Temelji zaplankanosti...6

Nadaljevanje...

Odmiranje države

Davno tega je Marx, čigar ideje sicer spoštujem in se, zlasti v zadnjih časih, vse bolj izkazujejo kot utemeljene, (žal) zmotno ugotovil, da je država v izumiranju. Tega mu, seveda, ne gre zameriti, saj je živel v svetu, v katerem je bila demokracija še jajčece v mošnji nekega, z zadostno mero prostega časa obogatenega sanjača in se je družil z modrimi, pa so mu bila spoznanja, ki jih porajajo sodobni demokratični procesi, v katerih neumnost omejuje umnost, neznanka. Zaradi česar ni mogel niti slutiti neutemeljenosti takšne državokletne trditve.

Država je nujno zlo. Potrebujejo jo tako tisti, ki bi bili brez svoje države navaden nič, kakor tudi tisti, ki so v podobi ljudstva potrebni za obstoj sleherne omejevalne združbe, ker bi brez svojih vodnikov ne vedeli kam s samimi seboj. Situacija je na moč podobna ograjenemu pašniku, v katerem trop ovac sledi svojemu predvodniku in bi se, ko ne bi bilo električnega pastirja, sklicujoč se na svoje demokratične pravice, razpršili na vse strani in prenehali obstajati. Kot trop.

Država torej ni v odmiranju, čeprav odmiranje in umiranje nista procesa, ki ju je moč obravnavati ločeno od države. Država tako ceni vse tiste, ki so zanjo pripravljeni darovati svoja življenja, v prenesenem in tudi v pokopanem pomenu besede. Seveda se redkokdaj, praviloma izjemoma pripeti, da so na čelu tistih, ki stopijo v prve vrste, braneč državo in njeno veljavo, oni, ki imajo od države največ in največje koristi, ali njihovi sinovi. Kajti zavedajo se lastne neprecenljivosti in dejstva, da se topovska hrana vselej najde v zadostnih količinah, pa ni potrebe po tem, da bi z lastnim siljenjem v ospredje pretiravali. So pa, vsekakor, prvi tam, kjer je treba podeliti zasluge. Še raje tam, kjer jih prejemajo.

Če bo kdaj država odmrla, potem se bo to zgodilo zaradi tega, ker je vse več ljudi, ki so, vsak v svoji omejevalni združbi lačni, goli in bosi, pa jim, v vsesplošnem pomanjkanju sredstev, namenjenih za dobrobit raje, celo odtegujejo zdravstveno oskrbo. Po drugi strani pa se prebivalstvo vse bolj stara in je zanj značilno, da ne slovi po svoji plodnosti. Z izjemo politikov in mislecev, ki so iz leta v leto plodnejši v neplodnih razpravah.

Seveda se tudi v tem in takem primeru ne bo dogodilo odmiranje države kot tako, pač pa se utegne pripetiti le ena od transformacij, v vrsti že doživetih, ko država bodisi razpade na več manjših (da zadosti potrebam tistih, ki bi bili brez njih nič) ali pa jo pogoltne večja tvorba od nje same. Pri slednjem smo na dobri poti z vsakim podpisom po vprašanju integriranja v širše, pa čeprav in zlasti na besedah svobodotvorne in demokratične transevropske združbe.

Pri nas se, v konkretnem primeru, dogaja celo nasprotno. Vsaka garnitura, ki zapusti za seboj krmilo omejevalne naše združbe, zapusti za seboj tudi vidno število svojih zasevkov, kar se kaže v vse večjem porastu državnega aparata, znotraj katerega so neredki tisti, ki sploh ne vedo, kje in čemu so zaposleni, kje imajo svoj delovni prostor in kdaj naj pridejo v službo. Nekolikanj več je tistih, ki odgovore na ta vprašanja poznajo, a še niso utegnili pričeti z udejanjanjem lastne delovne prizadevnosti. Pa zaradi tega niti ni čudno, ko se vrhovni omejeni znotraj omejevalne državne združbe olajšajo s priznanjem, da bi se ugotovljeno neomejeno omejenost dalo reducirati, vendar zaradi omejenih resursov ne morejo pristopiti k realizaciji…

Oblastniki in oblastniški značaj

Oblastništvo terja določene napore, zato tudi ni čudno, da mu je kos le izbrana vrsta ljudi.  Seveda delimo, kakor vse ostale, tudi oblastnike na bolj ali manj uspešne, medtem ko neuspešnih v njihovih vrstah ni. Kajti prav vsi, do slednjega, imajo nekakšne zasluge, vsaj za nekaj. In celo tisti, ki se jih zgodovina trudi čim prej pozabiti imajo zasluge za to, ker so– bivši.

Do oblasti se da dokopati na različne načine. Z umno uporabo sile, z neumno prevratniško dejavnostjo in z bolj ali manj silovito uporabo neumnosti, ki se ji pravi ljudska volja in ki v svojem prepričanju, da izpolnjuje svojo demokratično pravico, odmerja glasove posameznim listam, znotraj katerih se pa tako v naprej ve, kdo bo prvi v primeru, če pride do zmage. Seveda se lahko nalistani v določenih primerih tudi drugače dogovorijo, po raznih ključih in prikritih zavitostih, s katerimi preslepijo volivčev glas, a to v konkretnem primeru ne predstavlja nič posebnega, saj je oblastniški značaj, kakor bomo spoznali v nadaljevanju, že sam po sebi problematičen.

Ker je politika najmanj oprijemljiva dejavnost, zaradi česar so redki, ki menijo, da se je niso sposobni igrati, se večji del političnega kadra zanjo odloča iz preprostega razloga, ker so tudi sami neoprijemljivi. Neoprijemljivost je značajska lastnost, ki bi se jo dalo opisati tudi kot sluzavost, spolzkost in včasih tudi opolzkost, izraža pa se v nenehni prilagodljivosti vsem vremenskim in družbenim razmeram, s pomočjo katere se da še iz najglobljega brezna zlesti na sam vrh tega (še vedno) brezna.

Upoštevaje fleksibilnost družbenih razmer in nenehno soočanje z, tudi nepričakovanimi izzivi, je za politika izjemnega pomena določena stopnja elastičnosti, ki se izkazuje tako v upogljivosti, kakor tudi v raztegljivosti in nategljivosti. Prva je priporočena v začetni razvojni fazi slehernega politika, v kateri z ukrivljeno hrbtenico in od daleč ocenjuje vrhove, na katere se misli povzpeti in spoznava nevarnosti, ki bi mu pri vzponu utegnile pretiti, medtem ko je druga zaželena v zrelejšem obdobju, ko se politik dnevno srečuje s požrtimi besedami in stališči in je primoran v vsakem trenutku raztegovati okoliščine lastnega ravnanja, da si znotraj njih najde zadosti manevrskega prostora za morebiten izhod v sili. Nategljivost, kot poslednja a ne tudi najmanj pomembna lastnost, pa je pomembna v celotni politični karieri, tako takrat, kadar se pustiš, kot takrat, kadar se sam podajaš v nategovanje.

Brez zakompleksanosti in potrebe po samodokazovanju ne bi bilo uspešnega politika. Politik enostavno čuti potrebo po tem, da bi bil nekaj in nekdo, potrebuje priznanje in odobravanje, brez katerega je njegovo življenje podobno običajnemu, torej – prazno. V zmožnejših okoljih tovrstne značajske motnje uspešno odpravljajo s psihiatrično pomočjo, v onih drugih, v katerih si pa te pomoči ne morejo privoščiti, je politika idealno sredstvo za vsaj začasno saniranje te psihične hibe. Da ne gre za trajno rešitev dokazuje dejstvo, da so le redki med bivšimi politiki, ki jim tudi ob upokojitvi uspe ne biti – nihče.

Trezna nenasitnost je vrlina, brez katere je bolje, da se kandidat za politika sploh ne poda v politične vode. Njena temeljna značilnost, ki se tekom let in z nabiranjem položajev le plemeniti, dokler ne doseže svojega vrhunca na najvišje dosegljivih funkcijah, je v tem, da med izkazovanjem lastne nenasitnosti politik še vedno najde trezno mero pri odmerjanju pravic, ki pripadajo podložni raji. Na svetu obstajajo redki primeri nesposobnih politikov ali njihovih parlamentarnih oziroma vladnih in obvladnih skupin, ki ne znajo niti tega, da bi dostojno poskrbeli za lastne zaslužke in privilegije. In, vas vprašam, kako bi takšnim nesposobnežem zaupali usodo naroda?!

Seveda je tudi pamet bistvena zadeva v političnih vodah, kakor to velja tudi za izoblikovanost etičnih norm, pri čemer pretiravanje, tako pri pameti, kakor pri etiki utegne prej škodovati kot koristiti. Politiku, kakopak. In oškodovan politik ne morebiti dober politik, saj ga občutek oškodovanosti greni, pa zaradi tega ne more nuditi niti delčka svoje siceršnje topline in skrbi, s katero sicer plemeniti svoj odnos do državljanov.

Če skušamo zadevo poenostaviti do maksimalno možnega, potem lahko v dveh besedah zapišemo, da mora biti politik, če hoče postati dober in potemtakem tudi uspešen, ena velika – govoreča rit.

Se nadaljuje...