Temelji zaplankanosti...12

Nadaljevanje...

Sožitje

Sožitje predstavlja način bivanja, znotraj katerega v različnosti iščemo skupne točke. Kot táko obstaja v naravi, ko brez prisotnosti neke višje stopnje zavesti, ki si jo človek tako rad in tako zlahka pripiše, dve popolnoma različni bitji, predstavnici dveh živalskih vrst živita v medsebojnem dopolnjevanju. Denimo rak, ki je močnejši in predstavlja določeno zaščito pred plenilci ter ribica, ki v rakovih kleščah išče varnost, a v zameno nenehno odstranjuje pesek in kamenčke z vhoda v rakovo domovanje. In njuna skladnost preživi celo tako kruto dejstvo, kot je to, da so na rakovem jedilniku tudi – ribice!

Temeljna, stična točka slehernega sožitja je potreba. Pri čemer niti ni pomembno to, kakšna je ali koliko jih je, različnih. Zadosten razlog sožitja je v tem, da je dovolj velika, da lahko ob njenem upoštevanju ugotovimo, da je sožitje, sobivanje z nekom za nas nujnost. Ki v trenutku, ko jo spoznamo kot neizogibno, preneha biti nekaj vsiljenega in postane sad lastne volje, torej – svobodne odločitve. Znotraj katere smo se pripravljeni določenim stvarem odreči, vendar izključno zato, ker za proti uslugo dobimo nekaj, kar je vredno našega odpovedovanja.

Nekdo bi utegnil celo ugotavljati, da je sožitje potrebno le v določenih okoliščinah, zlasti, z našega, človeškega vidika tedaj, kadar delimo določen prostor in čas z drugimi. Vendar temu ni tako. Namreč, četudi bi se kdo odločil za samotarsko življenje in se, na primer, preselil v gozd, bi kaj kmalu spoznal, da utegne z nepremišljenimi ravnanji porušiti zatečeno ravnovesje in tako poslabšati tudi pogoje lastnega preživetja. Že tako banalna zadeva, kot je obiranje borovnic z grabljicami, vpliva na redčenje rastlin in s tem neposredno tudi na količino plodov…

Torej je tudi v primeru samotarskega življenja potrebno upoštevati nujnost sožitja. Resda »le« z naravo, a vendar. Pomeni, da ni pogojev življenja, znotraj katerih bi človek lahko, vsaj na dolgi rok nekaznovano počel to, kar se mu zahoče početi, ne glede na posledice, ki jih povzroča. V skupnosti pa je temu le še bolj tako, saj se s povečevanjem okolja, na katero se moramo ozirati, veča tudi število omejitev, ki smo jih deležni in ki tudi nas same varujejo pred drugimi do te mere, da nam zagotavljajo relativno suverene odločitve znotraj zapovedanega.

V družbi, zlasti v takšni, ki se večno deklarira za »mlado« ter politično, demokratično, sobivalno nedozorelo tvorbo,  je pojem sobivanja večinoma napačno interpretiran. In tudi udejanjan. Kajti za njegovo pravilno razumevanje in izkazovanje, bi morali najprej do konca razčistiti s pojmom svobode, se dokopati do védenja, da nam je le-ta dana izključno in zgolj v obliki – samoodpovedovanja!

Da, verjamem, da se trditev zelo čudno sliši. Morda celo tako čudno, kot so se meni zdela opredeljevanja svobode, ki sem jih obdelal v prejšnjem poglavju. Namreč, kako naj bom svoboden, kako naj se čutim svobodnega, ko pa se moram, poleg vseh pravil, zakonov, ki mi jih predpisujejo, še sam odpovedovati lastnim željam?!

Tu se, kakopak, spet za hip povrnem k zakonom, katerih osnovni namen je zaščita in ne omejevanje in jih kot omejevalne sploh ne občutimo, dokler smo zmožni sami nadzorovati lastna ravnanja. Za človeka, ki se ne loteva kazenskih dejanj, kazensko pravo, pa policija, sodišče in posledično zapor, kot najbolj restriktivna oblika omejevanja svobode od zunaj, sploh ne obstajajo. Vsaj v njegovem doživetem ne, v njegovi življenjski praksi. Dokler je njemu lastna, torej notranja restrikcija po vprašanju dopustnega restriktivnejša od zunanjih, predpisanih, celo vsiljenih oblik. Dokler se torej zaveda tega, da mu ni dano vse, ne glede na to, če bi si kaj takega celo zaželel.

