Se
jutro zbuja, Sonce ne zamuja,
vse bolj
obeta se prekrasen dan,
takšen,
da črna misel mu je tuja,
ko se
na pot podaja razigran…
Vse je
žgoleče, bržkone od sreče,
še stara
vrba v plesu se vrti,
in, za
zabavo, sence mnoge meče,
da z
njimi rosno travo pogladi…
Razliva
reka v želje se sanjave,
resda počasi,
se ji ne mudi,
počasi
vztrajnost pride v daljave,
počasi
vsako dobro se medi…
Le kaj
v daljavi, tam, bo dočakala,
kako v
neznanem ji bo tekel dan,
ko bo
do konca zgodbo napisala,
jo
ponudila, kot odprto dlan…
Kar dan
ponuja, kar ti zmore dati,
je le
priložnost, hitro izpuhti,
a poti
do sreče
v dnevu
si razvleče
le ta,
ki svetli…
Zaman
je upati, pričakovati,
da samo
padlo ti bo, kar z neba,
kdor v
sebi nima,
temu
nič ne štima,
srečno
sploh ne zna…
Ni komentarjev:
Objavite komentar