Nadaljevanje...
Zaključne besede prvega dela
Vse v tej knjigi obravnavane danosti in znotraj njih opisana tolmačenja in ravnanja so poglavitna osnova in hkrati odraz neke zaplankanosti, ki zavzema zadosten delež v slovenskem pojmovanju sveta, da se ji zdi sleherna omejenost, poleg lastne, kakopak, nekaj naravnega in samoumevnega, pa naj gre za tisto na osebni ali na državni ravni. Celo več, v lastni zaverovanosti se hipoma postavi po robu slehernemu poskusu spreminjanja in ga že na daleč zaznava kot grožnjo, ki preti izničiti temeljne značilnosti neke možganske odsotnosti in s tem ne ogroža le tradicionalnih vrednot, ki predstavljajo dodaten razkorak med modernizacijo sveta in obešanjem na tisočletna in že davno padla razkritja, pač pa celo ogroža obstoj samega naroda. No, morda ga niti ne, saj bi bilo normalno pričakovati, da bo celo slovenski narod nekoč dojel, da je bolje imeti več v glavah kakor manj in bo, zahvaljujoč temu spoznanju podlegel odpiranju v svet in svetu ter tako v tokovih razvoja spoznal, da se da živeti bistveno bolje, v kolikor sožitja ne uravnava iz različnosti in predvsem neumnosti izhajajoča nestrpnost.
Določene stvari v tej knjigi sem namenoma karikiral. V bistvu so vredne obsodbe, a so, ker ta navadno izostaja, z moje strani vsaj podvržene posmehu. Ker me spominjajo na napihnjene žabe, ki za nekajkrat uplahnejo vsakokrat, ko se na obzorju prikaže štorklja.
Zanimivo je kako se majhni ljudje počutijo velike, kadar načenjajo teme, s katerimi lahko sebi enakovredne ali celo šibkejše, zaradi določenih okoliščin, ki jih okolje uzakonja, še dodatno zatirajo. Navadno v imenu nekih velikih vrednot in ciljev, ki pa to nikakor ne morejo biti, realno gledano, tako kot se običajen grm ne kaže v posebni velikosti, če ga ne zreš s perspektive črva. Kaže, da še dolgo časa ta duhovna majhnost, ki ji ne botruje omejenost kot taka, pač pa problematičnost vzgoje oziroma kar njena odsotnost, za kar ne moremo razlogov iskati le v pomanjkanju tradicije (saj je takšno majhnost, resda v manjšem delu, moč opaziti tudi v združbah z bogatejšo vsesplošno tradicijo od slovenske), pač pa predvsem v pomanjkanju poznavanja dejanskih osnov tiste prave in žlahtne vzgoje, ki stremi k temu, da človeka že od njegovih mladih nog usmerja v strpnost in sožitje, ne pa v ugotavljanje razlik in teženje k tlačenju vsega, kar se ne ujema z v določenem okolju uveljavljenimi pogledi, ne bo odstopila svojih državljanskih pravic na teh prostorih. Pri teh negativnostih za absurdnost situacije (in žal) večino bremena nosijo ravno tisti, ki bi morali biti drugim za vzgled, kar tudi so, a ne vzgled plemenitosti, moralnosti in humanosti. Med temi so tudi najbolj samooklicani moralisti in vrednotarji, kot so, na primer, konservativne stranke in – Cerkev.
Država je umetna tvorba in oblika združevanja, ki je že davno prerasla osnovni interes po zagotavljanju varnosti. V svetu dnevnega informiranja in izrazito razmejenih interesnih področij se namreč ljudje ne čutijo ogrožani s strani drugih, njim enakih ljudi, pač pa največjo grožnjo predstavljajo razslojevanja vseh vrst in oblik, ki so se internacionalizirala do te mere, da ne priznavajo več državnih meja. Pomeni, da je v končni fazi država namenjena sama sebi in potrebna predvsem tistim, ki si na njenih osnovah ustvarjajo lastne pozicije, medtem ko običajni ljudje niso dosegli potrebne stopnje razgledane zrelosti, da bi spoznali svoj dejanski položaj tako v državni kot v vseh ostalih oblikah omejevalnih združb. Pa čeprav, na primer, vsem izjemno gode, da jim ob izletu v nekdanjo tujino ni več treba opravljati mejnih formalnosti. Denimo.
Domoljubje ni negativna zadeva, v kolikor ni umetno izzvano in potencirano preko meja zdravega okusa. Predvsem pa mora biti domoljubje odraz spontanega odnosa do domovine in uravnoteženo v obeh smereh na relaciji država – posameznik. Tako da je sleherno govorjenje o priučevanju domoljubja bolj ali manj neumestno in neumno in odraz nesposobnosti vseh, ki bi morali svoj vpliv uporabiti tako, da bi na državni ravni zagotovili takšno funkcioniranje skupnosti do posameznika, da bi le-ta sam od sebe občutil pozitivna nagnjenja do države oziroma domovine. Pomeni, da bi se moral v prvi vrsti počutiti kot enakovreden člen celote, deležen potrebne pozornosti in ustreznega odnosa. Za dosego tega cilja pa so potrebni predvsem sposobnejši politiki od teh, s katerimi razpolagamo in njihovo dejansko udinjanje lastnemu ljudstvu in šele posledično tudi iskanju lastnega plačila.
Z biti Slovenec načeloma ni nič narobe, hkrati pa to nič bolj ali manj pomembno kot biti pripadnik katerega koli drugega naroda. Vsak narod se ponaša s svojo zgodovino in z dosežki lastnih »sinov in hčera« in nespametno je med njimi vzpostavljati neka vrednostna razmerja. Poleg tega smo ljudje, po svojem naravnem izvoru, med seboj v sorodu, kar je moč domnevati na osnovi dejstva, da kot rasa izviramo iz istega, v začetnem obdobju relativno majhnega življenjskega okolja. Upoštevaje temeljne vrednote, ki so v takšni ali drugačni obliki dane človeštvu kot celoti, je zame bolj kot narodnostno opredeljevanje pomembno opredeljevanje v smislu biti Človek! Kar pa si lahko samo tedaj, kadar se postaviš zoper tiste, ki se postavljajo proti ideji humanizma in v prid tistih, ki si zaslužijo, vsaj kot neko domnevno možnost, uvrstitev med Ljudi.
Morda je krivo to, da sem čistokrvni mešanec, morda, da sem nemajhen del svojega življenja preživel v italijansko, nemško in srbsko govorečih okoljih, ali pa to, da sem, študirajoč filozofijo, za razliko od premnogih iz študija, namesto diplome, potegnil odprto glavo… Morda je krivo kaj drugega, ali pa zgolj kombinacija vsega naštetega. Kakorkoli že, doslej se še nikdar nisem omejeval z raznimi samoopredelitvami, niti na nacionalni osnovi. To namesto mene in tudi z menoj počno drugi. Seveda vselej navijam, na mednacionalni ravni, za posameznike in moštva, ki nastopajo pod slovensko zastavo. A navijam zanje in ne za zastavo, saj je zgolj od sposobnosti in volje dejansko nastopajočih odvisen njihov dosežek. Medtem ko je država, pa čeprav slovenska, zgolj ena izmed mnogih omejevalnih združb, ki s potenciranjem potrebe po nujnosti neke pripadnosti ta svet le še bolj delijo, namesto da bi ga povezovali. Sem pa vselej za eno samo in edino delitev, ki je po mojem temeljna in odločilna za to, kako se bo zgodovina pisala v bodoče. In za to, kam bo zabredlo človeštvo. Za delitev na Ljudi, na eni strani, in na običajne, mrgoleče in večinske dvonožce, na drugi, ki si tudi prilaščajo ta naziv, vendar kaj več kot to, da je pred njihovimi imeni zapisan z malo začetnico, niso zmožni doseči.
Se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar