Temelji zaplankanosti...5

Nadaljevanje...

Smiselnost omejevalnih združb

Smiselnost omejevalnih združb je vprašanje, ki se slehernemu domoljubu, ne glede na stopnjo njegove domoljubne zavesti, izkaže kot bogokletno. A vendar. Sledeč znanstvenemu pristopu obravnave začrtanih tem je potrebno obdelati tudi to poglavje.

Na prvi pogled se ravnanja omejevalnih združb kažejo kot nesmiselna in zaradi tega kot nesmiselne opisujejo tudi združbe same. Za lažjo ponazoritev in razumevanje zapisanega bomo (še vedno) ostali na domačih tleh, upajoč, da bralec vsaj približno ve koliko je ena in ena in mu zaradi tega razumevanje ne bo pretirano oteženo. Poglejmo primere sosedov, katerihkoli, denimo – tipskega. In predvsem v podobi fizične osebe. Kaj vse je dober sosed pripravljen storiti za dobrososedske odnose! Denimo tisto osnovno, da postavi ograjo, s katero razmeji med tujim in svojim. Če želi boljše odnose, potem postavi najmanj dva metra visoko in, po možnosti, okrašeno z bodečo žico. Kajti – če sosed ne bo segel na tvoje, potem ti ne bo vzbudil gneva in odnosi ne bodo ogroženi! Preprosta logika, ni kaj. Potem, denimo, če se pri sosedu dogaja kaj nenavadnega, na primer, če se iz stanovanja sliši kričanje in udarjanje, ali pa zvoki, podobni tistim, ki jih proizvaja vsak pošten vlomilec, tedaj vsak dober sosed obrne glavo vstran in se dela, kot da ničesar ne zaznava. Kajti, pazite, lahko bi se pripetilo, da bi bili omenjeni zvoki iz filma, ki ga sosed, skupaj z družino gleda v svoji dnevni sobi in bi na koncu izpadlo, če bi mu pozvonil na vrata, da mu prisluškuješ in zabadaš nos v njegovo zasebno življenje. Kar pa zagotovo ni lepo, kajneda?! Skratka, vsa omejevanja in samoomejevanja kolikor toliko omejenih sosedov obstajajo izključno zaradi tega, da na njih temeljih cvetijo dobri odnosi med sosedi!

Podobno je pri političnih strankah. In verskih skupnostih. V njih posamezniki gradijo mostove, čeprav se zdi, kot da bi se šli preštevanja, znotraj katerega bi ugotavljali kdo je za in njihov ter kdo je proti in od tistih drugih. Vaš, bi se reklo. Pa bi utegnil kdo pomisliti, da gre za nevzdržno in slepemu razvidno nasprotje. A temu ni tako. Namreč že skromen razum ve, da je potrebno, preden pričnem zidati most, imeti bregova. Najmanj dva. Da bom čez njiju potegnil lok, ki ju bo, v končni fazi, povezoval in morda, vsaj v določenih točkah celo združeval. In to počnejo naši strankarski veljaki. Najprej definirajo bregove, da bi jih kasneje povezali! To počno z zadostno mero spretnosti, pa se včasih celo zdi, kako pri odločanju znotraj neke (z)mešane skupine ali organa, v katerem imajo, kakopak, svojo večino, ne upoštevajo nasprotna mnenja in odpadnike celo privedejo do točke, ko protestno najprej zapuščajo sestanke, kasneje pa še izstopijo iz skupine. Kar seveda ni, niti slučajno, večinska želja. Nasprotno, le-ta je usmerjena k oblikovanju zavesti, da se do vseh pomembnejših rešitev da dokopati z mukotrpnim delom, da je za vse potreben krvavi boj, saj bi v nasprotnem dobljene rešitve ne bile demokratične in bi se ne zavedali njihovih vrednosti! Kakopak je tudi v verskih skupnostih podoba dokaj podobna, le da pri njih, znotraj temeljne usmeritve po bratski ljubezni do sovernega, čeprav v drugo verujočega, svojo vlogo odigrajo molitve v smislu da-bi-crknil-krivoverec, katerih temeljni namen je samega sebe privesti v skušnjavo in v njej preizkusiti lastno odpornost napram njej. In kdor se ob priložnostnih medverskih srečanjih nasmejano rokuje s svojim polbratom, ta je zagotovo zmagal!

Pri državah je podobno, saj so, ne nazadnje, narejene iz sosedov in takšnih ali drugačnih verujočih, pri čemer jim tisti, ki se ne morejo izkazati kot pravi domoljubi ne hodijo pretirano v napoto, saj je glas bistre misli tako redek pojav, da je zvečine ((in za večino) tudi neslišen. Tako tudi znotraj držav, tudi naše, počenjajo same umne stvari. Vsake kvatre menjajo šolski sistem, vsake toliko najmanj dopolnijo zakonodajo (mimogrede, človek bi se povprašal, kdo sploh pozna vse te silne zakone, ki jih že dvajset let sprejemajo po tekočem traku?!), z novo (in svojo) uredbo izničijo staro (in njihovo) in ob tem najdejo dovolj časa, da stremijo k zabetoniranju sosedskih meja in to iz povsem praktičnega razloga, da jih bodo čez nekaj let ponovno – ukinili! No, seveda previdnost na tem področju ni napačna zadeva, zlasti upoštevaje trdno prepričanost naših združenih političnih sil, da je Evropska unija perspektivno edina možna in sprejemljiva varianta za našo omejevalno združbo.

Skratka, če bi poenostavil vprašanje smiselnosti omejevalnih združb, potem bi na kratko povedal, da je v tem, da na nekem omejenem prostoru in času skoncentrira vse omejene nesmiselnosti in jih, kolikor se le da smiselno nadzoruje.

Položaj posameznika v omejevalnih združbah

Slehernik, ki se prostovoljno znajde v omejevalnih združbah je – omejen. To je preprosta logika, ki je ni moč spregledati. No, večinoma bi bil taisti slehernik omejen tudi izven omejevalnih združb, a je v le-teh njegova omejenost omejena, torej nadzorovana. Seveda ne brezplačno. Taisti slehernik namreč na omejevalno združbo prenaša svojo omejenost, s čemer se tvori obojestransko ploden odnos in je v končni fazi tudi omejevalna združba omejena z omejenostjo v njej delujočega slehernika.

Posameznik lahko v omejevalnih združbah pridobi na veljavi. Čeprav se to, na prvi pogled zdi nemogoče, saj omejevalnost ni pojem, ki bi govoril v prid pridobivanju. Vendar, če se za hip povrnemo na tista dva matematična minusa, ne gre spregledati, da v konkretnem primeru prihaja do interakcije dveh omejenosti, ki potemtakem dajeta – neomejenost. Neomejeno omejenost, bi pravilneje zapisali. Ki jo slehernik lahko s pridom izkorišča, če je le na pravi liniji in dovolj fleksibilen, da zna pravočasno zamenjati operaterja. Po domače povedano, preiti od ene politične opredelitve k drugi.

Tako se lahko, denimo, posameznik v omejevalnih združbah izkaže kot pravoverna oseba, kar mu kot posamezniku sicer ne bi bilo dano. Lahko, na primer, pleza po lestvici domoljubja in hkrati, odvisno od lastne spretnosti, izkazuje iznajdljivost na vseh področjih, tudi na tistih, ki se nanašajo na pričakovanja in zahteve, ki jih sleherna združba goji do svojih članov. Tako, za ponazoritev, niso redki primeri, ko kršilci človekovih pravic sodijo med njihove največje branitelje, ali prisvojitelji družbene lastnine med največje poštenjake. Ki celo s strokovnimi nasveti utrjujejo svojo vlogo v družbeni hierarhiji in izkazujejo temeljno dejstvo, da je med omejenimi danostmi le neomejenost omejena. Sama s seboj in z nekimi tako imenovanimi normami, ki ji jih, brez najmanjših izjem, predpisuje prav – omejenost! Medtem ko omejenost, kot temeljna značilnost dvonožčevega sveta, v svoji brezmejnosti doživlja razcvet v praktično vseh obdobjih svoje zgodovine.

Kakor je bilo že uvodoma ugotovljeno, se posamezniki združujejo v združbe zaradi tega, ker so sami zase nesposobni skrbeti sami zase. Potemtakem je sleherna združba skup samih nesposobnežev, ki jim le njihovo okolje nudi možnost prosperiranja in doseganja nadstandardnih ciljev. Lahko bi celo ugotavljali, da ni čudno, da so tovrstne združbe, vse  po vrsti in vsaka zase, nesposobne, upoštevaje njihovo sestavo in da gre le dejstvu, da obstajajo druga do druge in druga od (za) druge(o) zahvala, da se njihova nesposobnost kaže v luči sposobnosti. Pa potemtakem celo posameznik, tudi tisti najbolj nesposoben, skozi čutenje združbe dobi občutek lastne sposobnosti. Kar se vidi takrat, ko denimo zmagamo in gremo na svetovno prvenstvo ali pa smo zgolj ponosni, ker imamo Cankarja in Triglav in presvetlega samega kardinala Rodeta. Kot da bi za našteto kaj storili. Denimo – mignili z mezincem.

Seveda so tudi izjeme, neke vrste izmečki, vsaj po domoljubni plati, ki dvomijo in dvom tudi izkazujejo, meneč, v svojem večnem nezadovoljstvu, da bi to ali ono ne zgolj lahko, pač pa celo moralo biti bolje, drugače, a o tem, morda, kdaj drugič. Takšni ljudje namreč kvarijo podobo uspešne omejevalne združbe in si zaslužijo posebno obravnavo.

Se nadaljuje...