Našel se bo, hitro, kdo, ki bo porekel, da je to navadna neumnost. Da takšni ljudje, ki se preveč ozirajo na druge, nikamor ne pridejo. Da so ne le predmet zasmehovanja, pač pa so odrivani in odrinjeni na slehernem koraku in da zaradi tega samoomejevanje že ne more biti svoboda… In celo prav bo imel, takole površno gledano. In se bo, nevede, priključil vsem ostalim, ki že tako trdijo, da prave svobode ni! Pridodal bi, da, upoštevaje temeljne zakonitosti sožitja, tudi tega ni. Vsaj ne v tisti pravi, zreli podobi, ki jo moramo pri nas šele spoznati, jo dojeti kot edino dejansko sprejemljivo. Zaradi česar tudi prihaja do odstopanj, v negativnem smislu in so le-ta celo v porastu. Natanko zaradi tega, ker se ne zavedamo tako pomena, kakor tudi potrebe po sožitju in po samoomejevanju!

Za hipec dopustimo sami sebi neke vrste zasanjanost in domnevajmo, da se vsi ali pa vsaj velika večina ljudi zaveda, da je moč živeti svobodo izključno znotraj samoodpovedovanja. Ta, ki se samoodpoveduje hkrati izkazuje ali pa temelji na uvidevnosti. Na razumevanju drugih, njihovih potreb, želja, pravic, specifičnosti vseh vrst in oblik. In to ne počne samo on napram drugim, pač pa tudi obratno, drugi izkazujejo identičen odnos do njega. Pomeni, da se vsakdo, preden se loti izpolnjevanja lastne želje povpraša, kaj bo z njeno izpolnitvijo povzročil drugemu? Mu bo storil kaj dobrega ali pa ga bo prizadel, oškodoval ali celo ogrozil njegov obstoj v danih okvirih, ki konkretnega človeka krasijo in ga delajo za natanko takšnega, kakršen je. In ko prevetri vse posledice, ki jih neka odločitev prinaša, tedaj se za izpolnitev lastne želje odloči le v primeru, ko ugotovi, da z njo ne povzroča slabega, zlega. Ko bi vsi ali vsaj večina ljudi tako ravnala, potem ne bi potrebovali ne zakonov, ne policije, ne sodišč in ne zaporov… Bili bi absolutno svobodni znotraj relativno samoomeje(va)ne svobode. In bi tudi sožitje dobilo svojo pravo podobo, pa bi celo ribice zlahka in v miru preživele svoj čas med rakovimi kleščami.

Žal pri nas takšno pojmovanje (še) ni pridobilo domovinske pravice. Mi smo se bolj vajeni ravnati po tistem »nategni ga tako, da ti nič ne bo mogel«. Pa je družbeno ne le sprejemljivo, temveč celo zaželeno ravnanje, ki v okviru neke domnevne samoobrambne aktivnosti v sam vrh vrednostnega sistema postavlja hinavščino, neobzirnost, (pri)silo…, same slabe zadeve torej, ki s svojim živetjem dejansko kot temeljno resnico izpostavljajo Hobbsovo trditev, da je človek človeku volk. S to napako, da je celo v volčjem krdelu bistveno več nežnosti in uvidevnosti, kot jo je moč zazna(va)ti v človeškem!

V naši družbi se rado (in radi) sklicujemo na neke krščanske vrednote, na neko domnevno moralo, ki nas kot bitja ločuje od živalskega sveta. Najprej je sporna trditev, da gre za »krščanske« normative. Globoko sem namreč prepričan, da so že bistveno pred nastankom krščanstva ljudje imeli raje dobre, odkrite, poštene, zabavne ljudi kot pa njihova nasprotja. In težko bi si upal trditi, da vsi ti ideali niso dani tudi ljudem, ki prakticirajo neka druga, ni pomembno katera verovanja.Torej gre za neke obče človeške predstave, vrednote, ki jih dojemajo in za svoje sprejemajo tisti, ki so na zavestno dovolj visoki ravni, da si vsaj približno znajo tolmačiti temeljne značilnosti svobode in sožitja. In ki vedo, da lahko iščejo lastne pravice le v okviru in skozi pravice drugih.

Torej smo že na tem, začetnem »krščansko moralnem« koraku zašli na stranpot, ki bi se jo lahko poimenovalo neupravičeno prisvajanje in lastitev splošno veljavnega. In temu se, povsem po domače, pravi – kraja! Pa že samo to dejstvo navaja k sumu, da ta, ki si neupravičeno lasti tuje, neke vrednejše morale ni zmožen izkazovati. Kar se bo, kot dejansko, izkazalo tudi v nadaljevanju… Ko bomo, izhajajoč iz »božjih zapovedi« osvetlili določena vprašanja iz poglavja, ki bi se mu pogojno lahko poreklo -  »krščanska morala«.

O tem, da je t. im. »krščanska morala« sporna po vprašanju njenega prilaščanja, je bilo že nekaj zapisanega. Da pa se rado kaže za sporno tudi po samem vsebinskem vprašanju, zlasti v povezavi z njenim (ne)udejanjanjem, o tem pa v nadaljevanju, takoj po tem, ko zapišem vseh deset božjih zapovedi, na katere se sklicuje Sveto pismo in z njim celotno krščanstvo.

1. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!
2. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljó! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!
4. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.
5. Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!
6. Ne ubijaj!
7. Ne prešuštvuj!
8. Ne kradi!
9. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!
10. Ne želi hiše svojega bližnjega! Ne želi žene svojega bližnjega, ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!

Jezus je kasneje teh deset zapovedi nekoliko približal trdoglavim, učenja neukim ljudem in jih združil v dve, ki se glasita:

1. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.
2. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Pa se sprehodimo, tako počasi med zapovedmi… še prej pa prikličimo v spomin opredeljevanja, po katerih je bog pravičen, moder, razumevajoč, milosten, predvsem pa – vsemogoč, v okviru vsega naštetega pa brezpogojno deli svojo naklonjenost, ljubezen…

Že prva zapoved izpričuje dejstvo, da je bog učen možakar, saj ne le, da pozna geografske termine (egiptovska dežela), ki jih uporabljajo ljudje, pač pa tudi natanko ve, kaj je suženjstvo. Ga torej zna prepoznati, saj je iz njega popeljal ljudi. Lepo. Vendar bistveno manj lepo, ko se povprašamo po namenu, na osnovi katerega je storil to dejanje in  katerega se da razbrati iz drugega stavka taiste prve zapovedi in se ga da tolmačiti kot menjavo ene oblike suženjstva z drugo! Kajti bog nedvomno ve, v svoji modrosti, da je suženjstvo omejevanje svobodne volje, hkrati pa sam počne natanko to – ljudem omejuje njihovo svobodno voljo stem, ko od njih zahteva, da nimajo drugih bogov poleg njega.

Torej bi lahko sklepali, da je bog osvobodil sužnje zgolj zaradi tega, ker jih je potreboval zase.

Ob omenjenem pa dobesedno bode tudi priznanje tega, da bog na svojem nebu ni osamljen (saj terja odrekanje drugim bogovom), pa se, ob upoštevanju tega, da si vsi bogovi na svoj način lastijo stvariteljsko vlogo, kot vprašljiva izkaže trditev o stvarjenju in konkretno njegovi vlogi v njem.

V drugi zapovedi bog prizna, da je ljubosumen. Prav, njegov problem, ki ne kaže le na neko značajsko lastnost, pač pa celo na, posledično, nezmožnost samoobvladovanja, kar pa nedvomno odstopa od podobe njegove domnevne popolnosti. Vendar to niti ne bi bilo tako grozno, tako nečloveško (da ne zapišem nebožje), ko bi bog ne odkril tudi svoje druge hibe, ki bi jo lahko opredelili kot – maščevalnost. Kajti, če se ne bo uspel za krivdo oddolžiti njenim povzročiteljem, potem bo izkoristil prvo dano mu priložnost in se bo zanjo maščeval otrokom, vnukom, pravnukom…pač, tistemu, ki se mu bo v najbolj ugodni priložnosti znašel pri roki. Kar bi utegnilo kazati tudi na nemoč ali vsaj na omejeno njegovo moč (sicer bi kaznoval sproti, ob nastanku razloga), na odsotnost občutka za pravičnost (kazen naj bi, načeloma, doletela povzročitelja nedopustnega ravnanja), predvsem pa, ob upoštevanju obojega, na odsotnost – božje modrosti!

Iz taiste zapovedi bi se dalo tudi nadalje sklepati o sužnjelastniškem odnosu, ki ga bog zavzema do svojih ljudi, saj se napram njih obnaša v odvisnosti od tega, kako všečno ravnajo napram njemu, ne pa na temelju nekih načel, za vse in slehernega enako veljavnih.

Vse navedeno je moč zaznati tudi v tretji zapovedi, medtem ko je v četrti, poleg koledarske nevednosti (boga ali večine tistih, ki prisegajo na »njegove besede«) izjemno jasno izkazana božja nepopolnost, saj ne le, da je potreboval celih šest dni, da je ustvaril tako nepopolna bitja, kot smo ljudje, pač pa se je ob tem, vsemogočen, celo tako utrudil, da je moral sedmi dan počivati…

Iz pete zapovedi bi se dalo izvleči ugotovitev, da zapisano zelo spominja na hinavščino. Kajti starše (in, domnevam, da tudi ostale) spoštujemo zato, da nam bo podaljšano življenje na tej zemljici in ne zaradi tega, ker so spoštovanja vredni in ker je izhajajoč odnos ne le zaželen, pač pa predvsem lep. Torej razlog spoštovanja išče v ugodnosti tistega, ki bo spoštoval, ne pa v samem razlogu taistega odnosa, torej v tistih, ki naj bi bili spoštovani.

Šesto, sedmo in osmo zapoved zlahka odpravimo, ob upoštevanju vseh vojná, ki so se odvijale v božjem imenu ali zgolj tistih, ki so jih sluge božje blagoslavljali in jim s tem dajali določeno moralno podporo in hkrati tudi odvezo za storjene zločine; ob upoštevanju nenehnih razkritij, denimo, pedofilskih grozot, ki se kažejo v vsej svoji neskončni in nagnusni razsežnosti; ob upoštevanju vsega nakradenega ali pod pretvezo (na primer o domnevni selitvi v pekel, v kolikor umirajoči ne bo prepisal svojega imetja Cerkvi) odtujenega premoženja, ki instituciji kot taki služi za plemenitenje lastne lagodnosti.

Deveta in deseta zapoved izpovedujeta nesporno hinavščino, saj bog kot temelj ugotavljanja (ne)dopustnih ravnanj ne upošteva njihovo vsebinsko dopustnost, pač pa je (ne)upravičenost istih odvisna od tega ali so dejanja storjena znotraj kroga njegovih častilcev ali izven njega. In kdor ima vsaj malo razčiščene pojme glede morale (moralnosti), ta ve, da takšno tolmačenje pravice (krivice), (ne)dopustnosti ne more temeljiti na njej!

Upoštevaje vse zapisano lahko zlahka ugotovimo, da t. im. »krščanska morala« odstopa od neke občečloveške in kot takšna še zdaleč ni primerna ne za razlago ali opredeljevanje svobode, ne za vzorec nekega normalnega, strpnega sobivanja, sožitja, temelječega na dejanski in vsaj v osnovah začrtani enakopravnosti in pravičnosti, kaj šele človečnosti.

In, še enkrat – upoštevaje dejansko stanje, v okviru katerega »vsemogočni« niti v dva tisoč letih ni uspel naučiti svojih ovac, da bi se znebile hinavščine, nevoščljivosti in privoščljivosti, pokvarjenosti, lažnivosti, nestrpnosti ter sovraštva, celo v okviru istega tropa, kaj šele napram drugim in drugačnim, je temeljenje nekega pričakovanja po izboljšanju družbene situacije na tozadevnem področju več kot zgolj – čista iluzija!

Se nadaljuje...