Temelji zaplankanosti...11

Nadaljevanje...

Nedojemljivost dojemljivega

Sodoben svet in z njim tudi naša družba temelji na določenih domnevah, za katere je zlahka ugotoviti, da niso niti skušane biti razumljene, kaj šele dojete in kot takšne sprejete, v podobi nekega širšega soglasja, kaj šele v podobi njihovega udejanjanja.

Zaradi teh, napačnih domnev, so napačna tudi vsa sklicevanja na svobodo in demokratičnost, ki naj bi v temeljnih ozirih opredeljevali našo skupnost, pa se ne gre čuditi niti temu, da nezanemarljiv del taiste nima osnovnega védenja o tem, kaj so, v čem so in kako so postavljene tudi človekove pravice. Pa celo organizacijsko podobo sklepanja, kakršna je, denimo, referendum, štejejo kot izraz svobodne volje prebivalstva in vrhunec demokracije ter predpogoj zagotavljanja človekovih pravic.

Da bi dojeli uvodoma zapisano, se moramo nekoliko bolj podrobno lotiti pojmov, katerih nepoznavanje uvrščam med prvobitne razloge ugotovitve, da živimo v okolju, ki je v svoji biti izrazito nedemokratično in svobodo krateče.

Svoboda

Svoboda je pojem, s katerim so se skozi zgodovino človeške vednosti ukvarjali številni filozofi in jo umeščali zdaj v ta, pa spet v nek drug koncept ter ji pridodajali različne razlage. Vendar bomo te vrle možakarje pustili pri miru in se raje skušali sami pretolči do spoznanj, ki bi se jih dalo povezati v nekakšno skupno poslikavo in opredelitev svobode kot take. Nečesa, kar se tudi v teoriji ne izkaže kot nekaj absolutnega, neomejenega in samo po sebi umevnega, pa je zaradi tega v praksi toliko bolj oddaljena od lastne resnične, bolje umišljene podobe.

Najprej se moramo zavedati osnovnega dejstva, da moramo vse, s čemer se soočamo, živeč v neki skupnosti, ki se kaže v različnih podobah in oblikah ter se da v njenih okvirih obravnavati tako življenje v paru, kot tudi v državi (ali na svetu), da moramo torej vse in vselej obravnavati tako skozi lastne oči, kakor tudi skozi oči tistih, ki z nami delijo konkretno skupnost. Torej moramo, poleg lastnih ambicij, želja, namer, potreb upoštevati taisto z vidika nekoga drugega.

Svoboda je ravnanje, v katerem mi je dopuščeno početi to in na način, kar in kakor se mi zahoče… Trditev, ki jo mnogi pograbijo z obema rokama, ne zavedajoč se, da celo njim kaj takega ni dano. Kajti, če ne drugače, se ta »kar in kakor se mi zahoče« sooči z ugotovitvijo, da je v sleherni družbi dogovorjen nek red, znotraj katerega pravila, zakoni opredeljujejo dopustno in ga ločujejo od nedopustnega. In kadar obstaja, v povezavi z mojimi ambicijami, željami, namerami, potrebami neko omejevanje, pa čeprav na načelni ravni in v podobi vsesplošnosti, določena meja, do katere so te moje želje…dovoljene, preko nje pa niso dopustne, potem pomeni, da je moja svoboda omeje(va)na in kot taka ni svobod(n)a!

Po drugi strani takšno pojmovanje ne vzdrži resnejše presoje, tudi ob domnevani ukinitvi sleherne zapovedi ali omejitve, saj se neizogibno sooči z dejstvom, da po logiki, znotraj katere je slehernemu dovoljeno početi karkoli in kakorkoli, ker je svoboden, vodi v konflikt, v trčenje dveh (ali več) svobod, katerega pa, ob sledenju zapisanemu pojmovanju svobode, ni moč razrešiti. Pa če vzamemo povsem preprost primer, ko, denimo, na kopališču nekdo želi, po možnosti »na ves glas« poslušati radijsko postajo, kar pa nekomu drugemu, tako zaradi vsebine, kakor tudi zaradi jakosti zvoka ni sprejemljivo. In se njuna svoboda prične izkazovati tako, da prvi nenehno vklaplja sprejemnik in povečuje glasnost, medtem ko ga drugi izklaplja ali pa išče drugo postajo (na tujem sprejemniku, seveda) oziroma zmanjšuje glasnost. In ni težko domnevati, da bi ob trku dveh tako agresivnih svobod slej ko prej prišlo do – svobode močnejšega. Medtem ko bi svoboda, ki bi potegnila krajši konec, iskala prvo pomoč v najbližjem zdravstvenem domu in kasneje s policistom pisala prijavo…

Poglejmo še nekaj konkretnih primerov, na katerih večinoma tudi temeljijo naše napačne predstave o svobodi.

Svoboden sem, ker lahko (v lastni domovini) govorim slovensko… izjava, ki jo je bilo večkrat slišati po osamosvojitvi in s katero so določeni želeli izkazati temeljno razliko med prej in potem.

Najprej je takšna opredelitev svobode napačna, saj smo v konkretnem primeru tudi prej lahko govorili slovensko v svoji domovini. Upoštevaje dejstvo, da je bila ta domovina celo bistveno večja od sedanje, je moč trditi, da je bila bistveno večja tudi nekdanja svoboda. Zoper katero pa smo, absurd, nastopili prav zaradi tega, ker smo si zaželeli – svobodo!

Po drugi strani pa je takšno opredeljevanje napačno, ker je izhajajoča svoboda pogojena s teritorijem, pri čemer le-ta sicer ni zakonsko omejen, pač pa je teoretično celo razširjen prek celega sveta, kar pa ne igra bistvene vloge pri sporazumevanju. Kajti – povsod po svetu je dovoljeno govoriti slovensko, vendar mi to dejstvo v ničemer ne pomaga, saj z načelno uporabo lastnega jezika v preostalem svetu ne morem udejaniti niti osnovne pravice do tega, da bi si naročil želeno hrano in bi poskrbel za to, da bi me taksi odpeljal do izbranega hotela. Torej tu naletimo na praktičen pomen pojmovanja svobode, po katerem mi le-ta na neki načelni ravni ni odmerjena ali pa mi je, v najboljšem primeru odmerjena pod določenimi pogoji, saj bom moral, hoteč zadostiti že lastnim osnovnim potrebam, za nekaj časa pozabiti na pravico do svojega jezika ter seči po pravici do uporabe nekega tujega…

Svoboden sem, ker so se mi uresničile tisočletne sanje in sem svoj na svojem… Bedarija brez primere! Najprej zaradi tega, ker večina ljudi ne vidi »čez rame« niti sto let nazaj, pa svojih prednikov praktično ne pozna, kaj šele, da bi o njih vedela kaj bolj konkretnega. In – kaj šele, da bi poznala njihove sanje. Pa čeprav opredeljene kot sanje naroda. Kajti dnevno dogajanje nas zlahka in več kot očitno prepriča o tem, da celo pri tistih stvareh, pri katerih se ljudstvo izjemoma prikazuje kot (vsaj pogojno) enotno, obstaja število razlik v pristopu, pojmovanjih, predstavah…

Tako na tak način prepričevanja prehitro pridemo do ugotovitve, da nam nekdo oziroma nekateri prodajajo svoje vizije, svoja pojmovanja, svoje zaključke kot splošno veljavne in si s tem ne le dovoljujejo zlorabljati človeško nespamet, pač pa neobstoječa dejstva spreminjati v neko danost, ki bi se ji lahko s preprosto besedo poreklo – laž! Po podkrepitev takšnega sklepanja niti ni potrebno seči pretirano nazaj, v zgodovino, ko spoznamo, da se je narodno prebujanje na naših tleh pričelo v predprejšnjem stoletju....

Druga bedarija v takšnem pojasnjevanju svobode pa je v preprostem dejstvu, da je zlasti po sprivatiziranju vsega možnega dandanes manj dostopnih površin kot jih je bilo nekoč, v časih skupnega dobrega. To bodo zlahka dojeli vsi ljubitelji narave, ki se, denimo, na Gorenjskem podajo po v ustreznih zemljevidih vrisanih planinskih poteh, opremljenih z markacijami, pa jih nekje na poti prek travnika pričaka razjarjen kmet, z vilami v rokah in z alkoholnim zadahom ter jih opozori, da hodijo po zasebni parceli… Da ne govorim o tistih masah, ki so s spremembo družbenega sistema ostale malodane brez vsega in so vesele celo tega, da so tudi njihove delazmožne roke v lasti nekega dobrohotneža, ki jim za njihovo delo odmerja ustrezno miloščino.

Torej bi se dalo potemtakem logično sklepati, da smo tudi po tem merilu v prejšnjih časih razpolagali s krepko večjo svobodo, kot je današnja!

Svobodni smo, ker smo vzeli svoja življenja v lastne roke… Del odgovora na to trditev je moč najti že v prejšnjem odstavku. Predvsem pa bi se po tej logiki dalo sklepati, če nekoliko preskočim to, k čemer se bom v nadaljevanju povrnil, da je dejanska svoboda v rokah tistih posameznikov, ki se odločijo za – samomor! Kajti le oni v danem trenutku držijo lastno življenje v rokah in z njim naredijo natanko to, kar jim (če jim) nihče ne prepreči. In s tem hkrati zavržejo tudi predpogoj svoje svobode, ki s samim samomorom postane blago za enkratno uporabo.

Vzeti življenje v svoje roke naj bi pomenilo, da posameznik sprejema, suvereno in odgovorno, svoje odločitve in skladno z njimi ravna lastna ravnanja. Sledeč neki osnovni logiki, da je težavnost situacije premo sorazmerna s sprejemanjem odločitev, bi se dalo sklepati, da je v lagodnejšem življenju več samodejnosti, ki pa ne govori v prid nekemu posebno težavnemu oziroma aktivnemu odločanju. Izhajajoč iz te trditve zlahka pridemo do ugotovitve, da je v težavnejših razmerah človek bolj prisiljen v neko tehtanje, odločanje in je zaradi tega potemtakem tudi bolj svoboden. Z drugimi besedami bi se dalo zapisano povedati tako, da je v prostoru in v času, v katerem je posameznikova svoboda na neki načelni ravni bolj omejevana, pričakovati njegovo bolj preudarno ravnanje v smislu jemanja življenja (odločitev) v lastne roke. In pridemo do absurda, da je, sledeč trditvi, da smo svobodni, ker smo vzeli svoja življenja v lastne roke, večja svoboda posameznika v represivnih, kot v tako imenovanih svobodnih okoljih. Kar je sicer težko razumeti, dokler ne upoštevamo neko dokaj veljavno dejstvo, da ima človek kot bitje, med ostalimi danostmi, tudi zmožnosti amebnega preoblikovanja.

Svobodni smo, ker se lahko prosto gibamo… Teza, ki zelo težko zdrži neko ostrejšo presojo. Hkrati pa z druge strani predpostavlja, da to »prosto gibanje« v preteklosti ni bilo možno, ker je bilo – omejevano.

Tako kot v primeru jezika, ki smo ga nekoč lahko govorili v geografsko bistveno večji domovini, velja tudi za prosto gibanje, saj že po osnovni logiki ni težko ugotoviti, da je bila na področju nekdanje skupne države večja površina prostega gibanja, kot je dandanes. Kajti, če zgolj za primerjavo, pa čeprav banalno, upoštevamo dejstvo, da so tudi dandanes določeni objekti oziroma kompleksi v državi zaprti za javnost, potem je že dodajanje nekega, denimo, hrvaškega obmorskega letovišča zadosten razlog, da argumentirano povem, kako sem se nekoč lahko prosto gibal na večji površini kot se lahko danes. Obenem pa prostost tega gibanja pade že ob prvi kontroli, ki jo izvaja prometna policija in nam z njo, pa čeprav začasno, krati pravico svobodnega gibanja. In v svetu, v katerem ene meje dnevno padajo, medtem ko druge rastejo na novo, je težko govoriti o tem, da bi svoboda, temelječa na tej argumentaciji, zdržala v časovnem razmisleku.

Svobodni smo, ker sami krojimo svojo usodo… Izjemno smela in le na prvi pogled ugotovitev, ki ustreza dejanskemu stanju. Najprej zaradi tega, ker je več kot zgolj evidentno, da ne krojimo, vsi po vrsti, lastne usode, saj nam v sistemu demokracije, zlasti kadar je bolj domnevna kot dejanska, krojenje naše usode odmerjajo bolj ali manj skozi oddajanje glasov, kar se praviloma izkaže enkrat na štiri leta, če vmes ne poseže kak referendum, ki pa tako in tako, vsaj na našem prostoru, ni usmerjen v neko splošno dobrobit, pač pa praviloma v omejevanje svobode nekoga drugega. In takoj zatem, ko oddamo svoje glasove, vajeti prevzamejo tisti, ki smo jim izkazali svoje zaupanje, v prvi vrsti za to, da ga – zlorabijo. In tudi v primeru, ko ga ne bi, pa bi dejansko vedeli tako za kaj, kakor koga volimo, bi se v sleherni skupnosti, zlasti pa v naši, vselej našli oponenti, ki v odločitvah ne bi zrli svoje volje.

Druga zadeva, ki ne govori v prid takšnemu opredeljevanju svobode pa je dejstvo, da ob vse močnejši globalizaciji niti pod razno ne moremo govoriti o odločitvah, ki bi bile docela suverene in se ne bi, pogostoma kar po temeljnih vprašanjih, prilagajale širšemu okolju. Z drugimi besedami, krojimo lastno usodo zgolj in izključno do te mere, ki je za preostali svet sprejemljiva in kot takšna tudi dopustna.

