Oblike (samo)omejevanja
Človek kot žival, ki jo krasi agresivnost, nenasitnost in želja po varnosti, se je bil tekom svojega obstoja prisiljen povezovati v večje ali manjše združbe, kar je njegova temeljna potreba tudi v današnjih časih. Ko je dosegel raven, na kateri skuša svojo živalskost potisniti v ozadje in si, sklicujoč se na svojo socialno naravo, priboriti najvišje mesto med vsemi mikro in makro organizmi planeta Zemlja. Med najpomembnejšimi oblikami in tistimi, ki igrajo najvidnejšo vlogo vprocesu razkrajanja slehernikove samobitnosti oziroma individualnosti, so država, politična grupacija, kateri tvorno ali zgolj pasivno pripada in sosed oziroma mejaš v katerikoli svoji podobi, da je le med njim in nekom drugim potegnjena neka, čeprav umišljena črta, ki kriče opozarja do kod se sme posegati v tuje.
Najbolje bi bilo, ko bi pričeli z obravnavo naštetih razmejevanj od zadaj, zato se najprej posvetimo sosedu. Sosedstvo, pa naj bo med dvema ali več posamezniki, med mestnimi četrtmi, občinami ali državami, temelji na lastnini. Lastnina ni nujno vselej ustvarjena, lahko je zgolj pridobljena, odvzeta, izvojevana in zanjo človek nima neke posebne zasluge, z izjemo te, da je žrtvoval nemalo svojih sodrugov, ki so s ceno lastnega življenja plačali za to, da se preživeli in njihovi potomci ponašajo z določeno danostjo. Večinoma naravno, pri stvaritvi katere človek ni participiral ničesar. Kar je, upoštevaje njegovo destruktivno naravo celo dobro, saj bi v nasprotnem primeru lastninjenega ne bilo.
Tako si, denimo, ljudje radi lastijo morja, reke in jezera, doline in hribe ter visoke gore, travnike in gozdove ter celo zračni prostor, ki se razprostira nad njihovim kraljestvom. Celo za lastništvo nad živalmi, divjimi, kakopak, se vse bolj potegujejo, meneč, da je nekaj povsem samoumevnega, da je žival, ki stopi na zemljišče, vpisano v zemljiški knjigi pod njihovim imenom – njihova! Težko bi drugače opisali takšna ravnanja, kot z razlago, da so vsa lastninjenja posledica neke nenasitnosti, ki se ne zadovoljuje s tem, da je nekaj dano v souporabo, če že, pač pa vztraja na tistem moje! In, ker so naštete naravne danosti v odmerjenih količinah, medtem ko je, z druge strani vse več lakomnežev, se je pojavila potreba po tem, da se deljeno čimbolj pravično razdeli, ne da bi se komurkoli vzelo in drugemu ne dalo, hkrati pa bi se zaščitilo pred sovražnimi hordami, ki skupaj s pripadniki plemena lastnika izkazujejo apetite po obravnavanem, v nenehni pripravljenosti po sprostitvi lastne agresivnosti, pa je tako nastala združba, ki ji v njeni sodobni formi pravimo država. In katere namen je, poleg organizacije dela oziroma njegove (raz)delitve ter bolj ali (raje) manj pravične delitve pridelanega, krotitev nenasitnosti in agresivnosti ter hkratno zagotavljanje kolektivne in posameznikove varnosti.
Glede političnih strank, katerim bi zlahka pridodali tudi malodane vsa verska združevanja, pa velja, da je njihov temeljni interes obstajati v obliki neke notranje organiziranosti, ki le v najnujnejših točkah sovpada z organiziranostjo na državnem nivoju, zaradi česar se dostikrat izkaže, da obstaja kot država v državi. Z nekimi svojimi normami in pravili in svojim sankcioniranjem in aparatom, ki ga izvaja. Ter z nenehno prisotnostjo širitve lastnega vpliva in odločanja na vso državo, pri čemer se ne bi branile, te združbe, celo svetovne nadvlade.
Vse naštete in temeljne oblike raz- in (samo)omejevanja eksistirajo v miru izključno toliko časa, dokler posameznik v njih spoznava tudi svoj interes (pa čeprav zgolj tistega, ki se kaže v ljubem miru) in dokler spoštuje pravila igre in v zameno za ugodnosti plačuje zahtevan prispevek. Ki je različen, saj se odmerja v odvisnosti od bistroumnosti odmerjevalca, njegove strpnosti in obvladovanja lastnih zahtev in apetitov. In toliko časa, seveda, dokler združba razmejevanja ne zapreti po spreminjanju meja, česar ni moč izpeljati drugače, navadno vsaj, kot na škodo – soseda. Pa naj bo ta sosed sosed kot fizična oseba, konkurenčna politična stranka, verska skupnost ali – država.
