Kot
čopič, od roba, prek roba, do groba,
barvita
svetloba, in sence čudes,
življenje
varljivka, le smrt je zvestoba,
počaka,
dočaka v stremljenjih svoj ples!
Bolj malo
jih je, ki v obilju ničevja
med plodna
vejevja potiskajo svet,
spakuje
se čas, zagreni sredi plevja,
ki se
je podalo vse lepo zatret!
Ni komentarjev:
Objavite komentar