Uvele sanje

Se komaj dan je jel razpreti,

na tvojem licu pa temni,

kot da hitelo bi boleti,

kar mre, namesto da cveti…

V očeh, ki naj bi le žarele,

in sonce zbujale v dan,

kot da so ptice odletele,

za vselej, daleč, daleč stran…

Le kaj te muči, kaj razjeda,

da ti zamrlo je nebo,

le tu in tam je zvezda bleda,

in tudi ta jemlje slovo…

Čemu so ti uvele sanje,

čemu ti volja up mori,

v tebi bolečina žanje,

še nerojen nasmeh gasi…

Vse se ti daje,

vse se želi ti razodeti,

zmoreš v cvet vsak dan razpreti,

in popeljati pot v ples,

ti pa jokaje,

kakor da hoče te razžreti,

in še poslednjo nado sneti,

s tvojih polomljenih nebes…