»Nikoli
tega ne bom pozabil, do smrti vam bom hvaležen. Že leta sem iskal službo, pa
sem bil povsod preveč star, vi ste me pa zaposlili,« sem slišal govoriti
možakarja, takrat, ko sem še bil direktor…
Nekaj
let kasneje je podjetje zašlo v težave, pa ni bilo sredstev, da bi regres za
dopust izplačali. In…
Možakar,
taisti, je bil edini, ki se je podal v določene pravne postopke, s katerimi je
sebi, in zase, kot edinemu v podjetju, izsilil regres…
Ja,
nemalo takšnih »hvaležnosti« sem spoznal, s strani nekih tistih, katerim sem
(tudi) življenjska vprašanja reševal, jih dobesedno iz »dreka« vlačil, in »mi
nikoli ne bodo pozabili«, ter mi »bodo do konca življenja izkazovali hvaležnost«…
nekaterim sem (bil), bojda, celo ljub, zelo ljub, ob čemer se sprašujem – je z
menoj nekaj hudo narobe, da ne razumem pravega pomena nekih biti-hvaležen,
biti-ljub, celo nekega rada-te-imam, pa v izkazanih mi svinjarijah ne
prepoznavam izkazov te silne »naklonjenosti«, ali pa imam, pač, to smolo, da
sem tipičen preizkusni-zajec, na katerem dobrota-je-sirota svoj prav izkazuje.
Nenehno, in v nedogled.
Blagor
meni! Ne sovražim, nikogar, a ko bi, nekoga, sovražil, potem, domnevam, bi mu
bil prav na takšne načine »hvaležen«, in bi mi bil prav na takšne načine »ljub«,
in bi ga prav tako »imel rad«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar