Življenje
sem preživel v samoodpovedovanju, tako, da sem živel, bi lahko rekel, za druge.
In interese, želje, potrebe teh drugih postavljal pred svoje…
Na poti
sem kar nekaj lukenj, in jam, spoznal. Najprej z vrha, ko sem, nekim, pomagal
na noge, nato še z dna, ko sem se s »hvaležnostjo« srečeval. Redki, ampak res
redki so bili primeri, ko so posamezniki vrednotili izkazano pomoč. Pa ničesar
v zameno nisem pričakoval, niti hvala, razen – nasmeh, zadovoljstvo tistih,
katerim sem pomagal…
Potemtakem
je bilo običajno, da sem dočakal tisto, česar niti slučajno nisem ne
pričakoval, ne prosil, ne želel – nehvaležnost. Pravzaprav še več, kot le to,
ja, tudi »pljunki« so leteli, pa še kako…
Ko mi
danes nekdo govori o neki dobroti, pa o tem, da se moram boriti, ker »me drugi
potrebujejo«, pa kako moram za te druge vzdržat… dragi moji, ko se mi je prvo
dete rodilo, sem dejal od-zdaj-naprej-ni-več-mojega-življenja-živim-za-otroke!
In nisem, četrt stoletja, vedel niti za bife, gledališče, kino, samostojno potepanje…
pač pa – kjer so bili otroci, tam sem bil tudi jaz, tako da – tisti, ki
lahkotno svoja živetja, bedna, živijo, predvsem sebi in zase, lepo jih prosim
za TIŠINO!!! Naj mi nikar ne govoričijo o tem, kako naj bi za druge, medtem ko
sami za sebe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar