Moj »rad te imam«

Rad te imam, besede, s katerimi nikoli nisem razmetaval. Besede, katere sem nekim vsebinam izrekal, in jih še vedno, in nikoli – mednožjem! Besede, za katere...

 

Ma, pustimo to, mojo razlago, ob strani! Komu naj bi pripovedoval, morda tem, ki »vedo«, da moraš najprej imeti sebe rad?! Ha-ha-ha-ha-ha… bi bilo približno tako, kot da bi Tisi in Taru razlagal o nečem, do česar nikoli seči ne moreta, kaj šele, da bi razumela, čeprav…

 

Ja, res je, in žal, ta čeprav, ki pravi, da je moč v psu najti več topline, neke predanosti, kaj šele iskrenosti, kot v tistih, ki se za neke viške razglašajo, domišljavi, prazni, nevredni še najmanjšega rad-te-imam!

 

Vselej jih je bilo malo, sila malo, ki so doživeli moj rad-te-imam. Nekateri ga, morda, niti slišali niso, a jim je bil izkazovan. In sodi, med »lepote« življenja, tudi to, da jih je vse manj, teh, do katerih sem svoj rad-te-imam občutil, in ga hitel, marsikdaj bedak, kapitalni bebec, tudi izkazovati! Nekatere je vzel čas, dočim so se neki drugi sami vzeli, meni, mojemu rad-te-imam. Pač, sem zahteven, sem izbirčen, zares ne morem imeti rad vsakogar, in zlasti ne tistih, ki so temu vsakomur enaki. Naj kar imajo radi najprej sami sebe, nato pa mednožja… pa varnost, socialno, nek dom, pripadnost, tozadevno, neki družini… naj kar imajo radi same sebe! Takšnih ne potrebujem, pa tudi ne želim, sebi, zase, v svojem življenju!

 

Moj rad-te-imam bo doživel izključno tisti, ki mi dejansko, v vseh ozirih, brez slehernega dvoma, pomeni krepko več, kot sam pomenim sebi. Malo jih je, res malo. Neke moje zvezde, daleč od tal, in talnih, daleč od vse nesnage, s katero se je moč, na tleh, soočati.