Ponudba omejevalnih združb
V odvisnosti od števila interesnih dejavnosti, s katerimi dvonožec oblikuje interes v želji po zapolnitvi lastnega, sicer večinoma praznega življenja, je tudi število združb, v katere se, pa čeprav so omejevalne, vključuje. Izbira je pestra, vendar nizanje različnih odločitev, ki sicer zagotavlja določeno pestrost in dinamičnost, prispeva ne le k manjšanju kakovosti na vseh ravneh, pač pa tudi k temu, da praznina, ki je sicer porodila željo po takšnem naborku, postane le še bolj očitna. Zato je najbolj priporočeno, če posameznik da kaj nase in če ima sploh na kaj kaj dati, seveda, da se združi zgolj v eno, tisto temeljno in pravzaprav obvezno obliko omejevanja, torej v državo. Prostega prostora med posameznimi državami namreč ni, pa se vse in brez izjem kažejo kot nekakšno nujno zlo. No, vsaj na tej stopnji razvoja dvonogih, ki smo ji priča.
Državna ponudba se razlikuje od države do države. V odvisnosti od resursov, s katerimi razpolaga, od njene pripravljenosti po dajanju in, ne nazadnje, od bistroumnosti tistih, ki menijo, da so poklicani odločati v njenem imenu. Da se ne bi zapletli v primerjave med posameznimi državnimi tvorbami bo najbolje, da se osredotočimo kar na domača polja in loge, saj bo tako tudi slehernemu uporabniku teh vrstic, na osnovi njegovih izkustvenih dognanj, če že ne spekulativno-predstavitvenih možnosti tako najbolj jasno o čem govorim. V konkretnem primeru torej lahko ponudbo naše dežele delimo na področje naravnih danosti,področje naravno umetelnih danosti, področje neumetelno naravnih danosti in področje neumetelnih danosti.
Med naravne danosti štejemo že prej omenjene zadeve. Pri nas, konkretno, Triglav, Blejsko (z otokom vred) in Bohinjsko jezero, Sočo, Pokljuko, Portorož, Otočec, Brdo pri Kranju… Kar nekaj je tega in tudi znotraj teh danosti obstajajo razlike. Če bi povsem preprosto povedali, so nekatere ceneje dostopne, druge nekoliko dražje, medtem ko pri ostalih vlada poseben režim in so dostopnejše zaslužnim in zaslužnejšim, medtem ko morajo običajni dvonožci, kadar se jim nasmehne tovrstna sreča, po njih hoditi po prstih, še posebno takrat, kadar so opravljeni v službene, denimo natakarske, kuharske in podobne oprave. Značilnost teh naravnih danosti je v tem, da nihče zanje ni s prstom mignil, ker pač obstajajo, natanko takšne, kakršne so, same po sebi. Seveda so oplemenitene, včasih celo na izjemno sprevržen način, s stolpi, cerkvami, gradovi, mostovi in pletnami, pa je zanje potrebno izkazati ustrezno odpovedovanje že zgolj zaradi tega, ker obstajajo in ne glede na to, koliko jih kdo uporablja in sploh pozna. Povzdigovanje tovrstnih vrednot sega celo v absurdne višave, pa se zna pripetiti celo to, da se uradno število Slovencev hipoma bistveno zmanjša, sledeč pravilu, da ni Slovenc, kdor se vsaj enkrat ni povzpel na Triglav. In tu, grešnik, priznam, da sem med temi, ki si ne zaslužijo tega častnega naziva, saj mi višave (tudi politične) porajajo občutke slabosti in me celo silijo na bruhanje.
Naravno umetelne danosti so tiste, pri katerih država, vsaj praviloma, ni imela prste vmes, tako v fazi njihovega porajanja, kakor tudi za časa njihovega fizičnega obstoja. Nasprotno, če se je le dalo, je izkazovala v najmanjši meri vsaj nezainteresiranost, če že ni odtegovala svoje naklonjenosti vsem domnevno zaslužnim. Med te danosti štejemo vse pesnike, pisatelje, slikarje, kiparje, arhitekte in druge umetnike, po možnosti tiste velike in največje ter izključno šele potem, ko so se že davno ohladili prekriti z rodno zemljico, na vekov veke jim hvaležno. Pravzaprav gre tu za legalizirano krajo avtorskih pravic, po vprašanju stvaritve teh umetnikov in slehernega med njimi, saj so za njihovo delo v prvi vrsti zaslužni tisti posamezni dvonožci, samice in samci, ki jim po domače pravimo starši ter neposredno, predvsem sorodstveno okolje, ki je kakorkoli pripomoglo k temu, da so umetniki ne le preživeli do svojega ustvarjalnega obdobja, pač pa se prebili tudi skozenj. Zaradi njih, torej teh naravno umetelnih danosti in njihovega nudenja državljanom, država terja dodatno stopnjo spoštovanja in priznavanja svoje domnevne kultiviranosti, če želite civiliziranosti, ki jo bojda izkazuje s tem, da tlači njihove like na svoj denar, jih opeva na ustreznih proslavah, jim postavlja spomenike in si prisvaja njihova dognanja in stvaritve kot neke splošne družbene vrednote in dosežke. Seveda bi bilo krivično, ko bi na tem področju obdelali le del teh naravno umetelnih danosti in spregledali drugega, ki je, upoštevaje sprotno naklonjenost države in njeno izkazovanje priznanj prav tako pomemben za preživetje in soliden obstoj slehernega naroda ter je sestavljen iz menedžerjev leta, raznih mistrov in misic, Slovenke in Slovenca leta, osebnosti leta in kaj vem še koga, skratka iz pomembnih pripadnikov sredine, ki s svojimi prispevki bogatijo njeno bit in ji dajejo nek svojstven pečat.
