Temelji zaplankanosti...4

Nadaljevanje...

Domoljubje

Kakor je že bilo povedano, gre za nadgradnjo in sintezo hkrati temeljnih pričakovanj, ki jih različne oblike oblasti oblikujejo napram smrtnikom do te mere, da znajo ta pričakovanja prerasti celo v zahtevo, pri čemer njeno (ne)izpolnjevanje pogojuje posameznikovo mesto v združbi, ki si ga lahko v ekstremnih primerih poišče tudi meter pod zemljo. Tudi pojmovanje domoljubja je namreč lahko relativen pojem in je bolj zaostreno, bolj kot so tepasti tisti, ki ga tolmačijo.

Poznamo več oblik domoljubja oziroma tistega, kar določeni politiki in politične opcije pod tem pojmom pojmujejo in zvečine bi med njimi lahko potegnili določene vezi, ki vse in brez izjem od domoljuba terjajo, da je v omejevalni združbi vsaj – omejen. Med temeljnimi značilnosti domoljubja v njegovi zabetonirani obliki so izpolnjevanje pričakovanj in zahtev združbe do posameznika, občudovanje naravnih danosti in lepot, ki si jih združba lasti in z njimi razpolaga, konzumiranje jedače in pijače, ki ju pridelujejo v okviru možnosti, ki jih združba zagotavlja lastnim pridelovalcem, trošenje na združbenem teritoriju in lepo besedičenje o trenutnih in trajnih vrednotah, ki jih združba prepozna kot edino njej dane in zatorej lastne. Domoljubje na nekoliko višji stopnji terja tudi občudovanje gora in zahajanje nanje (v konkretnem, torej našem primeru šteje zlasti že omenjen vzpon na Triglav) ter vsaj še tisti kdor ne skače ni Slovenc, katerega odmev izpričuje dejansko predanost skupni stvari, ki, zvečine, služi za to, da se vsaj za nekaj ur, morda celo dni, sprosti neizrabljena energija in se napolnijo praznine, tako umske, kakor tudi duhovne, vsekakor pa lačne samodokazovanja in samopotrditve, v smislu biti nekaj. Pri čemer niti ni pomemben tisti »več«.

Domoljubje najvišje stopnje pa, poleg naštetega, vključuje tudi najmanj odklonilno stališče do izbrisanih, pedrov in lezbijk ter, kakopak, rdečih. Slednje niti ni tako nenavadno, kot bi se utegnilo kazati na prvi pogled, saj je splošno znano (pa čeprav v živalskem primeru napačno) dejstvo, da rdeča ni moteča le za bike, pač pa za vse pripadnike govejega rodu. Ob omenjenem to, pravo domoljubje, terja tudi ustrezne aktivnosti na področju odstranitve cvetličnih korit z Jorasovega dovoza, odstranjevanje sleherne (zlasti pa petdeset letne) podlage, ki bi utegnila neželena zgodovinska dejstva prikaz(ov)ati v napačni luči in načelno ter predano nastopanje zoper njih in njihove, v prid našim. Ki so tu zato, da se okrog njih vrti svet.

Tako v domoljubje zagotovo ne sodi kritičen odnos do slehernika in slehernosti, še manj pa izkazovanje nezadovoljstva nad sadovi dela, ki so ga v dobro vseh nas in bodočih rodov vložili veleumni in domoljubno naravnani predstavniki omejevalnih združb.

Temeljni problem domoljubja je v tem, ker potrebo po njem ugotavljajo razni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter predsedniki različnih (omejevalnih) združb, z državno na čelu, ki so praviloma pripadniki praktičnega tipa dvonožca in skušajo življenje ravnati po zakonitostih razuma. Medtem ko je domoljubje (kot sleherno drugo lubje) čustvena kategorija, ki je ni moč zapovedovati. Z druge strani pa se v reševanje nastale zagate vključujejo določeni pesniki in filozofi in (že) obstoječi domoljubje vseh možnih zvrst in podzvrsti, katerih nacionalizem, v svoji pretirani obliki daje slutiti, da so njihova ravnanja utemeljena na čustvih in kot takšna daleč od razuma. Ki pa je potreben za določitev pravega pristopa do uzakonitve domoljubja kot edinega sprejemljivega odnosa do, denimo, države. Tako so, denimo, na zboru starešin, če lahko tako poimenujemo skup domnevno modrih imen, ki so se, v konkretnem primeru, sestala pri predsedniku naše dežele, sklenili, da bi bilo potrebno domoljubje učiti v šolah. Že od malega. Da bodo otroci vzljubili svojo domovino, po možnosti celo brezpogojno in jo sprejemali natanko takšno, kakršna je.

Seveda je zapisano skregano z zdravo pametjo, kajti imeti rad nekoga se ne uči tako, kot si to predstavljajo omenjeni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter predsedniki različnih združb, hkrati pa imeti rad ne pomeni imeti rad na način, kakršen je dan nacionalističnemu pojmovanju, ki sledeč svoje nerazumsko utemeljene argumente raje vodi v sovraštvo, kot v ljubezen. Kar tudi ni nič čudnega. To namreč, da je pouk domoljubja že v svoji osnovi skregan z zdravo pametjo. Kajti le-ta, pamet torej, tudi ne bo ne pot, še manj sredstvo, s katero bodo, v kolikor zamisel postane praksa, udejanjali načrtovano, torej učenja domoljubja. Nasprotno, da bi vzbudili v mladeži pozitivno energijo in čutenje, bodo ti razni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter razni predsedniki hodili mednje, jim pripovedovali (vsak svojo) pravljice in se z njimi, z otroci, po zaključenem besedičenju najmanj petnajst minut toplo objemali. Pri čemer jim bodo, tesno objeti, na uho šepetali Cankarjeve črtice in Prešernove verze, jim pripovedovali o čudovitem pogledu s Triglava in, med drugim, kakopak, o svojih zaslugah v osamosvojitvi Slovenije in svetu, kakršen bi bil brez njih. Za njimi bodo nastopili še določeni pesniki in filozofi, tisti zadostno nacionalistično obarvani, ter otrokom predstavili razumske osnove, ki so jih pripeljale do nacionalizma. Svoja čustva bodo ob tem pustili pri miru in jih torej ne bodo skušali prenašati na mladino, saj bi, ob kipečih in že prenesenih čustvih onih prvih, recimo racionalnih tipov, utegnilo priti do hiper čustvovanja, kar bi lahko, nenazadnje, po tisti matematični, da dva minusa dajeta plus, pripeljalo do nasprotnega učinka in bi učenci utegnili potegniti kratko, v obliki nekega prebliska, ki bi utegnil naznaniti, da glava na vratu ne služi zgolj za frizerja, pač pa še za kaj drugega. No, vsaj kot (žal večinoma neizkoriščena) možnost!

Na ta način bo doseženo želeno in bo volk sit, kozli pa bodo še naprej ostali kozli. In kdo ve, če ne bo čas prinesel tudi nekakšne preverke, izpite, s katerimi bodo ugotavljali, v katero šolo se lahko posameznik vpiše (po končani obvezni, seveda), če sploh in ali je primeren kandidat za to ali ono zaposlitev, funkcijo in sploh za to, da ga združba v svojih omejenih danostih zadrži kot svoj nezaželen člen, ali bi bilo bolje, ko bi ga kar deportirali v neko drugo okolje, kjer še ne bodo tako umni, da bi tratili čas na – neumnosti.

Temeljne težave ob uveljavljeni praksi samooklicevanega domoljubja

Prizadevanja za razcvet domoljubja utegnejo privesti tudi do določenih težav, med katerimi se kot temeljne kažejo spreminjanje potrebne stopnje domoljubja, vprašanje zadostnega poznavanja le-tega (zlasti pri odločanju o nadaljnjem šolanju ali zaposlitvi oziroma dodelitvi funkcije) in primernost ocenjevalcev domoljubne zavesti. Namreč znano je dejstvo, da se na naših tleh in ob vsakokratni menjavi politične opcije, ki jipripade čast, da se proglasi za državo, spreminja tudi sistem vrednot, redefinira prioriteta temeljnih prioritet in na novo trasira pot, ki edina in zveličavna vodi v boljši jutri. Kolikor je le-ta, v tem našem pravljičnem svetu sploh mogoč.

O teh težavah ne bomo na dolgo, kajti prav tako je znano, da smo doslej še vse bolj ali manj uspešno prebrodili, po sistemu plesnega koraka – dva naprej in tri nazaj. Pa ni vrag, da ne bomo razrešili tudi tako enostavnih vprašanj, kakršna so ta, ki zadevajo domoljubje.

Tako bodo, na primer, kandidati za šolanje ali zaposlitev ali (in predvsem) politično kariero morali obvladati vse tri osnovne stopnje domoljubja in bodo potem, v odvisnosti od konkretnih zgodovinskih okoliščin in izhajajočih pričakovanj, po sistemu A - B - C obkroževali pravilne odgovore. Ni problema. Malo več zabijanja v glavo, pa bo. Tudi sama ugotovitev, katera stopnja domoljubja je v danem trenutku pravilna, ne bo težavna. Naši politični liderji so že tako verzirani v svojem početju, njihovi demokratični sledbeniki pa tudi, da bo zadoščal dekret, ki bo javnosti naznanil, da se tega in tega dne ob tej in tej uri pojmovanje domoljubja spreminja in da potlej velja različica ta in ta. Pa bodo lahko vsi domoljubi, pravoverno naravnani, seveda, pravočasno preklopili lastno funkcioniranje na zaželen in torej ustrezen način. Kar tudi ne bi smelo predstavljati nekih posebnih težav, upoštevaje, da so jim posamezni preklopi več kot uspešno uspevali v preteklosti.

Nekoliko večja, a ne nerazrešljiva težava nastopi le po vprašanju strokovnih komisij, ki jih bodo sestavljali ocenjevalci domoljubne zavesti, vendar tudi ta ne bi smela postavljati pod vprašaj realnost zadanega. Namreč že po naših parlamentarnih izkušnjah je moč zlahka ugotoviti, da vsaka politična stranka razpolaga z zadostnim številom ustreznih strokovnjakov in nas, prav zaradi tega, daje problem, ki se mu pravi pomanjkanje komisij (upoštevaje že omenjeno število strokovnjakov) in ne obratno, pomanjkanje strokovnega kadra. Pa bo sleherna oblast z lahkoto zapolnila morebitne tovrstne potrebe in bo v bistvu malodane vsaka vas na slovenskem imela vsaj eno takšno komisijo. V kolikor pa bi se izkazalo, da s tem niso izpolnjena pričakovanja vseh strokovnjakov po njihovem participiranju k prodornejšemu razvoju slovenske biti in izhajajoče zavesti, se bo še vedno dalo pristojnosti teh komisij omejiti na ožja področja, denimo na vsako hišo posebej, kar smo, izhajajoč iz že parlamentarno videnega, tudi zmožni realizirati brez slehernih zapletov.

Se nadaljuje...