Temelji razuma

Um, razum, intelekt, inteligenca, različne besede, s katerimi označujemo eno in isto vsebino, vsebino, na osnovi katere se človek razlikuje od živali, potemtakem od celotnega nagonskega sveta, vključno s človejaki.

O razumu malodane vsakdo govori, in o njem govorijo tako ne- in polpismeni, kakor tudi »znanstveniki«. Čemu sem uporabil navednice? Iz preprostega razloga: česar nikdar nisi okusil, česar nikdar nisi imel, česar nikdar nisi (z)mogel spoznati, tega, pač, ne poznaš. In če nečesa ne poznaš, če o tem nečem ničesar dejanskega ne veš, potem je sleherno govorjenje o tem nečem popolnoma bebasto… kakor je tudi bebasto ugotavljanje tistih, na primer, »znanstvenikov«, ki pri proučevanju (in, posledično) razlagah živalskega sveta govorijo o inteligenci!

(Raz)um je vrsta, podoba, zmožnost, način… mišljenja. Podobno kot pamet, le da gre pri pameti za povsem elementarno, osnovno mišljenje, izkazovano v podobah praktičnega, konkretnega, neposredno vzročno-posledičnega mišljenja, dočim gre pri razumu za krepko višjo podobo miselnih procesov. Res je, razum temelji TUDI na pameti, a je res tudi to, da vsaka pamet NE zagotavlja razuma oz. razumskosti. Še več – absolutna večina obstoječe pameti, vsa pamet, značilna za živalski svet, omogoča izključno ravnanja (izkazovanja), značilna za nagonska bitja, za bitja, ki so sicer zmožna odločati se med različnimi možnostmi, a so zmožna le prilagajati se objektivnim okoliščinam, dočim le-teh ne zmorejo zavestno preoblikovati, jih spreminjati v prid (vsebinsko) uspešnejše bodočnosti!

Poleg pameti, torej povsem osnovnega načina mišljenja, so za razum(skost) potrebne tri vsebine: enovita oz. celovita zavest (posledično enovito oz. celovito zavedanje), enovit oz. celovit spomin (posledično enovito oz. celovito pomnjenje) in zmožnost abstraktnega mišljenja ob sočasni zmožnosti zavedati se objektivnih dejstev oz. realnosti. Ko bi zapisal nekoliko enostavnejše, potem bi zapisal tako: za razum je potrebno celovito, kompleksno mišljenje, mišljenje, ki praktično mišljenje nadgrajuje z zmožnostjo »predstavljati si« tisto, kar čutnim zaznavam ni dosegljivo, pač pa je dosegljivo izključno – čisti logiki!

Velikokrat je moč slišati o tem, da ima vsakdo neka svoja načela, svojo moralo, svojo logiko… a je dejstvo daleč od tega in ga je moč zapisati tako: absolutna večina nima nikakršnih načel, saj se načelno izkazujejo le s svojo NEnačelnostjo; absolutna večina nima neke svoje morale, saj je za biti-moralen v prvi vrsti potrebna načelnost (na nje temeljih v vsakem trenutku in v različnih okoliščinah zavzemaš enaka stališča do temeljnih vsebin, izkazuješ enaka merila lastnega ravnanja, predvsem pa – ta merila niso le enaka v odnosu do tebe samega, kot so tista, ki jih izkazuješ v odnosih do vseh ostalih, pač pa – do sebe si, običajno, celo strožji, kot do ostalih… kar pa zadeva logiko: absolutna večina je zanjo le slišala, jo, morda, tu in tam tudi srečala, a nikdar prepoznala! In je tudi ne (z)more prepoznati, saj se, kot vsa nagonska bitja, izkazuje logično izključno v okvirih nagonov, torej povsem prvobitne naravne zasnovanosti, dočim mišljenjsko gledano ni zmožna sklenitve mišljenjskih tokokrogov, ni zmožna od prvega vzroka dospeti do zadnje posledice (ki je, aleluja, sočasno prvi vzrok!), pa je, kot taka, povsem nelogično delujoča!

Ko bi absolutna večina imela zmožnost enovite zavesti in enovitega spomina, potem bi se, v prvi fazi, zavedala same sebe, svojih besed in ravnanj, v drugi pa bi (ob vsaj osnovni etičnosti oz. ob vsaj osnovnem vedenju o tem, kaj je dobro, in kaj slabo) izkazovala načelnost! In ne bi bilo t. im. oportunistov, ki niso nikakršni hinavci, (zlo)namerni pridobitniki… pač pa so, povsem preprosto, zgolj nagonska bitja, ki, vsa po vrsti, sebi in zase le najboljše iščejo, po najlažjih poteh hodijo, in v fazi lastne ogroženosti sebe rešujejo.

Res je, tako žival, kakor človek, oba zmoreta izkazovati neke vrste abstraktno mišljenje. Ne nazadnje so takšna podoba mišljenja, če zelo poenostavim, tudi sanje… in blodnje (denimo »fatamorgana« ali katerakoli druga podoba porušenega psihičnega ravnovesja), tudi tiste, ki jih povzročajo alkohol in droge. Ali pa, mimogrede, religija, kakršnakoli, kot način povsem nekritičnega sprejemanja določenih »resnic«, ki pa so – daleč od resnice, celo, razumsko gledano, daleč od razumu sprejemljivih pravljic!

Kakorkoli že, tovrstna zmožnost abstraktnega doživljanja (pojmovanja) realnosti je krepko premalo za to, da bi zagotavljala razumskost. Če za primer le-te vzamem razne odkritelje, potem zapišem: le tisti, ki zmorejo delovati v okvirih ČISTE LOGIKE (po njej namreč deluje vse naravno, vse, kar obstaja), zmore razumeti tudi t. im. sosledja (vzročno-posledične povezave) iz katerih so sestavljene dobesedno vse zadevščine, ki se tako ali drugače odvijajo, potemtakem so ta sosledja tisto, čemur pravimo naravne zakonitosti.

Kakopak, tudi pri razumevanju je potrebno neko predznanje, obenem pa je dejstvo tudi to, da je moč izključno z razumevanjem oblikovati nova (spo)znanja! In je razlika v naučenosti (tudi pes se izkazuje kot razumen, saj »razume« ukaze, ki jih sliši, vendar jih »razume« le tako, da se nauči ponavljati tisto, kar je od njega pričakovano, in to ponavlja povsem mahinalno, samodejno, v povezavi ukaz-dejanje (torej je tudi pes zmožen neposredno vzročno-posledičnega mišljenja, t. im. pameti).

Leteča bitja zmorejo leteti. In letijo, kadar je z njimi vse v redu. Plavajoča zmorejo plavati, in plavajo. Razumska zmorejo razumevati, in razumejo, potemtakem – ko bi bilo človeštvo sestavljeno iz razumskih bitij, bi se izkazovalo temu primerno, razumsko, in bi bil tudi ves svet razumsko urejen. Tak, kakršen še zdaleč ni, in tudi ne more biti… dokler bodo nagonska bitja govorila o vsem, tudi o razumu, in razreševala miselne probleme (posledično tudi praktične), katerim niti za šalo niso dorasla!