Neumetelno naravne danosti zajemajo širok nabor aktivnosti in njihovih nosilcev, ki so v nekem širšem merilu zlahka prepoznani po svojem slovesu, zlasti in predvsem takrat, kadar jim navkljub temu slovesu uspe pripraviti prvovrstno in odmevno presenečenje. To so aktivnosti in njih nosilci, ki radi gredo na horuk in zlasti v mejah domačih logov ne izkazujejo neke pretirane stopnje baletnih ali nasploh umetniških znanj, medtem ko v okrilju tujine iztisnejo iz sebe poslednje atome svojih moči in se predstavijo tudi v podobi z nekoliko višjo umetniško oceno. Med te danosti tako lahko štejemo naše športnike, z izjemo redkih izjem, ki sodijo v prejšnje poglavje, in med njimi zlasti tiste, ki venomer obetajo in jim še najvišja mesta niso nedosegljiva, potem pa povzročajo tiste oh in ah vzdihe, češ spet nas je nekdo zafrknil, ker smo revni, majhni, pošteni, neznani in kaj vem kakšni še, vključujoč – nerealni. Neumetelno naravne danosti sicer niso, kakor preostale druge, deležne pretirane pozornosti države, zlasti ne finančne, z izjemo tistih trenutkov, ko država in nje protagonisti presodijo, da si lahko z njihovo pomočjo prislužijo kakšno politično točko, pa ubogemu in po možnosti skakajočemu ljudstvu, tako za dobro mero, ponudijo še svoje nasmejane ksihte in evidentne izkaze odsotnosti posluha, tudi po vprašanju dobrega okusa.
Neumetelne danosti, ki jih država ponuja svojim dvonogim, pa so vse ostale danosti, ki niso naštete v predhodnih poglavjih in se njihova neumetelnost veča premo sorazmerno z rastjo državnih prizadevanj, da bi jih končno enkrat spravila v red. Med te danosti torej sodi sama država, s svojim birokratskim in nikdar dovolj velikim aparatom, s parlamentom v dveh delih, sodišči, vojašnicami, policijo, šolstvom, zdravstvom in še čem, da predvsem ne pozabim omeniti davkarijo, ki je v svoji neumetelnosti tako dovršena, da celo tiste podatke, ki niso bili zbirani za te namene, uporabi za to, da reorganizira davčno obremenjevanje naivnih državljanov. Tudi s temi danostmi država marsikaj nudi in ponuja, pri določenih, resnici na ljubo, vse manj, pri drugih pa, žal, vse več in več – slabosti in kozlanja!
Obravnava ponudbe politične stranke in (ali) verske skupnosti je namenoma združena v isto poglavje, saj nekih bistvenih razlik med obema interesnima dejavnostima in oblikama njunega udejanjanja ni. Obe namreč svojim pristašem ponujata status vernikov in jim razkrivata svete resnice tega sveta, razkrinkavata sovrage in povzdigujeta bogove, nudita določeno moralno, če sta pa na oblasti pa tudi fizično zaščito, celo v smislu nedotakljivosti, možnost prodornega prodiranja po družbeni lestvici, včasih tudi pridobitve neutemeljenih, še posebej pa neupravičenih dobrin, lahko tudi v obliki denarnih sredstev in jim, po potrebi ali pa tudi brez nje razkrivata dejansko zgodovino slovenskega naroda in jih opozarjata na potvarjanje dejstev, zlasti tistih, ki bi utegnila dotično stranko in (ali) versko skupnost predstavljati v slabi, da zapišem nekoliko bolj medli luči. Vsake toliko pa obe, če tako nanese, obljubita in tudi v realizacijo ponudita dejanja in, pa čeprav zgolj verbalna, sproščanja v duhu zdravega, klenega revanšizma, usmerjenega izključno v dobrobit graditvr nekega novega reda, temelječega na spravi in strpnem sožitju vseh demokratov, da so le pravoverno zdemokratizirani.
Ponudbo soseda je lažje opredeliti, kajti načeloma sosed nudi le višek, pa še to, kadar ugotavlja manko.
Se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar