Nadaljevanje...
Pričakovanja in zahteve omejevalnih združb
Da si ne bi knjiga prislužila slovesa diskriminatornega pristopa, bomo v tem poglavju zamenjali vrstni red in pričeli z najmanjšim, torej s sosedstvom. Ki je lahko v različnih pojavnih oblikah in na različnih razvojnih stadijih, tako kot sosedstvo med fizičnimi in (ali) pravnimi subjekti, kakor tisto, ki se nanaša na razmejitve na dejstva med bolj ali manj neumetelno oblikovanimi umetnimi tvorbami.
Temeljna pričakovanja soseda kot takega so pusti me pri miru, kadar ocenjuje, da bi ravnanja nekoga drugega utegnila (po)seči v njegove interese; pusti me z mirom, kadar ocenjuje, da bi pasivnost nekoga drugega utegnila koristiti njegovim težnjam po uveljavljanju lastnih interesov na sosedovem področju; pusti mir pri miru, kadar oceni, da bo z evidentnim kršenjem obstoječih dogovorov in razmejitev in računajoč na njegovo pacifistično popustljivost, nekomu drugemu uspel odžreti pridobljene pridobitve. Zahteva pa je, v principu, ena sama in bi se jo dalo opredeliti kot trajno pričakovanje, usmerjeno do nekoga drugega, da bo ravnal natanko in izključno ter vselej tako, da se bo potem sosed lahko hvalil s tem, češ kako dobrega (včasih tudi bebavega, nesposobnega, strahopetnega) soseda ima.
Pričakovanja politične stranke in (ali) verske skupnosti niso kaj bistveno bolj zakomplicirana. Svojo naklonjenost in izhajajoče pripustke in odpustke podeljujeta na osnovi pripadnosti slehernega svojega uda, tako v njeni fizični, kakor tudi duhovni obliki, pri čemer umske razsežnosti niso v ospredju, saj so pri takšnih dvonožcih zanemarljivo razsežne. Zahteve pa se, izhajajoče iz pričakovanj, bolj ali manj osredotočajo na pridobitev glasu, prostovoljnega dela in, če je le možno, čim višjega finančnega prispevka. In na neomajno ter brezpogojno zaprisego vrhovnemu božanstvu, v primeru stranke njenemu presvetlemu vodji osebno, v primeru verske skupnosti pa samemu bogu in v njegovi odsotnosti prenašalcem in razlagalcem njegovih misli in svetih resnic.
Pri državi pa je vprašanje pričakovanj in zahtev nekoliko kompleksnejša zadeva, zlasti v času demokracije, ko vsakokratna državna podoba terja vsakokratne in njej všečne izkaze lojalnosti. Kar je opazno zlasti v deželi, v kateri sleherna vlada meni, da je država ona sama in – prav ona!
Naivnost je gotovo ena od kategorij, ki ni le zaželena, pač pa predvsem pričakovana, zlasti v primeru pravljično uspešnih državnih združb, katerih predstavniki tekmujejo med seboj v tem, kdo bo več naložil. Njihovo nalaganje je trajnejši proces, utemeljen na neznanju, nesposobnosti in prepričanju, da je volilna baza dovolj bebava (če jih je že izvolila), da bo brez slehernega zadržka in brez časovnih omejitev sprejemala vse, kar ji servirajo. Poznamo več stopenj naivnosti, ki jih opredeljujemo glede na število primerov, ko se, posamezniki ali skupine ali pa kar večina, znajdejo na ledu. V primeru tovrstne, torej naivnosti naroda, bi lahko zapisali, ne velja trditev, da gre osel le enkrat na led (saj je prav zaradi tega osel, ker bi se v nasprotnem, morda, celo naučil drsati), pač pa je njegova vztrajnost neomejena in se, kot vselej spolzka, konča z bolečim pristankom na trdih tleh.
Trpežnost je druga odlika, ki jo voditelji pričakujejo od (predvsem za nos) vodenih, saj je v neposredni navezavi z že omenjeno naivnostjo in iz nje izhajajočimi zdrsi. Tudi trpežnost sodi med pričakovane vrline, na osnovi katerih si zdaj te, zdaj neke druge vladajoče opcije gradijo podobo vsevedne umnosti, med katerimi v bistvu ni nekih večjih razlik, in si dovoljujejo ne le napačnega odločanja, pač pa tudi napačnih in dvomljivih praks, iz katerih praviloma izhajajo brez sleherne praske. Le-te, praske torej, običajno beležijo navadni državljani, pri čemer jim je v veliko pomoč nizek inteligenčni količnik, zavoljo katerega nenehno upajo v boljše, podlegajo pa slabšemu.
Pravovernost je veščina, za katero ni potrebno biti posebno vešč, saj zadošča praznoglavost in izhajajoče prepričanje, da tisti tam zgoraj že vedo. Pri tem ni pomembno, če se pravovernost udomači znotraj politične stranke ali verske skupnosti ali države ali katerekoli druge interesne dejavnosti oziroma krožka, pač pa je pomembno izključno in samo to, da je resnično tista prava! Pravovernost se izjemno uspešno dopolnjuje z naivnostjo in trpežnostjo in poraja sadove na dolgi rok, saj tako in tako ni pričakovati kratkoročnih odrešitev, zaradi česar je njeno upanje utemeljeno z upom in se utegne izkazati kot jalovo šele tedaj, ko upajoči že zapustijo tosvetna prostranstva. Torej – nikoli.
Razumevanje je izpopolnitev predhodno obravnavane kombinacije naivnosti, trpežnosti in pravovernosti in je njeno delovanje usmerjeno v sprejemanje številnih razlag, ki v skrajnem primeru dopovejo nedopovedljivim, da je, denimo, sredi julija, potem ko je sonce že mesec in pol žgoče žgalo s sinjega neba, končno posijalo! Taisto sonce, kakopak. In to zgolj zahvaljujoč dejstvu, ker je ta in ta (posameznik ali politična stranka ali verska skupnost ali državna tvorba) povedal(a) ali storil(a) to in to. Denimo razbremenil svoj odvodni kanal in takega pihnil, da je pregnalo vse, tudi tiste potencialne oblake v daljne daljave.
Samostojnost je cilj sleherne države, tako ko gre za vprašanje njenega statusa, kakor tudi takrat, ko ji ustreza, da bi bili njeni smrtni pripadniki čimbolj samostojni in se ne bi ozirali proti njenim koritom po pomoč. Samostojnost je resda relativen pojem in v praktičnem svetu soodvisnosti omejeno dosegljiv, čeprav tisti, ki jo pričakujejo, nenehno razlagajo, kako da so prav oni dosegli, da je »naša« država ali politična stranka ali verska skupnost samostojna, tako v svojem obstoju, kakor v sprejemanju odločitev, ki so prav zaradi tega ne le suverene, pač pa najboljše med boljšimi. Samostojnost rada zelo hitro dobi svoje državljanske pravice, kadar se okliče s tega nivoja, tudi takrat, kadar država ali politična stranka ali verska skupnost v bistvu ne ve (dokončno) niti tega, do kod sega oziroma kje so njene meje. Včasih samostojnost mešajo s pojmom suverenost, kar pa večinoma ni pravilno, kar kaže tudi naš primer, ko smo samostojni, dokler gre drugim dobro, in krizni, kadar recesija zagrabi razvitejše od nas, pa postanemo relativno samostojni v suvereni državi z odprtimi mejnimi vprašanji in s sosedovimi mejnimi kiblami na naši zemlji. In obratno, tudi v časih relativne samostojnosti so potrebni naivnost, trpežnost, pravovernost in razumevanje, da ob vseh diktatih iz tujine in ob že omenjenih kiblah suverenost živi s polnimi pljuči.
Za zaključek tega poglavja uporabimo (samo)iniciativnost, ki je reden pojav med veljaki, ki kaj veljajo v državi (ali v politični stranki ali v verski skupnosti) in nekoliko manj reden med rajo, ki se je nekoliko že naveličala podajati predloge, ki jih nihče ne posluša, še manj sliši, zlasti pa je, upoštevaje prepotencirano socialno politiko, ki nas zasipava s svojimi dobrotami v poslednjem desetletju, dveh, zamrla potreba po tem, da bi ljudje odstopali od predhodno opisanih pričakovanj, ki jih sleherni dober, predvsem pa z neba podarjen politik v svojem imenu, kar je praktično v imenu države ali politične stranke ali verske skupnosti izkazuje do ljudstva.
Nadgradnja opisanih pričakovanj, praktično njihova sinteza, h kateri teži sleherno vodstvo, v premosorazmerju s svojimi umskimi kapacitetami, je – domoljubje! Le-to pa je, zlasti v današnjih časih in na naših tleh postalo pravi modni hit, pa ga zaradi tega kaže opisati v posebnem poglavju. Vendar šele potem, ko bomo spregovorili, vsaj na kratko, tudi o zahtevah, ki jih obravnavane združbe izkazujejo do svojih članov. In med katerimi so najpomembnejše plačevanje davkov (ali članarin ali prostovoljnih prispevkov), spoštovanje zapovedanega in oddajanje glasov na volitvah in referendumih. Včasih, v odvisnosti od jasnine (ali temačnosti) v glavah države (ali druge združbe), med temeljne zahteve sodi tudi biti naš ali vsaj in pogojno ne biti njihov. Menim, da je zapisano slehernemu dodobra jasno že brez podrobnejše razlage, pa bi bilo povsem neumestno, ko bi tudi tu žvečili davno prežvečene teme.
Se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar