Brez postanka

Vse odteka, in v nič se steka,

ne zastaja hipec samcat vsaj,

vsaka želja je samo prepreka,

nje nemoč neredek običaj…

Nič ne nosiš, nič ti ne ostane,

ko zagrne te, za vselej, noč,

niti vetrič, topel, prek poljane,

niti potok, v sončen dan pojoč…

Vse odteka, teče vek do veka,

ni postanka do teme globin,

tu in tam, za redek lik človeka,

hipec, dva, kljubuje le spomin…

Nič ne nosiš, vse bo ubežalo,

preden za vse čase izpuhtiš,

in še prazno se ne bo poznalo,

kaj bi s praznim, ko ga odživiš…

Le teče, teče, da se pogasi,

in v sence meče, brez vseh sledi,

le hipec, dva, pa ni te več nazaj…

In vse, kar iščeš, vse, kar uloviš,

na koncu mine, prav vse izgubiš,

ne da trenutek samcat bi živel vsaj…