Resnica

V svetu občestva so resnice pretežno tiste trditve, ki so všečne, četudi niso utemeljene z realnostjo. Potemtakem so, v občem svetu, resnice v najboljšem primeru pravljice, dejansko pa so - laži! In temeljiti na lažeh ni najbolj produktivno izkazovanje, zlasti takrat, kadar te laži obetajo “družbo bodočnosti”...

Da je temu res tako, o tem priča raznolikost “poznavanja resnic”: obči se ne zmorejo zmeniti o eni sami zadevi, ne o (ne)obstoju boga, o tem, kateri bog obstaja (bolje: naj bi obstajal), kaj šele o povsem praktičnih zadevah, kot je tista, ki med “levico”, “desnico”, “sredinskimi”, “ekološkimi”... izbira “rešitelje sveta”, dočim je resnica, ki je zares resnica, temelječa na realnosti, na dejstvih, vsem enaka - voda je vsem mokra, gravitacija pri vseh enako deluje...

Ni politične, ali katerekoli druge, avtoritete, ki bi zmogla, v demokratičnih razmerah, skupnost sebičnih, zavistnih, pogoltnih bebcev normalizirati! In predvsem ni čarovnika, ki zmore živalskost spremeniti v človeškost!

Socializirana živalskost je zgolj tozadevna socializiranost, saj so nagonska bitja relativno obvladljiva le takrat, kadar živijo v določenem svojem ugodju, pa - več kot je občega ugodja, večji mir je v skupnosti. Vendar je temeljni problem tega stanja ugodja v tem, da je pogoltnost nagonskih bitij trajne narave, saj temelji predvsem na potrebi po umeščanju na družbeni lestvici - več kot imaš, bolj si vreden, spoštovan, upoštevan...

“Človeštvo” je potomstvo dveh bistveno različnih vrst, med katerimi ena (Neandertalec) ni (bil) človeško bitje. Neandertalčeva zasnovanost pušča pečat na “sodobnem človeku”, ki je nagonsko, povsem nerazumsko bitje, in je, kot tak, natanko toliko človek, kolikor je običajen (štirinožen) plavajoč pes morski pes! Ko... Ko bi Neandertalec ne bil žival, bi se “človeštvo”, sestavljeno iz človejakov, njegovih potomcev, izkazovalo popolnoma drugače, kot se izkazuje: živalskosti ne bi bilo zaznavati, človeškost in človečnost pa ne bi bili neznanki!