Ne pomaga se kesati

V mlinu mletje se vrti,

kot življenje se drobi,

kot mineva

pesem dneva,

v pozabo,

se vsipa iz dlani,

da na koncu nič več ni,

da bilo bi,

kot otrobi,

vsaj za rabo…

Ropotaje dan za dnem,

hlastajočim ni dlanem

dovoljeno

razdrobljeno

obdržati,

le kolesje se vrti,

zdaj je zrno, zdaj ga ni,

ne odvaga,

ne pomaga

se kesati…

Gre v mlinu vse v mletje,

vsako zrno razdrobi,

po končanem dnevu več ničesar ni,

naj bo blato, naj bo cvetje,

vse izgine brez sledi,

da nazadnje še v spominu izpuhti…

Kar bilo je, je bilo,

prav vse slabo, vse lepo,

ni ga mlina,

ni načina,

da  popravi,

prebujen prav vsak nov dan

prejšnjega odpravi stran,

ni čudesa,

da kolesa

zaustavi…

Zdaj si spodaj, zdaj si gor,

vselej dan ti je izbor,

ko oklevaš,

ko premlevaš

kam se dati,

prav ničesar jutri ni,

kar občutek umiri,

če ti dano

ni ubrano,

mirno spati…

Gre v mlinu vse v mletje,

vsako zrno razdrobi,

po končanem dnevu več ničesar ni,

naj bo blato, naj bo cvetje,

vse izgine brez sledi,

da nazadnje še v spominu izpuhti…