev in zgodbo.
Ni »velikih«
in »malih ljudi«, so samo ljudje, ki so s svojimi zmožnostmi uspeli dospeti do
obče uveljavljenosti, in tisti, katerim okoliščine tega ne omogočajo. Kakor, na
drugi strani, ni »velikih« in »malih« človejakov, so le naštancane milijarde
vsebinsko neprepoznavnih, značajsko (in vselej) prilagodljivih bitij, ki se,
kakor vse nagonske podobe, izkazujejo kot odsevi okoliščin, znotraj katerih se
znajdejo.
Ne,
veliki ljudje ne izmislijo samih sebe, ljudje so unikatna bitja, katerim pa je
skupna, v osnovi, ena sama danost – delujejo razumsko, zaradi česar jim je tudi
umevanje vsega ostalega skupno, kajti drugačnost, ob upoštevanju (enih in
istih) dejstev, preprosto ni realna. Mokro je mokro, grdo je grdo…razumu ustrezno
pa razumu ustrezno vsem, ki razum premorejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar