Ljudstvo!

Mnogi so bili, skozi čas, in še vedno jih ni malo, ki svoje upe polagajo v tvoje roke, jaz pa imam že s samim nagovorom težave. Sem sprva želel zapisati tisti »drago«, pa hipec za tem »moje«, a mi ni in ni šlo spod prstov. Seveda, nisem med tistimi, ki te v enosti obravnavajo, kot nekaj oprijemljivega, opredeljenega in v enostavne razlage danega, pa tole pisanje temeljim izključno na videnem, živetem, ob čemer dopuščam pravilnost sklepanja, ki ugotovitve iz manjših vzorcev prenaša v življenje…

     Bojda si nezadovoljno, v pretežni svoji meri, s tem, kar nam je čas prinesel. Bojda si nisi želelo tega, niti tedaj ne, ko si dvigovalo roke in pritrjevalo ter potrjevalo odločitve, ki so ti v demokraciji bile v presojo dane, ne da bi ob tem bila upoštevana tvoja vsestranska nezrelost, tako (raz)umska, kakor etična, civilizacijska. Ne nazadnje – bojda so izdaje rumenega tiska in, v najboljšem primeru, razni »doktor romani« čtivo, ki največje številke dosega, na področju branosti. Pač, dojemljivost je relativna zadeva, ne seže, zvečine, dlje od obrekovanja, nestrpnosti, celo sovraštva, pa lagodnega sanjarjenja o še bolj lagodnem življenju, v katerem je, poleg ostalega, poskrbljeno tudi za zadostno količino seksualnega polnila (verjetno je seks na drugem mestu, na lestvici priljubljenosti intelektualnega razpravljanja, takoj za »fuzbalom« in preostalimi športnimi disciplinami, v podalpski nič-kaj-lepi Deželi).

     Bojda si nisi zaslužilo tega, umno, pošteno, delovno, civilizirano…in ne vem kakšno še, skratka takšno, kakršno samo sebe vidiš, ne poznavajoč niti osnovnih meril naštetega, ki bi te, zlahka, v povsem drugačnih podobah razkrila. In, bojda, ne boš dopustilo, da ti vsiljujejo zadeve, ki ti niso po godu. Ker si že do sedaj preveč dopuščalo?!

     Stežka sprejemam pojasnila v smislu »nisem videl«, »nisem vedel« in podobna, še težje tista, ki govore o tem, da »so nam vsilili« karkoli. Zelo težko jih sprejemam, in jih pravzaprav niti ne srečujem, kadar imam opraviti z (raz)umnimi, predvsem pa etičnimi posamezniki, ki dobro vedo, da jim je na slehernem koraku, in v slednjem trenutku dana – možnost izbire! In da ni sile, ki bi njih prepričanja, načela zmogla upogniti, kaj šele zlomiti. In da (še bolj) ni sile, ki bi jim preprečila, da bi se odzvali vsakokrat, ko naletijo na zadevo, ki ne sovpada s temeljnimi načeli morale, poštenosti. In njih znanju, razumu onemogočila zoperstavljanje ravnanjem, ki nikakor niso v skladu s humanostjo, celo z razumom, tisto njegovo podobo, ki na daljši čas, skozi zgodovino presoja (ne)utemeljenost, (ne)pravičnost, da, preprosteje povedano – (ne)umnost.

     Ne maram hinavščine, ne maram ritolizništva, ne pokvarjenosti, skratka, ne maram »odlik«, ki jih, v svojem sila praktičnem pojmovanju morale, tako rado izkazuješ. Ko jemlješ od istega, po katerem hip za tem pljuvaš, ko se istemu prilizuješ, želeč ohraniti pridobljeno, upajoč na dodatke. Ne, načela so zelo neobzirna, celo surova zadeva, pa silijo v to, da s tistimi, ki jih za nesprejemljive označuješ, nimaš nikakršnih opravkov. Četudi v lastno (materialno) škodo. In med tvojimi današnjimi »revolucionarji« jih je nemalo takih, ki ne le, da so jemali, pač pa so s svojo pasivnostjo, s tem, ko so bili tiho, omogočali in omogočili, da so se zadeve pri nas izcimile natanko takšne, kakršne so. Nevredne enaindvajsetega stoletja, nevredne civilizacijskih meril, temeljev humanosti. Vsakdo, kakopak, na svoj način, in s svojo merico.

     Bili so tiho, ko se je dogajalo drugim. Bili so tiho, ko je nespamet pričela, z roko v roki s preračunljivostjo in pokvarjenostjo, razdirati temelje samobitnosti, tako v njenem ekonomskem, kakor tudi, ali pa predvsem, kulturnem smislu. Da je le meni dobro, so si, bržčas, mislili. Da, nemalokrat doslej sem že slišal tisti »vseeno mi je, kdo vlada, da je le meni dobro«. Čemu, za vraga, nismo kar pod Habsburžani ostali, čemu, za vraga, so mnogi tvegali svoje blagodati, tudi življenja, ko pa se dandanes, tem in takšnim, celo že meni, ko te gledam, ljudstvo, izkazujejo kot navadni idioti, ki niti tega niso vedeli, s kom imajo opraviti, za koga si sploh prizadevajo! Za ljudstvo, ki ceni po napotkih, navodilih, za ljudstvo, ki po vseh prešernih, skozi naše čase razporejenih, pljuva, za časa njihovega življenja, obenem pa se odloči, da bo enemu med njimi celo to čast izkazalo, da bo njegove misli, v verzih izražene, častilo, hinavsko, bolj navzven, kot navznoter. Kajti – navznoter še zdaleč nismo blizu dneva, ko ne bo treba hudiča iskati naokoli, ker ga bomo kar med seboj, v vsakem od nas, zlahka, našli. Ja, ljudstvo, če je kdo tvoj sovražnik, če kdo ogroža tvoj obstoj in vse tisto, kar je vredno v tebi, od tebe in po tebi, česar je, roko na srce, vse manj in manj, potem si to – ti samo! In trdno verjamem, da bi Prešeren, ko bi se za dan, dva obudil v današnjost, takoj prepovedal, tebi takšnemu, zlorabljati svoj zapis!

    Da bi tebi svoje upe polagal? Čemu? Ko pa nisi vredno niti tega, da se kdorkoli peča s tvojim boljši jutri. Ki ga boš, četudi pride, še pred njegovim jutranjim rojstvom onečedilo!