Zapolnile
so se že vse veje,
list do
lista je pognal v dan,
moja
krošnja pa vse manj se smeje,
vse
manj v njej želja je in snovanj…
Se
zbudil potoček je s planine,
razigrano
pesem žubori,
moje
vode zgubljajo globine,
in vse
manj v njih je še moči…
Kaj naj
zdaj, ni nazaj,
ko nazaj,
še enkrat, znova, bi hotel,
kar gre
v kraj, gre v kraj,
mi
dovolj bilo je, da sem doživel…
Se iz
dneva nek nov dan poraja,
se v
minevanju ves čas vrti,
to, kar
ni bilo, mi še ostaja,
da na
koncu mi spolzi z dlani…
Se
raztezajo v svet vsa pota,
in ob
njih življenje zacveti,
moja
pot v veliki meri zmota,
bolj
kot hodi, lažje se gasi…
Kaj naj
zdaj, ni nazaj,
ko nazaj,
še enkrat, znova, bi hotel,
kar gre
v kraj, gre v kraj,
mi
dovolj bilo je, da sem doživel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar