Sanjal sem…

Ja, sanjal sem, dolgo, dolgo, izjemno lepe sanje. Še nikogar nisem slišal, spoznal, še nikjer nisem prebral, da bi bile takšne, kakršne so bile moje, resnične, možne. A so bile, vem, in sem se nekaj časa dobesedno čudil, temu, da sem spoznal, te sanje, da smem živeti sredi njih, v njih, z njimi…

 

Ja, lebdel sem. Nekje, tam, na nebu. Hodil med zvezdami, medtem ko sem sonce v dlani držal. In sem pazil, pa še kako sem pazil, da ne bi, nehote, ob kakšno zvezdo zadel, jo kakorkoli poškodoval, ranil, ji, kdo ve, celo občutek odvečnosti porodil, češ, sunil sem te, ker si mi napoti. Ne, pazil sem, zelo, in še bolj, sem pazil!

 

In tudi sonce se je varno, in toplo, umestilo, v moji dlani. Pa je sijalo, dobesedno žarelo je, da se je svetloba širila v nepregledne daljave. Mehko sem korake delal, da ga ja ne bi treslo, medtem, ko se, skupaj z njim, premikam iz dneva v dan. In že navsezgodaj, vsako jutro, je blestelo, polno zadovoljstva, z nasmehom, razpetim prek svojega svetlega obraza…

 

Kakopak, sanje so sanje, življenje pa zna biti popolnoma drugačno. In se zgodi, očitno, slej ko prej, da se zbudiš, da sanje poidejo, in se zaveš, da si se znašel v nečem popolnoma drugačnem. In se zvezde spremenijo, v kamenje, ostro kamenje, ki zmore poškodovati, če se obenj zadeneš, ko prileti vate, ali pa, nerodno, na nek kamen stopiš. Poškodovati, da kri poteče, in se premnoga rana nikoli ne zaceli. V najboljšem primeru ti brazgotine ostanejo, v spomin na neke zvezde, v spomin na neke sanje, v spomin na nek nekoč…

 

In se zna sonce razbliniti, pri razprtih očeh, in postane neka ledena gmota, tako ledena, da dobesedno žge, in hoče prežgati, uničiti, pobiti, vsakogar, ki se ji preblizu znajde. Ti jo pa v dlani nosiš…

 

Ja, sanjal sem. Med zvezdami, in s soncem v dlani. Zdaj, med kamenjem, rane štejem, in jih skušam, vsaj za silo, oskrbeti. Sonce pa…

Sonce pa je poniknilo, nekam, kdo bi ga vedel kam. Baje obstaja, še vedno, baje se celo trudi, ne vem, ni ga videt, da bi dospelo nazaj, na svoje nebo, in v mojo dlan, a z vsakim dnem, ki mineva, so sanje dlje, in vse več prostora zavzema tisto, kar gledam, poslušam, kar mi popolnoma drugače govori, kot so mi govorile, nekoč, sanje.

 

Ja, je pa res, sonček pa mi je ostal. In je tudi on topel, žareč, le… sonček po svoje, na nek drug način sveti, kot je znalo, hotelo, potrebovalo svetiti sonce, pa – kakorkoli obračam, kamenje in bolečina ostajajo, medtem ko sanj ni in ni, in jih ni, in ni…