Zmaga!

Zmagala sva! Končno! Zgornji del je (do)končno osvobojen šavja! Dobro, še nekaj betonskih stebrov, vinogradniških, kolov in desk morava potegniti iz zemlje... še nekaj vejevja, od današnjega podiranja, pospravit, bezgov grm obrezat, nekaj metrov ograje odkopati in odstraniti... a vse to terja, morda, dobro uro in pol, dve, dela. Kakorkoli že...

Poleg čiščenja sva danes tudi podirala. Legle so dve akaciji, dve slivi in ena, konkretna, češnja. Zlasti pri slednji sem zadovoljen - z izrezom sva ji načrtovala padec, in legla je natanko tja, kamor sva jo hotela položiti. Še več - ko je treščila, in sva preverjala posledice dela, sva ugotovila, da niti eno izmed bližje rastočih dreves (jablana, hruška, figa) ni utrpelo škode, ena sama vej(ic)a ni bila polomljena!

Sam razrez drevesa je terjal krepko več časa, kot podiranje. In na licu mesta sva pustila le meter in pol dolg osnovni del, ki ga nameravava, ob času, razklati... da bova iz njega naredila klopi.

Kakopak, ne kaže le sekati, pa sva vsa tri podrta sadna drevesa nadomestila z novimi. In sva posadila dva mandljevca in eno Adamovo oz. Zvezdno jablano. Naj rastejo, osončena, k nebu! Kot del več kot stopetdeset glave drevesno-grmovniške družine, ki bo v bodoče, upam, da pridno, rojevala dvajset sad(ež)nih vrst. Čakajoč na prihod asimin in medenih breskev...