Ne nazadnje je že sklenitev partnerskega odnosa korak zoper krojenje lastne usode. Pa čeprav nam prav to krojenje, denimo, narekuje odločitev, da s partnerjem zastavimo skupno življenje. A le to in nič več. Kajti odtlej in do neskončnosti je potrebno to življenje krojiti na način, ki upošteva najmanj dva. S tem pa predstava posameznika o tem, da kroji lastno usodo dobi konkretno razmejitev in omejitev, pa se ne kaže več v takšni suverenosti, kot bi se sprva še rada.

Če se za trenutek povrnemo na referendumsko odločanje, ki ga populizem tako rad predstavlja kot najvišji izraz »ljudske volje« in s tem, ker ji je dano izraziti se, tudi svobode. Že ob upoštevanju preproste matematike, po kateri dobršen del volivcev sploh ne pride na (pa čeprav referendumsko) volišče, je moč sklepati, da gre le za voljo tistega dela, ki se vabilu odzove. Če pa še naprej sledimo matematiki, potem hitro ugotovimo, da se je, ob razpršenosti glasov tistih, ki oddajo svoj glas, na »ZA« in »PROTI« , že pri tridesetih odstotkih glasov celotnega volilnega telesa moč sklicevati na »voljo ljudstva«. In pri tem zlahka pozabiti tudi na tiste, ki so zagovarjali drugačno voljo, tiste, ki na volišče sploh niso prišli in tudi na tiste, ki zaradi zakonskih omejitev nimajo pravice do izražanja lastne volje, pa čeprav so del taistega ljudstva.

Pri državnozborskih in lokalnih volitvah je zadeva še bolj sporna, saj se, ob razpršenosti glasov na več strank lahko celo pripeti, da zmaga tista, ki prejme, denimo, petnajst odstotkov glasov vseh volilnih upravičencev. Pa je tedaj sklicevanje zmagovalke na »voljo ljudstva« še bolj kot sicer odraz nepoštenosti, hinavščine, arogance in neizogibno vodi do ugotovitve, da je sleherna »volja ljudstva« politikom uporabna zgolj takrat in toliko, kolikor jim služi kot osnova za sklicevanje, medtem ko jim v realnosti ni do druge volje kot do lastne. Čemu bi sicer, sklicujoč se na neko splošno voljo, tako zlahka prezrli voljo večine, ki jim ni naklonila niti lastne pozornosti, kaj šele zaupanja.

Še bi se dalo najti »argumente«, s katerimi nekateri opredeljujejo svobodo kot tako. Med njimi, denimo, to, da ni vojne, pa to, da dvig kupne moči omogoča dejansko izbiro in še mnoge druge, ki bi se jih dalo, vendar izključno pogojno, obravnavati skozi oči posameznika, ob domnevi, da le-ta nima razčiščenih niti najbolj osnovnih pojmov, pa neko trenutno zadovoljstvo enači s – svobodo!

Vendar do pravega odgovora na ta način ne bomo prišli. Namreč, kadar se sprašujemo o svobodi, tedaj je ne smemo iskati izključno v lastnih pogledih, pač pa moramo ugotoviti tisto pravo, zdravo mero prepletanja med tem, kar pričakujem sam in tistim, kar pričakuje okolica. Z drugimi besedami, moja svoboda mora biti sprejemljiva tudi za druge in obratno. Kajti v kolikor temu ni tako, potem se slej ko prej soočim s posledicami svojega napačnega pojmovanja svobode, ki se izkažejo v tem, da mi nekdo skuša to svobodo omejiti, ji prirezati peruti, ker je zanj postala preveč moteča, da bi jo vzdržno prenašal. Ker sem s svojo svobodo torej posegel v njegovo…

Izhajajoč iz te trditve se da nekoliko pravilneje razlagati tudi vse norme, zakone, znotraj katerih bivamo in ki jih ne kaže kar tako, z levo roko odpraviti, češ da nam preprečujejo, omejujejo svobodo. Nekateri celo do te mere, da govorimo o njenem neobstoju. Namreč, zlahka je moč dojeti trditev, da so normativi postavljeni zato, da nam omogočajo temeljna pričakovanja, ki se jim pravi – živeti v skupnosti. V kateri vsakdo ne more početi, kar se mu zahoče, ne da bi ob tem hkrati posegel v identično pravico drugih. In ko na te stvari pogledamo malo podrobneje, potem hitro pridemo do sklepa, da nas v bistvu ti normativi in zakoni ščitijo in ne omejujejo. Ščitijo pred nami samimi in pred drugimi. In v bistvu večinoma sploh ne posegajo v naša življenja in nam ne kratijo svobode, dokler smo zmožni nadzorovati, obvladovati lastna ravnanja in živeti v sožitju.

Se nadaljuje...